sveta Vincencija Gerosa – devica in redovnica

Vincencija Gerosa

Njeni starši so se ukvarjali s trgovino v vasi Lovere v škofiji Brescia v Italiji. Ker v tistih časih še ni bilo pravih šol, so jo nekaj malega brati naučili starši. Edina knjiga, ki jo je imela, je bil molitvenik in edini sprehod ji je bil od doma do cerkve in nazaj. Bila je skromna v hrani in obleki, ter zelo lepega vedenja. Že kot majhna deklica se je večkrat zaprla v hišo in se bičala. Veliko pobožnost je gojila do sv. Neže. Po smrti svojih staršev je z vsem svojim imetjem priskočila na pomoč ubogim in brezposelnim. Okoli sebe je zbrala dekleta in z dovoljenjem duhovnika ustanovila družbo, podobno Marijini družbi. Ta dekleta so se po sveti maši zbirala v njeni hiši kjer so molile dnevnice blažene Device Marije in brale pobožne knjige. Krasile so cerkev, prale so cerkveno perilo, popravljale so cerkvene obleke in obiskovale bolnike. V tem se je najbolj odlikovala Gerosa sama in so jo zaradi tega povsod tam klicali za "doktorico".
Prišlo pa je v Lovere še neko drugo pobožno dekle, Bartolomeja Capitanio. Ta je začela učiti deklice šolskih predmetov. Ob pomoči Vincencije Gerose je popravila eno staro hišo, ki naj bi bila župnišče in kjer se je nato ob nedeljah zbralo do tristo mladih. Uredili sta tudi šolo in bolnišnico. Sveta Bartolomeja Capitanio je bila učiteljica, sveta Vincencija pa bolničarka. Nobena pa pri tem ni hotela biti predstojnica. Bartolomeja je odgovarjala: "Jaz sem premlada." Gerosa pa se je branila rekoč:" Jaz pa sem preneumna." O blažena ponižnost. Z nekaterimi zglednimi dekleti je ustanovila družbo po pravilih svetega Vincencija Pavelskega. Bartolomeja je umrla zelo mlada. Gerosa je s pomočjo molitev in žrtev ne samo obvarovala Družbo pred razpadom, ampak jo je še povečala in razširila. Družba ima danes (8. oktober 1936) 6700 redovnic in 550 hiš.
Bila je zelo ljubezniva do ubogih in trpečih, krasila jo je živa vera, trdno zaupanje v Božjo Previdnost in globoka ponižnost. Nekoč je vzdihnila v kapelici pred oltarjem: " O Jezus, spremeni me in vzemi to mojo glavo." Ena od novink, ki jo je slišala, pa ji je rekla: "Pa jo daj meni." Zaradi dobrodelnosti so jo klicali za "tetico" celotnega področja. Ko je leta 1847 umrla, so vsi govorili: "Resnično, to je bila svetnica." K blaženim je bila prišteta 7. maja 1933. Leta 1921 sta se na njeno priprošnjo zgodili čudežni ozdravljenji dveh redovnic. Ena je po ozdravljenju odšla v indijanske misijone. Za njeno zdravje se je zmolilo 24 devetdnevnic in tako se je zgodil čudež.
Vir

Rodila se je 29. oktobra leta 1784, umrla pa 28. junija leta 1847.
Leta 1832 je skupaj s sveto Bartolomejo Capitanio ustanovila "Sestre ljubezni". Za svetnico je bila razglašena leta 1950.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v devica, redovnica, svetniki | Tagged , , , ,

sveta Ema – kneginja

Ema Krška        Zavetnica: Krške škofije; pomočnica pri očesnih boleznih, za srečen porod.
        Imena: Hema, Ema, Emica
        Cerkve v Sloveniji/svetu: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
        Sveto Emo lahko upravičeno štejemo za prvo slovensko svetnico, saj ji je zibelka tekla na naših tleh, njena rodbina pa je z našimi kraji in ljudmi najtesneje povezana. Pobožni starši so jo skrbno vzgajali v krščanskem duhu, potem pa njeno vzgojo zaupali vojvodi, poznejšemu nemškemu kralju Henriku Bavarskem in njegovi ženi kraljici Kunigundi. Mlado Emo, ki je slovela po lepoti in vsakovrstnih krepostih, je zasnubil mejni grof Savinjske marke, Viljem. Bil je to zakon iz ljubezni in prva leta so jima minevala v sreči in veselju. Življenjepisci poudarjajo zlasti njuno bogoljubno življenje, spoštovanje in radodarnost do Cerkve ter veliko skrb za ljudstvo. Življenje pa jima ni prizanašalo: v nepojasnjenih okoliščinah sta jima umrla oba sinova (ena izmed zgodb govori o tem, da so ju ubili pohlepni rudarji), kmalu za njima pa leta 1016, najverjetneje na poti iz Rima še Viljem. Ema je ostala sama. Edino oporo je našla v globoki in preizkušani veri. Ogromna posestva je preudarno vodila predvsem v korist Cerkve, zidala svetišča in ustanavljala župnije, njena odpoved svetu pa je dosegla vrh v zidavi cerkve in samostana na Krki. V ustanovni listini je zapisala:
"da bom na Krki sama oblekla redovniški habit". Cerkev je slovesno posvetil salzburški nadškof Balduin 15. avgusta 1043. Ema se je umaknila iz javnega življenja in v samostanu kot preprosta nuna dozorela za večnost. Samostan je pozneje postal sedež škofije.
        Ime: Izhaja iz nemškega imena Emma (imenujejo jo tudi Hema); povezava pa naj bi bila tudi z grško besedo armenos, kar pomeni
"dodan, prilegajoč se".
        Rodila se je leta 983 na gradu Pilštanj, umrla pa 29. junija 1045 v Krki na Koroškem (kasnejši zapis).
Družina: Izhajala je iz mogo
čnega rodu grofov Pilštanjskih, njen oče je bil grof Engelbert, mati pa Tuta. Poročila se je z Viljemom, mejnim Breško-Selškim grofom, in rodila dva sinova: Viljema in Hartviga.
        Posestva: Že po starših, pozneje pa skupaj z možem, je bila najmogočnejša posestnica na slovenski zemlji. Poleg rodnega Posavja je bila gospodarica krajev ob Sotli (Podčetrtek, Rogatec, Kozje), okolice Celja (Lemberg, Vitanje) in nekaterih krajev na Kranjskem (Mirna, Mokronog); pomembna postojanka so bile tudi Breže in seveda velik del Koroške.
Ustanove: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
Ema Krška        Beatifikacija: Ljudstvo jo je kot svetnico častilo že od vsega začetka, njena "uradna" beatifikacija pa se je zaradi neugodnih zgodovinskih razmer zelo zavlekla. Veliko so si zanjo prizadevali v letih od 1464 do 1466, postopek pa je končal šele papež Pij XI. leta 1938.
        Goduje: 27. junija.
Vir

Sveta Ema je posebej povezana z našo slovensko zemljo. Ko ji je leta 1938 rimska kongregacija priznala čast svetništva, je potrdila živo prepričanje Slovencev, da je sv. Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, na enak način, kakor je bila materinska dobrotnica v življenju.
Zaslovela je po svoji telesni in duhovni lepoti in izmed mnogih snubcev jo je dobil za ženo savinjski mejni grof Viljem. Zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih hiš po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Imela sta sina Viljema in Hartviga. Dostikrat sta prišla tudi v naše kraje.
Emina družinska sreča pa je bila kratkotrajna. Hartvig je umrl v mladosti, o Viljemu pa pravi staro izročilo, da je odšel na spokorno romanje v Rim in umrl na povratku v Labotski dolini. Smrt moža in sina je svetnica mogla preboleti ob vzgajanju drugega sina. A je izgubila tudi tega. Leta 1035 je padel v boju za cesarja Konrada II.
Ko je Ema ostala vdova brez otrok, ji je dala vso duhovno moč njena globoka in preizkušena vera. Zemeljskim upom se je odrekla in začela velikodušno delo za božje kraljestvo. Kos za kosom je svojo veliko posest premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve, tako da je nazadnje sama ostala prostovoljno ubožna in odšla v samostan čakat smrti. Ta samostan je bil v Krki na Koroškem. Katerega leta je umrla, ni natančno znano, goduje pa 27. junija.

Vir 2

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v kneginja, svetniki | Tagged , , , , ,

sveti Rudolf – škof

RudolfRodil se je v Gubbiju leta 1034, umrl pa 26. junija leta 1064.
Rudolf je skupaj z materjo in dvema bratoma dal grad Canporeggiano za samostan sv. Bartolomeja. Tudi sam je vstopil v samostan Fonte Avellana. Leta 1059 je postal škof Gubbija. Tesno je bil povezan s svetim Petrom Damianijem, ki je zapisal njegov življenjepis.
Rodolf pomeni slaven volk.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, škof | Tagged , , ,

blažena Doroteja iz Montauna (Pruska) – vdova in mistikinja

DorotejaŠestnajst let je bila stara Doroteja, ko se je morala poročiti s precej starejšim rokodelskim mojstrom iz Gdanska, možem nagle jeze in surovega ravnanja. Motila ga je in bila vzrok njegove krutosti zlasti ženina velika, pa tudi precej nenavadna pobožnost, ki je ni mogel razumeti. Doroteja je v resnici že kot otrok prejemala nenavadne milosti, se ostro pokorila in trpinčila, po poroki pa začela še močneje doživljati tudi videnja in mistična razodetja. Kljub trpljenju in mukam, ki jih je doživljala v zakonu, je bila zgledna žena in dobra mati. Rodila je devet otrok, vendar jih je, razen ene hčere, vse še majhne pokopala. Njeno žrtvovanje in vdano sprejemanje trpljenja je počasi omehčalo tudi moža. Po smrti otrok sta se skupaj podala na dolgo romarsko pot preko Aahna k Marijini božji poti v Einsiedeln v Švici. Mož Adalbert je prodal hišo in delavnico, da si dom ustvarijo drugje. A preizkušnje jih niso zapustile: na poti so bili najprej oropani vsega premoženja, v Einsiedelnu pa Doroteja tudi ni našla duševnega miru. Napetost, ki je naraščala v njej, jo je skorajda potegnila v skušnjavo, da ostane in se ne vrne več z možem in hčerko v Gdansk. A je na koncu vendarle sprejela nase tudi trpljenje vrnitve: težko, naporno pot domov, iskanje strehe nad glavo, beračenje zaradi revščine, posmeh in hudobijo sosedov, ki so jo imeli za čarovnico in krivoverko. Pa še mož, ki je bil neprestano bolan, je spet postal slabovoljen in surov. Proti koncu svojega življenja ji je vendarle dovolil, da se je odpravila z romarji v Rim, ko pa se je vrnila, je bil že pokopan. Doroteja je poskrbela za hčer, razdala ostanek premoženja in se preselila v Marienwerder. Tu se je zanjo zavzel stolni dekan Johannes, učenjak, ki se je iz Prage, kjer je poučeval, vrnil v rodno mesto. Dorotejo je ostro preizkusil, da bi se prepričal o pristnosti njene pobožnosti in izrednih darov, ki jih je prejela, nato pa jo zaprl kot rekluzo v celico poleg stolnice. Vsak dan ji je prinašal obhajilo, po dobrega pol leta pa je v celici umrla. Poseben poudarek njene pobožnosti in mističnih videnj je bil v iskreni ljubezni do križanega Jezusa ter v živem in občutenem združenju z njim v sveti evharistiji. 

DorotejaIme: Izhaja iz grščine in je ženska oblika imena Dorotheos, sestavljenega iz besed doron »dar« in theos »bog«.
Rodila se je 6. februarja 1347 v Montauu ob Visli v stari Prusiji (Poljska), umrla pa 25. junija 1394 v Marienwerderju, Kwidzynu na Poljskem.
Družina: Rodila se je v premožni kmečki družini, njen oče je bil nizozemski kmet in strokovnjak za nasipe, Viljem Swartze.
Doroteja je imela še devet bratov in sester. Poročila se je z gdanskim mečarjem Adalbertom, imela devet otrok, preživela je samo hči Jedert, ki je postala benediktinka.
Zavetnica: Prusije, nemškega viteškega reda; nevest, staršev velikih družin in vdov; priprošnjica pri težavah v zakonu in ob smrti otrok.
Upodobitve: Upodabljajo jo velikokrat skupaj z njenimi devetimi otroki; kot atribute ima pri sebi knjigo njenih razodetij, svetilko, rožni venec ali pet puščic kot znamenje Kristusovih ran.
Beatifikacija: Postopek za blaženo ni bil dokončan, vendar so njeno češčenje kljub temu uradno odobrili 9. januarja 1976.
Goduje: 25. junija, prej 30. oktobra.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, mistikinja, vdova | Tagged , , , ,

božji služabnik Gerard od sv. Štefana kralja (Tomaž Stantić) – duhovnik in redovnik

Gerard Tomaž StantićTomaž se rodi 16. septembra 1876 pobožnim kmečkim staršem v Ðurđinu blizu Subotice in gre po šestih letih gimnazije v Subotici v semeniško gimnazijo Kaloči; pripravlja se za vstop h karmeličanom avstro-ogrske province in vstopi 11. septembra 1896 k bosonogim karmeličanom v Gradcu, sprejeme redovno obleko in dobi novo ime – brat Gerard od sv. Štefana kralja; v Gradcu opravi noviciat, filozofsko-teološki študij pa na visoki šoli v Györu na Madžarskem, kjer je leta 1902 posvečen v duhovnika
– je edini Hrvat v provinci, zato ga predstojniki že čez dve leti pošljejo v novoustanovljeni samostan v Sombor; njegova duhovniška dejavnost je osredotočena na pridiganje, spovedovanje in neutrudno obiskovanje bolnikov; široka izobrazba, znanje nemškega in madžarskega jezika, značajska skromnost ter evangeljska preprostost pa mu lajšajo stike z najrazličnejšimi ljudmi
– v Somboru je njegova župnija (v času Avstroogrske) edina katoliška v mestu in karmeličanski samostan s cerkvijo sodi pod madžarsko karmeličansko provinco
– po prvi svetovni vojni mesto pripada novi državi kraljevini SHS; nov položaj postavi patre karmeličane pred nove izzive: vrhovno vodstvo karmelskega reda odloči izločiti samostan iz madžarske province in ga vključiti pod neposredno upravo Reda v Rimu, da bi se razvil karmelski red na Hrvaškem
– v Somboru zato odprejo malo semenišče in noviciat, skrb zanj je zaupana edinemu patru Hrvatu – očetu Gerardu; da kandidatom, ki se javljajo, omogoči čim boljšo formacijo, prosi za sodelovanje poljsko karmeličansko provinco, nekatere pa pošlje na študij v Rim
– dobri sadovi se pokažejo že pred drugo svetovno vojno; p. Gerard naredi prve korake tudi za ustanovitev samostana v Zagrebu (dolgoleten sen); zagrebški nadškof, nato kardinal Alojzij Stepinac, je navdušen in v januarju 1939 je že kupljeno primerno zemljišče za samostan; začetek druge svetovne vojne gradnjo prepreči; karmeličani pridejo v Zagreb šele v letu 1959, na praznik svetega Jožefa 1960 dobijo v upravo svetišče Matere Božje Remetske, zaščitnice Hrvatov; tega težko pričakovanega trenutka Božji služabnik p. Gerard ne dočaka
– Bog ga pokliče k sebi 24. junija 1956 (kljub temu velja za očeta Hrvaške province sv. Jožefa)
– p. Gerard je v karmelu Sombor dolga leta predstojnik, goji in razširja pobožnost do malega praškega Jezusa, ki mu v hudi nevarnosti reši življenje; z govorjeno in pisano besedo (ohranjenih je več tisoč strani najrazličnejših rokopisov) je goreč pobudnik karmeličanske duhovnosti med laiki: v Somboru ustanovi karmeličanski tretji red in širi marijansko pobožnost (škapulir), vztrajno obiskuje bolnike in jim postaja pravi oče, goji globoko notranje življenje, je asket in kontemplativec; veliko moli in druge uči moliti; molitev je zanj dihanje duše
– p. Gerard zapiše: »Kdor ima dar kontemplacije, mu Bog pošlje najhujše trpljenje. Je kakor zastavonoša: zastave ne sme spustiti iz rok, da bi sovražniku vrnil udarce. Kdor tega daru nima, naj bere, se pogovarja z Bogom, moli ustno … Naj občuduje lepoto stvarstva in posluša petje ptic, naj vonja cvetje in obdeluje zemljo, naj izdeluje pohištvo, kuha ali šiva obleko. Vse to je služba. A služenje mine, ostane češčenje.«
– zaradi razširjenega češčenja p. Gerarda med ljudstvom in zaradi mnogih uslišanj na njegovo priprošnjo je odprt postopek za beatifikacijo (na škofijski ravni že uspešno zaključen)
Vir

Objavljeno v duhovnik, redovnik, častitljivi božji služabnik | Tagged , , , ,

Brezmadežno Srce Marijino – praznik

Srce MarijinoMarijino brezmadežno Srce zavzema v fatimskem sporočilu središčno mesto. Pri drugem prikazanju, 13. junija 1917, je Marija rekla, da bo Jacinto in Frančiška kmalu vzela v nebesa.
Luciji pa je napovedala: »Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca.
Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.« Lucija je tu dobila svojo življenjsko nalogo: razširjanje češčenja Marijinega brezmadežnega Srca.
Pri vsakem prikazanju je Marija pastirčke obsijala z odsevom neizmerne luči. Lucija je o namenu te luči zapisala: »Zdi se mi, da je bil namen te čudežne luči vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca … Od tega dne naprej smo čutili v srcu bolj gorečo ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.«
Jacinta je pogosto ponavljala: »Sladko Srce Marijino, bodi moje rešenje!« Pred odhodom v bolnišnico je Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.
Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je po Božji volji sredstvo za rešitev ljudi za večno srečo, sredstvo, ki vodi k spreobrnjenju in svetemu življenju. Marija je to trem fatimskim otrokom razodela po videnju pekla v tako imenovanem drugem delu fatimske skrivnosti.

Lucija pripoveduje: »Kakor da bi hoteli prositi pomoči, smo prestrašeni povzdignili pogled k naši Gospe, ki nam je z dobroto in žalostjo rekla:
‘Videli ste pekel, kamor pridejo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.’«
Marijino brezmadežno Srce bije za nas in nas hoče rešiti za večnost. Sveta nebesa se sklanjajo h grešni zemlji. V času prodiranja verske brezbrižnosti in nevere Devica Marija kliče vsemu svetu:
»Ljudje, zganite se! Je Bog! Je večnost! Ni vseeno, kako živite! Ne bodite zakopani samo v zemljo! Bog je usmiljen in pričakuje, da se spreobrnete in zaživite novo življenje!«
V Marijino srce se zabadajo trni, kar kaže, da z našo ljubeznijo ni vse v redu.

Srečujemo se z dejstvom greha. Človeštvo se je oddaljilo od Boga in je v nevarnosti večnega pogubljenja.
Mati vsega človeškega rodu je zanj zaskrbljena. Fatimska Marija nas opozarja, da smo v svoji pretirani zagledanosti v ta svet pozabili na poslednje reči.
Kar je Marija dosegla pri treh otrocih, bi rada tudi pri nas. Pastirčki so imeli stalno pred seboj nebesa kot svoj cilj. Za nebesa so z velikimi žrtvami reševali grešnike.
Posebna oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca je izročitev temu Srcu.
Prav na podlagi fatimskega sporočila se je ta oblika češčenja zelo razširila.
Papež Pij XII. je leta 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, papež Janez Pavel II. pa leta 1984 skupaj z vsemi škofi Rusijo, Cerkev in ves svet.
Praznujemo ga tretjo soboto po binkoštih.
Vir

Objavljeno v praznik | Tagged , ,

Rojstvo Janeza Krstnika – kres

Rojstvo Janeza Krstnika        Janez Krstnik je edini svetnik, ki uživa to čast, da obhaja Cerkev njegov rojstni dan. V judovskih hribih jugozahodno od Jeruzalema sta imela svoj mirni dom duhovnik Zaharija in njegova žena Elizabeta. Živela sta pravično, brez graje, v vseh Gospodovih postavah. Ista žalost pa je težila oba: bila sta brez otrok in v letih. Ko pa je nekoč Zaharija opravljal tempeljsko službo, se mu je prikazal nadangel Gabriel in mu naznanil: »Ne boj se, Zaharija, tvoja molitev je uslišana: Tvoja žena Elizabeta ti bo rodila sina in daj mu ime Janez. V radost in veselje ti bo in mnogi se bodo veselili njegovega rojstva, ker bo velik pred Gospodom. Vina in opojne pijače ne bo pil in že v materinem telesu bo napolnjen s Svetim Duhom. Veliko Izraelcev bo spreobrnil h Gospodu, njihovemu Bogu. On sam bo hodil pred njim z Elijevim duhom in močjo … da naredi ljudstvo dovzetno za Gospoda« (Lk 1,12-17). Stari Zaharija je podvomil, da se more kaj takšnega zgoditi, saj je on star in tudi njegova žena v letih.
        Za prešibko vero ga je Bog kaznoval, da je onemel. Ko je prišel iz svetišča, ni mogel izgovoriti običajnega blagoslova, ampak je dajal ljudstvu le znamenja. Ko je dopolnil dneve službe, se je vrnil na svoj dom. V tiho hišico je z Zaharijevo vrnitvijo prišlo veselje: angelova napoved se je dopolnila. Po šestih mesecih je Zaharijevo hišo doletela nova sreča. Elizabetina nečakinja Marija, blagoslovljena med ženami, je prišla z blagoslovljenim sadom svojega telesa voščit srečo svoji teti in tudi, da bi ji bila v pomoč.
        Ko so se Elizabeti dopolnili dnevi in je rodila sina, so osmi dan pri obrezovanju hoteli dati otroku ime po očetu. Srečna mati Elizabeta pa je rekla, da bo otroku ime Janez. Sorodniki in sosedje so ugovarjali, da ni nikogar v njenem sorodstvu s takim imenom. Nato so pomignili očetu. Ta je vzel tablico in napisal: »Janez je njegovo ime!« Tedaj se je srečnemu očetu razvezal jezik, zahvalil je Boga v prelepi pesmi in napovedal poslanstvo svojega sina; da bo prerok Najvišjega, da bo Gospodu pripravljal pot in da bo dal njegovemu ljudstvu spoznati odrešenje v odpuščanju njegovih grehov.
        Goduje 24. junija.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v praznik, spomin | Tagged , , , , ,