sveta Katarina Sienska – devica in cerkvena učiteljica

Katarina Sienska        Ime Katarina pomeni "čista" in spada med zelo pogosta imena v Sloveniji.
        Imena: Katarina, Kaja, Karin, Karen, Karina, Kata, Katalina, Katarinca, Kati, Katica, Katja, Katjuša, Katka, Katra, Katrca, Katrina, Keti, Ketrin, Katarinca, Katarinica, Katia
        Bila je predzadnje dete izmed petindvajsetih otrok premožnega barvarja volne Jakoba Benicasija v Sieni. V sedmem letu je že naredila zaobljubo vednega devištva. Pozneje so tiščali vanjo zlepa in zgrda, naj se poroči z bogatim ženinom. Slednjič so starši spoznali, da si je izbrala najboljšega Ženina in je niso več nadlegovali.
        Dvajsetletna je stopila v tretji red sv. Dominika. Od očeta si je izprosila celico na vrtu in je v njej živela tri leta v samoti. A tudi to sveto dušo je mučil skušnjavec. Ko so nekoč skušnjave minile, se je vsa utrujena zatekla k Jezusu, rekoč: »Kje si vendar bil, ko sem bila vsa vznemirjena od teh grdih skušnjav?« – »Bil sem sredi tvojega srca, ko sem videl, da ne privoliš,« ji odvrne Jezus.
        Po treh letih je šla med ljudi in postala tolažilni angel trpečim. Gospod jo je obdaroval z velikimi milostmi in razodetji. Vendar, tudi njej ni prizaneslo obrekovanje, celo, da je nesramnica. Tedaj se ji je prikazal Jezus z dvema kronama: v desnici je imel zlato, z dragulji posuto, v levici trnjevo. Reče ji: »Draga hči, glej, z obema tema kronama boš kronana, toda ne hkrati. Izberi si sama: Ali naj te zdaj v življenju ovenčam z zlato in po smrti s trnjevo, ali zdaj v življenju s trnjevo in po smrti z zlato?« »Moj Gospod, že lep čas je, ko sem zatajila svojo voljo, da bi spolnjevala tvojo; zato ne gre meni izbirati. Pa če hočeš, da ti odgovorim, hočem v tem življenju vedno spolnjevati tvojo voljo in iz ljubezni do tebe hočem vsako trpljenje vzeti, kakor da je veselje.« In segla je po trnjevi kroni.
        Čeprav ponižna, je bila s svojimi pismi papežu in kardinalom, knezom in kraljem angel miru in velika dobrotnica človeštva. Nagnila je papeža Gregorja XI., da se je vrnil iz avignonske sužnosti v Rim. Umrla je 29. aprila 1380, stara triintrideset let.
        Na ta dan goduje.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, devica, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

sveti Ludvik Marija Grignion Montfortski – duhovnik in redovni ustanovitelj

Ludvik Marija Grignion Montfortski        Imena: Ludvik, Ludovik, Ludvig, Luis, Lujo, Luigi; Ludovika, Ludvika
        Rodil se je kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Grigniona leta 1673. Vseh otrok je bilo osemnajst. Ludovik je študiral pri jezuitih in sulpicijancih in leta 1700 postal duhovnik.
        Bil je predvsem ljudski misijonar. Pri svojem delu pa je naletel na težave pri duhovniških sobratih. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel misijonarjenja in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo.
        Za misijonsko področje si je izbral zahodne pokrajine Francije, kjer je kot rojak mogel najhitreje doseči stik z ljudstvom. Tu je deloval zadnjih deset let življenja (umrl leta 1716). Njegovi misijoni so trajali štiri do pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih vaj in navad. Obnavljal je križeve pote in jih na novo uvajal, kar ni bilo všeč janzenistični duhovščini in nekaterim škofom.
        Svetnik je bil mož mistične molitve. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo iz njegovih spisov. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in sta izšla šele v 19. stoletju: leta 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in leta 1872 Ljubezen do večne modrosti. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so veliko prispevali k poživitvi ljubezni do Marije.
Goduje 28. aprila.
Vir

 

Polno ime tega svetnika se glasi Ludovik Marija Grignion de Montfort. Krstili so ga za Ludovika, ime Marija si je sam privzel kot bogoslovec v Parizu in ga nato stalno uporabljal; Grignion (Grinjon) je njegov rodbinski priimek, de Montfort je plemiški naslov po rodnem kraju ob slikoviti bretonski obali, kjer se izliva reka Rance. Ker je krajev z imenom Montfort na Francoskem več, ga zdaj prepoznamo po dodatku: sur Meu; leži pri lie de Vilaine.
Ludovik se je rodil kot drugorojenec v družini odvetnika Janeza Krstnika Grigniona 31. januarja 1673. V družini je bilo polno vrenja in stiske, zakaj vseh otrok je bilo osemnajst. Mati je bila blaga žena in dobra vzgojiteljica, oče pa sicer delaven, a malo zagrenjen značaj, včasih kar trpek, ker so ga trle gospodarske skrbi; odvetniška služba mu ni kaj prida donašala, razen tega je bil še zemljiški najemnik, da je mogel nastopati kot plemič. Leta 1690 se je družina preselila v večje mesto Rennes, kjer je tedaj že Ludovik obiskoval gimnazijo in bil gojenec jezuitskega kolegija. Ko je to šolo dobro končal, je opravil še filozofske študije. Učil se je z lahkoto, veselja do znanosti pa ni imel. Do sošolcev je bil ljubeznivo postrežljiv, njihovim zabavam pa se je rajši izmikal. Njegovo srce je bilo že z zgodnjih otroških let oddano Mariji, svoji češčeni in prisrčno ljubljeni nebeški Gospe. Srečnega se je čutil samo v njeni bližini.
Ludvik MontfortskiKo je kot študent molil pred Marijino podobo pri karmeličankah in iskal sveta, kakšen poklic si naj izbere, je razločno spoznal, da bo Jezusovi materi najbolj ustregel, če postane duhovnik. Misel ga je tako prevzela, da je zanjo pridobil tudi starše. S posredovanjem neke sorodnice v Parizu je dosegel, da so ga sprejeli v skupino bogoslovccv, ki jo je vodil sulpicijanec Barmondiere, član slavnega bogoslovnega zavoda, imenovanega po sv. Sulpiciju, ki pa je že naslednje leto (1694) umrl. Ludovika so zdaj zagrnile zadrege in težave. Že pot v Pariz je opravil peš in si izprosil hrano pri dobrih ljudeh. Zdaj je bil brez beliča v žepu. Šolski kolegi ga niso marali priporočati, ker so ga imeli za neupogljivega posebneža, ki se je zatekal le k Mariji, ne da bi se bratil z njimi. Začasna rešitev iz težav je bila v tem, da so Ludovika sprejeli pod streho člani družbe za pomoč revnim dijakom. Tu pa je hudo zbolel. Oddali so ga v bolnišnico, kjer je s svojo pobožnostjo ganil dobra srca, da so mu izprosili sprejem v semenišče sulpicijancev, kamor je želel priti.
Pri sulpicijancih se je temeljito poglobil v bogoslovne nauke, ti vzgojitelji pa samosvojega Ludovika Marijo niso mogli pridobiti za vstop v svojo družbo. Le eno mu je bilo tu novemu bogoslovcu všeč – način Marijinega češčenja po njihovih spisih. V drugi red tega zavoda se ni znal vživeti in tako se je iz hiše poslovil z občutkom obojestranskega nesoglasja. Bogu pa je bil vendar iz srca hvaležen, ker mu je hiša dala možnost doseči prvi življenjski cilj — duhovništvo. Zdaj je bil ves božji in se za človeške marnje ni več dosti brigal.

Po ordinaciji (5. junija 1700) so Ludovika Marijo poslali v Nantes, kjer je stopil v duhovniško skupino pod vodstvom svetniškega Levequea. Med sobrati je opazil janzenistično miselnost mrke resnobe, ki mu je bila tuja. Njihova ostra discipliniranost ga je odbijala, ker ni imela privlačne topline, ki veje iz ljubezni do Jezusove matere. Že 1701 je zapustil Nantes. Na obisku pri obeh svojih sestrah v opatiji Fontevrault ga je na srečo spoznala grofica Montespan, nekdanja prijateljica Ludovika XIV., ki je tu delala pokoro. Zavzela se je za mladega duhovnika in ga poslala v Poitiers k škofu Girardu, bivšemu vzgojitelju svojih sinov. Girard je Ludoviku Mariji naklonil službo dušnega pastirja v veliki mestni bolnišnici. Preden je odšel tja, je Ludovik v okolici Nantesa prvič opravljal na svoj izvirni način ljudski misijon. Veliko zanimanje, ki so ga pokazali verniki, mu je potrdilo prepričanje, da je njegova metoda pridiganja dobro uporabna. Pripravil si jo je že v prvem letu mašništva in jo je takole zapisal: »Imam veliko željo, da bi ljudi privabil k ljubezni do Gospoda in njegove svete Matere; da čisto ubožen in preprost hodim učit katekizem v revno podeželje in da bi grešnike napotil k pobožnosti do svete Device.« Ta načrt je zdaj prvič uporabil in po njem se je ravnal do smrti. Ponovno ga je spopolnjeval pri duhovnem vodstvu bolnišnice v Poitiersu. Ludvik Marija GrignonDrugače pa delo v tej veliki ustanovi zanj ni bilo ne lahko ne prijetno. Pokazali so mu, da ni dobrodošel, ko je začel uvajati spremembe v hišnem redu. Vesel je bil pač, da je mnogo duš vzgojil za prisrčno vdanost božji Materi. Po petih letih se je naveličal večnih spletk med osebjem in krivičnih podtikanj glede njegovih osebnih namenov. S takimi zadevami ni maral izgubljati časa, zato je to službo opustil.Že leta 1705 je spet začel z misijoni v mestu in okolici. Naval ljudstva je bil velik, ob njem pa je prišel navzkriž z generalnim vikarjem škofije, ki mu uvedene novosti niso ugajale. Ludovik Marija je uvidel, da mora svoje delo drugače zastaviti. Kako, o tem je mnogo razmišljal. Že prej je bil parkrat v Parizu, da se posvetuje o svoji metodi s teologi in prijatelji. Ko je bil prvič v Parizu iz Poitiersa (1702), da pomaga svoji obubožani mlajši sestri pri sprejemu k benediktinkam, je šel pozdravit svoje sulpicijanske učitelje. Bil pa je tako slabo oblečen, da so ga le neradi sprejeli kot gosta. Drugič (1703) je tam dobil pri prijateljih več nasvetov in odobritev za svoj način dela. Na razpotju v letu 1706 je že mislil na misijone med pogani, končno pa se le odločil, da svoje načrte predloži v presojo samemu papežu, čigar odločitev bo razumel kot izraz božje volje. V Rim se je odpravil peš, da je mogel zbrano moliti. Papež Klement XI. je brez pridržka pohvalil njegovo zamisel in ga imenoval kar za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Ludoviku Mariji je odleglo – neizmerno je bil hvaležen Bogu in Mariji. Postal je neodvisen in dobil pooblastilo, da prosto sledi navdihom, ki je zanje imel notranjo gotovost. Zdaj bo lahko vodil svoje rojake po Mariji k Jezusu kot popotni pridigar.

Za misijonsko področje si je izbral zahodne francoske pokrajine, posebno Bretanjo in Vandejo, kjer je kot rojak najhitreje mogel doseči stik z ljudstvom. Tu je razvil silno delavnost v desetih letih – dokler je živel. Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov, da je mogel obnoviti temelje verskega življenja. Ni mu šlo za trenutne uspehe, ampak za resnično duhovno preroditev. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad in vaj. Obnavljal je križeve pote ali jih na novo uvajal. Družine je navajal na redno molitev rožnega venca. Oživljal je stare verske pesmi in sam vadil ljudi v petju novih, ki jih je sam na stotine zložil, ne sicer z velikim umetniškim darom, pač pa v pristnem občutju, tako da so vžigale. Prav to je dražilo janzeniste, ki so ga na vso moč preganjali. Ko so nekje v škofiji Nantes na njegovo posredovanje postavili križev pot na prostem, so ga dale oblasti spet podreti (1710). Nekateri škofje so ga ljubeznivo sprejemali, drugi spet izganjali iz svojega območja; to se mu je primerilo dvanajstkrat. Pri mestu La Rochelle so mu (1711) protestanti dodali strupa v pijačo, kar mu je povzročalo stalne želodčne težave. Med misijonom v mestu St.-Laurent-sur-Sevre je dobil še vnetje prsne mrene, ki je zlomilo njegove telesne moči. Umrl je 28. aprila 1716.
Ludvik Marija GrignonLudovik Marija Montfortski se je vsa zrela leta vtapljal v mistično molitev. Iz nje je dobival globoka duhovna spoznanja, ki odsevajo tudi iz preprostih praktičnih spisov, namenjenim za sprotno rabo bogoljubnih duš. Napisal je pravila za majhne verske skupine, ki jih je mnogokje ustanovil za prisrčno Marijino češčenje, molitve pri križevem potu, verska navodila za »bele spokornike«, ki jih je rešil grešnih navad, za »prijatelje križa« med bolniki, za rožnovenske bratovščine, za božjepotne priložnosti in podobne namene. Dva njegova večja spisa sta ostala v rokopisu in so jih dali v tisk šele v 19. stoletju: 1842 Traktat o pravi pobožnosti do svete Device in 1872 Ljubezen do večne modrosti. Oba izžarevata zdravo bogoslovno misel, predvsem pa globoko občuteno ljubezen do Boga in Marije. Razodevata seveda tudi poteze njegove samonikle osebnosti in odmev duhovnosti v dobi, ko je svetnik reševal duše pred strupeno slano janzenizma. Za tiste, ki se vanje poglobijo, sega njegov apostolat še v naše dni. Neštete verske skupine, družbe in ustanove so že črpale iz duhovnega zaklada, ki ga hranita ta dva največja spisa.

Ves čas svojega misijonarjenja je sv. Ludovik Marija Grignion snubil prijatelje, naj se za stalno pridružijo njegovemu poslanstvu. Ostati je moral samoten delavec, ker je bil preveč zagledan v mistične višine, kamor mu drugi niso lahko sledili, šele v predzadnjem letu življenja (1715) je dosegel ustanovitev dveh verskih združenj, ki sta nadaljevali njegovo poslanstvo. Iz Poitiersa je prišla Ludovika Trichet, ki je ohranila zvestobo njegovim naukom že iz časa pastirovanja v bolnišnici, da je prevzela vodstvo pri »sestrah Modrosti«. Te so vodile verske ljudske šole, ki so dobro uspevale. Isto leto je z dvema prijateljema postavil temelje duhovniški zvezi »Družba Marije«, ki se je pozneje lepo širila. Množice, ki so poslušale Ludovika Grigniona, občudovale njegove kreposti in opazovale velika spreobrnjenja, so bile prepričane o njegovi čudežni moči in svetništvu. Častile so ga stalno in se mu priporočale. Cerkev ga je razglasila za blaženega 1888, za svetnika 1947. Tudi med Slovenci so njegovi spisi znani in so mnogo prispevali za poživitev ljubezni do Marije.
HiZ II, 254—56 (L. Cognct); BSS VIII, 357—66.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

Ludvik se je že kot otrok najbolj varnega in srečnega počutil »pri Mariji«, zato je tudi vse svoje kratko, a toliko bolj bogato življenje posvetil širjenju njenega češčenja. S svojim misijonarjenjem ter spisi je bil velik trn v peti hladnim janzenistom, ki so ga na vso moč preganjali.
Ime: Krščen je bil kot Ludvik, ime Marija pa si je privzel kasneje kot bogoslovec. Ime Ludvik je germanskega izvora, sestavljeno iz starovisokonemških besed hlut »slaven« in wig »boj«.
Rodil se je 31. januarja 1673 v francoskem mestecu Montfort sur Meu ob bretonski obali, umrl pa 28. aprila 1716 v kraju St. Laurent sur Sevre, prav tako v Franciji.
Družina: Njegov oče Janez Krstnik Grignion je bil odvetnik ter plemič de Monfort. Z ženo Ivano Robert sta imela 18 otrok, Ludvik je bil drugorojenec. 
Služba: Potem ko je bil posvečen v duhovnika, je najprej za kratek čas bival v duhovniški skupnosti v Nantesu, nato pa ga je škof v Poitiersu imenoval za dušnega pastirja v veliki mestni bolnišnici. Tu je začel z misijoni in leta 1706 ga je papež Klemen XI. imenoval za »apostolskega misijonarja« za Francijo. Odtlej je deloval kot popotni pridigar.
Kreposti: Ko govorimo o Montfortskem, ne moremo mimo njegove globoke in predane pobožnosti do Marije. Osebno je bil zelo skromen, vse življenje ubog in reven, duhovno pa izredno bogat; velik mistik, ki ga mnogi niso dohajali ali razumeli. 
Skupnost: Leta 1715 je ustanovil »Hčere božje modrosti« (montfortske sestre), da bi negovale bolnike in imele šolski pouk, zlasti za reveže. Danes delujejo tudi v revnih četrtih in negujejo invalide. Moška veja pa se imenuje Montfortanska družba Marije (SMM). Tudi ti delujejo predvsem v revnih predelih sveta. Pod njegovim navdihom pa je nastala tudi kongregacija »Bratov sv. Gabrijela«, ki se posveča vzgoji. 
Misijoni: Misijonaril je v zahodnih francoskih pokrajinah in v desetih letih naredil ogromno. Njegovi misijoni so trajali po štiri ali pet tednov. Ljudi je učil stalnih pobožnih navad, obnavljal je križeve pote, vernike navajal na redno molitev rožnega venca. 
Dela: Poleg raznih pravil, molitev in navodil je napisal dve večji deli, ki pa so ju izdali šele v 19. stol.: traktat o pravi pobožnosti do svete Device in Ljubezen do večne modrosti. 
Zavetnik: Nima posebnega zavetništva. 
Upodobitve: Upodabljajo ga dokaj mladostnega, v značilni duhovniški obleki tedanjega časa, s križem, knjigo ali rožnim vencem v roki; z rokami, sklenjenimi k molitvi, kako kleči pred Marijinim kipcem ali pa v zanosni pridigarski drži. 
Beatifikacija: Za blaženega ga je 22. januarja 1888 razglasil papež Leon XIII., za svetnika pa 20. julija 1947 Pij XII. 
Goduje: 28. aprila.
Pri nas: Delo »Popolna podaritev samega sebe Kristusu po Mariji« je doživelo več izdaj in naklad. Njegova dejavnost pa je oblikovala mnogo slovenskih kristjanov, med njimi škofe Jegliča, Gnidovca in Pogačnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v duhovnik, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , , ,

sveta Cita – devica in dekla

Cita Podobe sv. Cite vidimo tu in tam po cerkvah na Slovenskem. Lahko jo je prepoznati: preprosto dekle je, v rokah drži vrč in ključe, včasih pa na slikah deli živež revežem, na nebu ob njej pa je svetla zvezda (ob njeni smrti so videli zvezdo, ki se je utrnila nad mestom Lucca). Več njenih slik, tudi na barvanih oknih, in kipov umetniške veljave imajo na Francoskem in Angleškem. Najbolj jo časte seveda v toskanskem mestu Lucca, kjer je živela in krasijo njen grob v baziliki sv. Fredijana in kjer jo mesto s ponosom slavi kot svojo patrono. Papež Pij XII. jo je leta 1955 razglasil za nebeško zavetnico poslom, postrežnicam in gospodinjskim pomočnicam. 
Sveta Cita si je zaupanje vernih ljudi s svojim čudovito lepim življenjem res zaslužila. Gotovo jo je Bog izbral premnogim ljudem za vodnico v nebesa in jo radodarno podpiral s svojo milostjo. V njej se združujeta v prikupno enotnost srčna in umska preprostost s skoraj vsevedno dobroto, zunanja skromnost in ponižnost z močno voljo, ki želi ustreči Bogu in zaradi njega tudi ljudem. Je svetnica, ki jo potrebuje vsak čas in tudi naš; dokaz je, da svetništvo lahko prodre povsod, kjer je človek voljan slediti božjim navdihom. Bila je hči revnih staršev iz vasice Monsagrati blizu mesta Lucca v Toskani (zahodno od Firenc). Za njeno rojstno leto velja 1218, nekateri pa sodijo, da se je rodila nekaj prej (1210). Soglasno poročajo, da sta bila že oče in mati ljubezniva preprosta človeka, ki so ju sosedje kljub revščini spoštovali in cenili njuno nesebično postrežljivost. Odtod je že mala Cita dobila veliko spodbude za dobroto in uslužnost. Mati ji je pogosto ponavljala stavek: Usmiljeno srce je zlat zaklad. Mati pa je vedela, da je treba za dosledno in velikodušno dobroto večkrat imeti nadnaravne nagibe, sicer bo kmalu odpovedala spričo človeške nebogljenosti. Popolna in zaslužna dobrota se mora hraniti iz božjih virov, drugače lahko opeša. Zato so Citini starši otroka stalno učili, da je nad vse dober samo Bog in da božja dobrota nikoli ne pojema, saj je Bog ravno tako dober kakor vsemogočen in hoče biti dober tudi za nehvaležne in slabe ljudi. Ta preprosta modrost, ki je bila hkrati globoka, se je močno zasidrala v dovzetni duši male Cite. Kmalu je že sama vedela, da se mora ravnati po vesti, ki je božji glas v človeku. Dobro je razločevala, kaj je Bogu všeč in kaj zoprno. Odločila se je, da bo vedno takoj in z veseljem spolnila spoznano božjo voljo, da bo potem lahko deležna božje dobrote. Znala se je že kot otrok odreči vsakemu miku, ki Bogu ne more ugajati. Prav tako je znala biti Bogu hvaležna za vsako še tako drobceno veselje, ki ga je bila deležna. Molila je tako prisrčno in iz polne duše, da se je kar videlo, kako jo je božja milost vso prevzela. Ko je spolnila dvanajst let, je bila že duhovno dozorela deklica, ki so ji lahko mirno zaupali, da se bo povsod dobro obnesla.
Takrat so Citini starši imeli priložnost, da dajo svojo hčer služit bogati družini Fatinelli v mestu Lucca. Cita ni imela pomisleka in je upala, da bo delo zmogla in se sama še kaj več naučila. Njen sklep je bil: Bogu je gotovo všeč, da postanem dekla, ker starši to hočejo. Če bom dekla, hočem biti Bogu na ljubo pridna, postrežljiva in ubogljiva dekla. Ni važno, kakšni so ljudje okrog mene, jaz hočem, da bo Bog z menoj zadovoljen. V začetku ji je šlo delo težko od rok, saj ga ni bila vajena opravljati po željah in ukazih gosposkih ljudi. Večkrat se je namučila malone do onemoglosti, vendar ni odnehala, dokler niso bili z njo zadovoljni. Cita ni čakala na pohvalo od drugih kakor od svoje vesti in je je bila tudi malokdaj deležna. Njeni gospodarji so bili sitni in zahtevni, Cito so izkoriščali sami in še druga služinčad po vrhu. Gospodar Pagano Fatinelli je bil razburljiv, gospa oblastna in ošabna, otroci razposajeni in naduti. Le malokdaj je čutila, da jo znajo ceniti, komaj toliko, da je niso marali odsloviti. To so videli drugi posli v hiši in je že bilo dovolj vzroka, da so jo črnili in ji podtikali vse, kar je bilo kdaj narobe. Ne da bi bila količkaj kriva, je že bila večkrat karana ali celo kaznovana. Služinčad jo je postrani gledala, ker ji je bila živ opomin s svojo pridnostjo, ljubeznijo do snage in reda, ni pa hotela sodelovati pri nobenem poskusu, da bi pomagala delati hiši škodo ali zlorabiti zaupanje. Cita ni bila neumnica, zato je z naporom vse to prenašala in se pogovorila le s svojim Bogom ali zgodaj zjutraj v cerkvi ali pozno zvečer pri večerni molitvi. Dobro je vedela, da Bog želi od nje žrtve, da mu je ljuba potrpežljivost in, da mora vztrajati v dobroti in skromnosti vsem nevšečnostim navkljub. Večkrat je molila za razsvetljenje v stiskah in okušanju namerne zlobe, njen notranji glas pa ji je vedno svetoval, naj ostane plemenita in dobra do vseh, naj pozabi nase in zaradi Boga z veseljem nosi križ. In res, Cita se je počasi naučila modrosti, da je vse obračala na dobro in iznajdljivo odkrila kaj dobrega v vsakem človeku. Tega je bila odkritosrčno vesela, tako da je nihče ni videl čemerne in nihče ni občutil, da zna karkoli zameriti kljub molku, – pa je le vsak vedel, kaj odobrava in kaj odklanja. Minevala so leta in Cita je notranje rasla v vedno večjo popolnost, zunanje pa v krotkost in vedno bolj vedro uslužnost, ki ni bila slabost, ampak zmagovita moč božje ljubezni.
CitaPoložaj se je končno začel obračati na bolje. Tisti, ki so Cito preoblagali z najkočljivejšimi opravili, so dosegli, da se je ona priučila vsega, kar je bilo v hiši potrebno. Postala je povsod uporabna, spretna in razumna. Gostje v hiši so jo spoštljivo nagovarjali in gospodinjo prosili, da jim jo prepusti v službo. Gospodinja pa je hotela sama ohraniti ta »biser deklet« (Cita pomeni isto kakor dekle). Pa tudi Cita ni marala od hiše, kamor jo je Bog poslal. Ko je prvič slišala hvaliti svojo dobroto, je skoraj preplašeno, a s polnim prepričanjem rekla: »Ne, ne, dober je samo Bog!« Ko je dobila dobro napitnino, je prosila, če jo sme nesti v dar zapuščenemu revežu. In kmalu so se začeli darovi večati, Cita pa je imela vedno dovolj ubožnih odjemavcev. Gospa v hiši se je postarala in hotela popraviti prejšnjo krivičnost, vse to je šlo spet v spodbudo k večji dobrodelnosti. Nazadnje je že hiša Fatinelli žela slavo velike dobrotnice. Ker je Cita bolje poznala ljudi, je šla pomoč ubogim skozi njene roke in po njeni modri preudarnosti. Tudi služabniki in služabnice v družini so zdaj pozdravili novico, da je postala Cita njihova voditeljica in mojstrica. Če se je pokazal kdo med njimi, da je surovež, ga je skušala sama ukrotiti, sicer je na ukaz gospodinje moral oditi. O Citi so krožile kar čudovite govorice o njeni skromnosti in velikodušni dobroti. Pozneje so zapisali o njej tole zgodbo. Ko je Cita kljub bolehnosti in lahki obleki (drugo je razdala potrebnim) hotela iti k polnočnici, ji je gospodar vsilil topel plašč. Pa je naletela na prezebajočega reveža in mu plašč kar odstopila, ko je obljubil, da ga vrne po božji službi. Tujec pa je izginil in Cita se je morala zagovarjati pred gospodarjem, ki ji je to hudo zameril. Prav tisti čas pa se je vrnil tujec, se zahvalil za dobroto in izginil. Vsi, ki so to slišali, so verjeli, da je bil tujec Jezus sam. Gotovo je treba sklepati iz takih govoric, da je Cita postala velik apostol dobrote in da se je iz njene bližine začela umikati vsaka hudobija. Nastopila je tako ponižno, vljudno in rahločutno, da je ob vsej skromnosti bila res glasnik tistega, kar je bilo uresničeno že davno v njenem prepričanju: Dober, neskončno dober je samo Bog. V tem je bila resnična veličina božje izvoljenke Cite.

Okoli šestdeset let je Cita ostala v službi pri Fatinellijevih. čeprav je bila že vsa krhka in od postov oslabljena, je svoje dolžnosti opravljala skoraj do zadnjega. Bog ji je uslišal prošnjo, da ni bila nikomur v nadlego. Le pet dni je bila bolna, toliko da se je mogla dobro pripraviti na smrt. Pričakala jo je brez strahu in z neko radovednostjo — morda edino, ki jo je kdaj pokazala — kako lepo bo v nebesih. Imela je tako veličasten pogreb, kakor jih mesto Lucca ni pomnilo. In govorili so o njej, da po smrti še več dobrot izkazuje in to vsakemu, kdor se k dobremu Bogu obrača na njeno priprošnjo. Njeno češčenje se je vztrajno širilo in leta 1696 ga je Cerkev slovesno potrdila. Že pesnik Dante jo je počastil in zapisal, da je star častivec svete Cite (Pekel 21.38). Več verskih družb se imenuje po njej. Pri vzgojnem zavodu sv. Cite se je vzgojila njena rojakinja sv. Gema Galgani.
BSS XII, 1483-84; ŽS II, 143-46; LThK 102, 1388.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v devica, laik, svetniki | Tagged , , , , , ,

sveti Štefan Pečerski – menih in škof

Štefan Pečerski        Imena: Štefan, Istvan, Ištvan, Stafan, Stepan, Steva, Stevo, Stjepan, Stipan, Stipe, Števan, Štef, Štefek, Štefko, Štefo; Štefanija.
        Pečere se imenujejo dupline pri Kijevu. Te so postale zibel vzhodnoslovanskega redovniškega življenja, ki je vodila na tisoče mož (in tudi žena) k občudovanja vredni svetosti. To redovništvo se je začelo tako, da je pobožni in učeni duhovnik Hilarion okoli leta 1000 zapustil mesto in si v gozdnatem griču na desnem bregu Dnjepra izkopal dve klaftri veliko jamo ter tam ostal v tihi zbranosti sam s svojim Bogom. Pridružil se mu je v askezi utrjen potujoči menih Antonij, ki je Hilariona vodil v skrivnosti preizkušene pobožnosti egiptovskih menihov. V svojo družbo sta sprejela nove učence, ki so si izkopali vsak svojo novo duplino. Ko je njihovo število naraslo, jim je Antonij postavil za opata Feodozija (Teodozija).
        Štefan je bil med najzvestejšimi Feodozijevimi učenci. Bil je zelo ubogljiv, ljubil strogi post; rad je opravljal tudi ukazana ročna in težaška dela. Bil je tudi prodiren poznavalec duš, ki mu niso bili skriti človeški nagibi vseh vrst, in zato dober duhovni voditelj mlajših bratov. Po Feodozijevi smrti je postal opat. Dopolnil je Feodozijevo ustanovo z zidavo nove cerkve. V samostanski red je vpletel novo sredstvo za spopolnitev bogoljubmosti
– lepoto liturgije. Zanjo je zastavil veliko truda in iznajdljivosti. Svoje menihe je navajal k pisanju ikon in prevajanju svetih knjig. Zdi se pa, da je zahtevnost opata Štefana segala v višino, katere njegovi bratje še niso mogli doseči. Zato so ga po štirih letih odstavili.
        Štefana to ni bolelo, saj si je sam želel počitka v mirnem premišljevanju vzvišenih resnic. Njegove pobude so poprijeli drugi in jih do kraja izvedli. Čez čas so ga novi kandidati preprosili, da jim je uredil samostansko naselbino. Poimenovali so jo Klov. Tu se je ponižno ravnal po zgledu opata Feodozija in žel velike uspehe pri vzgoji za bogoljubnost. Posnemal je tudi skušnje slavnega grškega samostana Blaherne in jih uvajal v Klovu. Po tem carigrajskem samostonu je povzel zlasti prisrčno češčenje Bogorodice.
        Bil je že visoko v letih, ko so ga postavili za škofa v mestu Vladimir v Volhiniji. V novih dolžnostih se je čudovito znašel in sveto vodil to škofijo tri leta. Umrl je v Vladimiru 26. aprila 1094.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v menih, opat, svetniki, škof | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

sveti Marko – evangelist

Marko        Zavetnik Egipta in Benetk ter otoka Reichenau, kmetov, slikarjev na steklo, košarjev, zidarjev, notarjev in pisarjev. Priprošnjik zoper strelo in točo, nenadno in nespokorjeno smrt ter za dobro žetev.
Ob njegovem godu so se (ponekod še vedno) vrstile t. i. »Markove prošnje procesije«. Te so ponavadi šle po poljih in njivah, ljudje pa so ob prepevanju »velikih litanij« vseh svetnikov prosili za varstvo pred naravnimi katastrofami, za lepo vreme, za dobro letino.
Atributi: krilati lev (simbol 2. evangelija), odprta knjiga s črnilnikom in peresom.
Imena: Marko, Mark, Marco, Marek, Mare, Markec, Markos, Markus; Marka.
Sveto pismo ga predstavlja kot sina Marije, ki je imela v Jeruzalemu na Sionu hišo. V tej je bila dvorana zadnje večerje, tu se je zbirala prva krščanska Cerkev. Tam so se po Gospodovem vnebohodu sestajali prvi kristjani. Skoraj gotovo je, da je Marka krstil apostol Peter, saj ga v svojem listu imenuje »sina«. Nekateri celo trdijo, da je bila Markova mati Petrova sestra. Stari cerkveni pisatelji sporočajo, da je bil Marko Petrov duhovni sin, njegov učenec, spremljevalec in nekakšen tajnik. Leta 44 je Marka seznanil njegov bratranec Barnaba z apostolom Pavlom. Ko sta šla Pavel in Barnaba na prvo misijonsko potovanje v Malo Azijo, sta vzela s sabo tudi Marka. Pozneje se je iz neznanega vzroka ločil od njiju in se vrnil v Jeruzalem.
Po izročilu, ki sega v apostolsko dobo, je bil s Petrom v Rimu ali v letih 42 do 44, ko je prišel Peter prvič v Rim, ali v letih 47 do 50. Tu so ga naprosili rimski kristjani, da jim je spisal evangelij, ki obsega kratek posnetek Petrove pridige. To je drugi evangelij. Prav natančno opisuje Petrove napake, zlasti, kako je trikrat zatajil Jezusa. O prednostih Peter v svoji ponižnosti ni veliko govoril. Zaradi apostola Petra so že v starih časih Markovemu evangeliju pripisovali prav posebno apostolsko veljavo. S svojim evangelijem je hotel Marko dokazati, da je Jezus res božji Sin, zato posebno natančno popisuje Jezusove čudeže.
Marko je bil v resnici »zelo koristen za službo«, kakor pravi o njem apostol Pavel. Šele po mučeniški smrti obeh apostolskih prvakov je postal povsem samostojen in je z govorjeno in pisano besedo oznanjal, kar je slišal od njiju. Umrl je mučeniške smrti, verjetno v Aleksandriji, kjer je deloval kakšnih deset let. Njegove svetinje so pozneje iz Aleksandrije prenesli v Benetke. Tu so v 11. stoletju njemu na čast sezidali veličastno cerkev. Iz Benečije in Ogleja se je češčenje sv. Marka širilo v naše dežele, kakor je razvidno iz številnih njemu posvečenih cerkva. Posebno češčenje so mu stoletja izkazovale Benetke. Na vrhuncu svoje moči so se imenovale »Republika sv. Marka«.
Spominjamo se ga 25. aprila.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v evangelist, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , , ,

sveti Fidelis iz Sigmaringena – redovnik in mučenec

Fidelis SigmarinskiPrvi mučenec kap. reda in Kongregacije za širjenje vere
Rodil se je v Sigmaringnu (jugozahodni Nemčiji) leta 1578; pri krstu je dobil ime Marko. Oče je bil župan. Družina Roy je imela 6 otrok, od katerih sta dva postala kapucina; Jurij, ki je dobil ime br. Apolinar (1584 – 1629) in Marko, ki je postal sv. Fidelis. Ko je bil Marko star 19 let, je izgubil očeta, kmalu nato še mater.

Na univerzi v Freiburgu v Breisgauu je diplomiral v filozofiji l. 1601. Nato je študiral 3 leta še cerkveno in civilno pravo: blestel je po znanju – imel je izreden spomin – in zglednem življenju. Bil je človek, ki je ljubil lepoto, ljubil glasbo, znal tudi sam igrati razne inštrumente, bil odprt za prijateljstva, živahen in lepega vedenja. Zato mu ni manjkalo prijateljev. Obljubljala se mu je sijajna prihodnost.
Leta 1604 ga je prosila družina baron Stotzingen za hišnega učitelja njenih otrok. Marko je ponudbo sprejel. Kmalu so ga prosili baron in neke druge plemenite nemške družine, če bi vodil njihove otroke po Evropi. Tudi to je sprejel Marko.

To turistično-kulturno-humano potovanje te skupine mladih, ki jo je vodil Marko Roy, je trajalo 6 let (1604-1610). Ogledali so si Italijo, Francijo, Španijo. Tu so se dobro naučili italijanskega in francoskega jezika, obiskali znamenite božjepotne cerkve, se srečevali z znamenitimi osebnostmi. Vodja Marko je spremenil to potovanje v romanje. Redno so molili pred jedjo, zjutraj in zvečer, hodili k maši in zakramentom, pomagali ubogim, se postili, bili prisotni pri intronizaciji dveh papežev. Najdalje so se mudili seve v Italiji.
Ko so končali potovanje, so bili vsi zelo hvaležni voditelju Marku, ker jih je naučil tudi lepega krščanskega življenja.
Po povratku domov je Marko ponovno študiral pravo in je 7. maja 1611 dosegel diplomo iz obojnega prava z najvišjo oceno (Summa cum laude et omniumapplausu). Mlademu advokatu so se odprla vrata pravnega sveta. Dr. Marko Roy je žel kot advokat v Ensisheimu velike uspehe. Toda kmalu je odkril nevarnosti odvetniškega poklica. Prijatelj advokat je svetoval Marku, naj zavlačuje proces, da bo lahko pri teh bogatih ljudeh še veliko zaslužil. Marko se je kar zgrozil ob taki miselnosti. Ko se je bolj zamislil v nevarno zapeljivi advokatski svet, se je zresnil in sklenil, da se hoče čimprej rešiti iz njega, ker mu je dražji Bog in zveličanje ko pa čast in denar. Povrh je imel pred seboj lep zgled svojega brata Jurija, ki je tudi doktoriral v Freiburgu, a je bil zdaj že 7 let kapucin kot p. Apolinar.

Novinec v samostanu
Marko se je obrnil na kapucinskega provinciala s prošnjo, da ga sprejme v red. Ta mu je svetoval, naj še razmišlja, moli in se potem trezno odloči, kajti kapucinsko življenje je resna in nespremenljiva zadeva.
V pričakovanju, da ga provincial sprejme, se je dal posvetiti. Takoj po novi maši je ponovno poslal prošnjo za sprejem v red. Bil je sprejet, dobil je ime p. Fidelis iz Sigmaringna. P. Angel iz Milana njegov magister, je imel lep nagovor z mislijo: “Bodi zvest in dal ti bom venec zmage.” P. Fidelis si je zapisal v brevir besede za spomin: “Spominjajte se dneva, ko ste šli iz Egipta!”
V Altdorfu se je med 15-letnimi novinci nahajal tudi 34-letni p. Fidelis. Vendar se ni počutil neugodno. Trudil se je, da bi bil ponižnejši, pazlivejši in bolj poslušen od drugih.
V noviciatu je napisal knjižico: Duhovne vaje. Njena vsebina je v glavnem: Biti moram povsem božji. Živeti moram samo za Boga. Nobene druge skrbi nočem imeti, razen da delam Bogu veselje. V iskanju in najdenju največje dobrine, Boga, je popolna sreča. To dragoceno delce je bilo marsikateremu bratu v duhovno korist.

Na praznik sv. Frančiška 1613 je p. Fidelis naredil večne zaobljube “z ožarjenim obrazom in nenavadno pobožnostjo”, se spominja očividec. Lastnoročno je zapisal v Oporoki, da zapušča vse stvari ubogim, sebe pa predaje Kristusu “z zavestno odločitvijo. . za vedno; telo in dušo, kot živo žrtev v tem svetem redu.”
Po letu noviciata je zopet vzel v roke teološke knjige, zato da poglobi svoje teološko znanje, kajti apostolat, ki je stal pred njim je zahteval široko in trdno pripravo. V Konstanci je imel za profesorja znamenitega in svetniškega p. Janeza Krstnika iz Poljske, ki si ga je izbral tudi za svojega spovednika.

Apostolski pridigar
Fidelis SigmarinskiLeta 1618 je začel sv. Fidelis nastopati kot pridigar v Altdorfu. Pot ga je seve vodila tudi po drugih kantonih. Za pridigarsko dejavnost je bil izdredno usposobljen; imel je vse pridigarske sposobnosti, znanje, modrost in življenjsko izkustvo, priporočala ga je svetost njegovega življenja. Njegovi govori so bili kratki, dobro pripravljeni, klene vsebine, jasno in goreče povedani, logični in prepričevalni, vendar ne napadljivi, kar je bilo takrat redkost.
Hkrati je bil ves čas do smrti tudi predstojnik bratov, največ s sedežem v Feldkirchu. Do bratov je bil blag, vendar pa tudi zahteven glede predpisov Vodila in Konstitucij. Dnevno je prosil Marijo in svetnike za 2 milosti: da bi živel vedno brez smrtnega greha in da bi mogel preliti svojo kri za Gospoda. Zaupal je, da bo uslišan.
Med družinami, sovražniki in veroizpovedmi je skušal biti vedno angel miru. Apostolski nuncij Scappi se je njega poslužil za prenovo benediktinskega samostana v Pfaffernu.

Ko se je med avstrijskimi vojaki v Feldkirchu razpasla kuha, jih je p. Fidelis dnevno večkrat obiskal, spodbujal, opogumljal in jim stregel. Nekaj jih je pridobil za katoliško vero. Ko so vojaki odšli v Recijo, so prosili, da bi tudi on šel z njimi. Govoril je 4 jezike: nemški, latinski, francoski in italijanski.
Postal je prijatelj z zaporniki v Feldkirchu.
Pavel V: je želel poslati misijonarje v Recijo, to je deželo v Švici, ki je mejila na Tirolsko, Lombardijo, Tesin in San Gallen. Red je sprejel papeževo prošnjo in 3 province Brescia, Milano in Švica so poslale svoje misijonarje. Švicarji so dobili Prattigau in Chur. Švicarski provincial je izbral p. Fidelisa kot “najbolj sposobnega” misijonarja, da bi zajezili krivoverstvo in dvignili katoliško vero. Za pomoč mu je dal p. Janeza iz Kruewangena. Kongregacija za širjenje vere, ki je bila komaj postavljena, je potrdila poslanstvo misijonarjev.

P. Fidelis je dobil v Prattigauu ljudstvo, ki je bilo zelo fanatično, sovražno katoliški veri in je bilo močno predano luteranskim naukom. P. Fidelis se je zelo trudil, nastopil z vso milino in je res spreobrnil mnogo krivovercev h katoliški veri. P. Fidelis je zaupal prijatelju, da je prepričan, da ga boto tu ubili, vendar je pripravljen tudi na to, samo da bi se zaradi tega kdo spreobrnil h katoliški veri. Spreobračanja so bila vedno pogostejša. Nazadnje je bil v Prattigau še samo eden krivoverec.

Mučenec za vero
Zaradi tolikih uspehov so krivoverci sklenili zaroto in naredili načrt, kako bodo p. Fidelisa spravili s sveta. Zlasti še, ker je prav tedaj novoustanovljena Kongregacija za širjenje vere imenovala p. Fidelisa, kot najbolj hrabrega misijonarja, za prefekta misijona v Reciji.

Fidelis SigmarinskiP. Fidelis je slutil, da se bliža dan njegove usmrtitve. Ni se motil.
Po veliki noči leta 1622 se je vrnil v samostan v Feldkirch, kjer je bil samostanski predstojnik. Pred odhodom v svoj misijon se je s prižnice poslovil od vernikov, češ da ga tokrat zadnjič vidijo in slišijo, ker ga bodo krivoverci ubili zaradi vere.
Dne 23. aprila je maševal v Gruschu. Po maši so ga neki krivoverci povabili, naj pride naslednji dan, v nedeljo, gotovo maševat v Seewis. Slutil je zasedo, vendar je čutil dolžnost, da imajo verniki mašo.
Dne 24. aprila se je p. Fidelis zjutraj spovedal, nato je maševal v Gruschu, na kar je v spremstvu kapitana Joahima Colonne in nekaj vojakov odšel v Seewis. Cerkev je bila natlačeno polna. Ob 9. uri gre na prižnico. Tam najde listič z napisom: “To je tvoja zadnja pridiga!” Naustrašeno začne govoriti o svoji temi: “En Gospod je, ena vera, en krst” (Ef. 4, 5). Kmalu vpadejo v cerkev oboroženi krivoverci z velikim krikom. Zapovedo pridigarju, naj stopi s prižnice. Vojaki, ki so ga varovali, so bili ubiti. En strel namenjen njemu, zgreši. P. Fidelis stopi pred oltar, vendar, da se ne bi omadeževala cerkev, gre raje ven. Zunaj ga 20 mož hitro obstopi, napade in pobije na tla s težkim tolkačem. Mučenec zakliče imeni Jezus, Marija, odpusti napadalcem in obleži mrtev, potem ko mu je meč prebodel prsi. Ostal je Kristusu zvest, kot je obljubil pri svoji preobleki.

Šele drugi dan so ga pokopali na skupnem pokopališču v Seewisu. Na grob so postavili križ, to je bilo vse. Na prošnjo kapucinov so oktobra, torej po 6 mesecih, v spremstvu vojakov odkopali njegove ostanke: pri tem so našli, da sta bili odsekani glava in leva roka. Njegovo glavo so dobili kapucini v Feldkirchu, telo pa so pokopali v stolnici v Churu.
P. Fidelis je bil po 107 letih razglašen za blaženega in mučenca, prvega mučenca Kongregacije za širjenje vere. Benedikt XIV. pa je razglasil bl. Fidelisa za svetnika skupaj s kapucinskim misijonarjem sv. Jožefom Leoniškim.
Sv. Fidelis je najmlajši Kapucinski svetnik, umrl je star komaj 44 let; prav tako je tudi najmlajši med kapucinskimi svetniki po redovniški starosti: živel je le 10 let v kapucinskem redu.
Sv. Fidelis je krasen zgled sposobnega in gorečega misijonarja.
Vir

 Lokacija:
[mappress mapid=”51″]

Objavljeno v mučenci, redovnik, svetniki | Tagged , , , , , , ,

Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

Usmiljeni JezusObhajamo Belo nedeljo, spomin na čase, ko so na Veliko noč krščevali in novokrščenci so si takrat nadeli belo tuniko, belo oblačilo in jo kot znak veselja in pričevanja vere, ki so jo sprejeli, nosili javno ves teden. Prihodnjo nedeljo pa so jih odližili. In spomin na to se ta nedelja imenuje Bela. Hkrati je to tudi nedelja Božjega usmiljenja.
Vir

Ko je blaženi papež Janez Pavel II. 30. aprila leta 2000 na drugo nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Marijo Favstino Kowalsko, posebno glasnico božjega usmiljenja, za svetnico, je dejal, da se bo druga nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«

Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo druge velikonočne nedelje, ki zelo nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa mu je bilo Jezusovo posebno razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.

Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.

Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.« Na ta praznik se pripravljamo z devetdnevnico, ki se začne na veliki petek. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje so vrhunsko razodetje usmiljene Božje ljubezni.
Vir

Pred leti se je od nas poslovil blaženi papež Janez Pavel II., potem ko je pred očmi svetovne javnosti z daritvijo svojega trpljenja dobojeval dobri boj svoje vere. Bilo je to v soboto, 2. aprila 2005, ob 21. uri in 37 minut, ko je vesoljna Cerkev že začela praznovati vigilijo nedelje božjega usmiljenja. To nedeljo je pokojni pričevalec božjega usmiljenja s sijočim obrazom oznanil na belo nedeljo jubilejnega leta Gospodovega učlovečenja, leta 2000.

Janez Pavel II.Cerkvi in človeštvu je bilo s temi okoliščinami dano še eno znamenje. Ali smo ga prepoznali, se nad njim zamislili, ga razumeli? Smo si vzeli k srcu njegovo sporočilo kot pretresljiv testament, od usmiljenega Očeta podarjen vsem, ob prvih korakih skozi somrak tretjega tisočletja, v katerega smo nedavno stopili v znamenju dobe terorizma, sovraštva in vojn, v znamenju uzakonjenega ubijanja nerojenih otrok, genske manipulacije in evtanazije, v znamenju vsesplošne pokvarjenosti in teptanja človeškega dostojanstva, v znamenju globalnih katastrof in novih bolezni, v znamenju umiranja milijonov otrok od lakote, v znamenju tesnobe in kulture smrti?

Videti je, da ne. Sporočilo nedelje božjega usmiljenja nam še ni prišlo dovolj do zavesti. Če ponovimo besede kardinala Macharskega, nekdanjega naslednika Karla Wojtyle na krakovskem škofovskem sedežu: Nismo še razumeli, da pobožnost k božjemu usmiljenju ni še ena pobožnost več … ampak da z ničimer in nikomer primerljiva pobožnost k božjemu usmiljenju odloča o usodi sveta, o usodi človeštva. Da nobena diplomacija, nobena politika, nobena človeška bistroumnost in sposobnost ne bo rešila tega, kar se zdi, da gre v pogubo, ki jo pripravlja človek ne samo enemu človeku, marveč človeštvu – ampak samo Jezus, križani in od mrtvih vstali!

Fawstina & JezusOb 25. obletnici svoje izvolitve na Petrov sedež je papež Janez Pavel II. dal natisniti jubilejno podobico, na kateri se predstavi kot ožarjen s pramenoma žarkov usmiljenega Jezusa. Nadvse zgovorno znamenje, da je svoje poslanstvo pojmoval kot oznanjevanje od mrtvih vstalega Jezusa Kristusa, ki ob prelomu tisočletja in v siju velikega jubileja na skrivnosten način vstopa – kakor nekoč v dvorano zadnje večerje – v človeštvo, polno tesnob in strahov.

Papež Janez Pavel II. je bil v svoji osebi, življenju in oznanjevanju preroški glasnik božjega usmiljenja. Nikakor ni bilo naključje, da se je njegovo papeževanje začelo z vzklikom, ki ima velik odmev po svetu: »Ne bojte se! Odprite vrata, na stežaj odprite vrata Kristusu!« V svoji knjigi Prestopiti prag upanja je o tem zapisal pričevanje, ki ima mistični značaj:

»Cerkev ponavlja besede, ki jih je izrekel Kristus. In s Cerkvijo jih ponavlja tudi papež. To je storil že v prvi homiliji na Trgu svetega Petra: ‚Ne bojte se!‘ To niso v prazno izgovorjene besede. So globoko ukoreninjene v evangeliju. So kratko in malo besede Kristusa samega.« (str. 34)

»Ko sem 22. oktobra 1978 na Trgu svetega Petra spregovoril besede ‚Ne bojte se!’, se nisem mogel povsem zavedati, kako daleč bodo nesle tako mene kot vso Cerkev. Njihova vsebina je prihajala bolj od Svetega Duha, ki ga je Gospod Jezus obljubil apostolom kot tolažnika, kakor pa od človeka, ki jih je izgovoril. Vendar sem se v naslednjih letih mnogokrat spomnil nanj (…)

»Spodbudo ‚Ne bojte se!‘ je treba brati v zelo široki razsežnosti. V nekem smislu je to bila spodbuda, ki je bila namenjena vsem ljudem, spodbuda, naj premagajo strah v tedanjih svetovnih razmerah, bodisi na vzhodu ali zahodu, bodisi na severu ali jugu. (…) Moč Kristusovega križa in Kristusovega vstajenja je večja od slehernega zla, katerega bi se človek mogel ali moral bati.« (str. 225–226).

Veselimo se nedelje božjega usmiljenja! Veselimo se popolnega odpuščanja grehov! Zajemimo še posebej na ta dan zase in za druge iz velereke Kristusovega odrešenja, na dan, ki je obdarjen s popolnim odpustkom. V duhu svete Favstine Kowalske in drugih, še posebej papeža Janeza Pavla II., posnemajmo našega Boga, Očeta, ki je bogat v usmiljenju do vsakega človeka!

Blagor usmiljenim, kajti ti bodo usmiljenje dosegli! Naj božje usmiljenje postane naše vodilo!
Vir
Pobožnost k Božjemu usmiljenju

Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

Objavljeno v praznik | Tagged , , ,