sveti Evzebij – papež

sveti Evzebij papežNa Sicíliji, rojstvo svetega Evzébija, papeža, ki je bil od cesarja Makséncija kot trajna priča Kristusa odpeljan na ta otok in je izven zemeljske domovine zaslužil nebeško kraljestvo. Njegovo telo je bilo prepeljano v Rim in položeno na Kalistovem pokopališču.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v papež, svetniki | Tagged , , ,

sveti Rok – romar in spokornik

sv. Rok        Zavetnik proti kugi, proti kačjemu piku, priproročali so se mu žanjice, šivilje, krojači, zidarji in tesarji.
        Atributi: romarska obleka, romarska palica, buča, angel, pes.
        Imena: Rok, Roko, Rok, Rokec, …
        Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je 33 cerkva sv. Roka.
        Zanesljivih virov o življenju tega priljubljenega in nekoč zelo češčenega svetnika nimamo. Legendarno poročilo iz 15. stoletja poroča, da se je rodil okoli leta 1295 v mestu Montpellier v južni Franciji. Starši so si ga bili izprosili od Boga, a še ne dvajset let star jih je izgubil. Tedaj je Rok prodal večino svojih posesti, izkupiček razdelil revežem in se odpravil na božjo pot v Rim.
        Po Italiji je takrat razsajala kuga. Zato je pretrgal romanje in začel streči bolnikom. Ko je končno le prišel v Rim, je tam stregel kužnim bolnikom in jih veliko čudežno ozdravil. Nazaj grede se je v Piacenzi sam nalezel kuge. Da bi v bolnišnici ne bil nikomur v nadlego, se je zavlekel v zapuščeno kolibo. Tjakaj mu je nosil kruh pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil z njim. Nekoč je stopil za živaljo in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel. Ko je Bog Roku vrnil zdravje, se je romar napotil domov.
        Bolezen ga je bila tako spremenila, da ga še lastni stric ni spoznal. Meščani so ga vrgli v temnico – bila je vojna in so imeli molčečega tujca za ogleduha. Svetnik se ni hotel izgovarjati in zagovarjati, pa tudi sam si je nalagal prostovoljno pokoro. Po petih letih se je na današnji dan ječa razsvetlila: vanjo je stopil sam Jezus in povabil romarja k sebi v nebesa. Kakor je Rokov življenjepis zgodovinsko nezanesljiv, tako je zgodovinsko izpričana moč njegove priprošnje ob kužnih boleznih.
        Tudi na Slovenskem že od davna častimo sv. Roka kot velikega priprošnjika zoper kugo, ki je v naših deželah pogosto razsajala. Upodabljajo ga samega ali skupaj s sv. Boštjanom; v romarski obleki, z romarsko palico in bučo; z roko kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga pa tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in ko zdravi kužne bolnike.
        Sv. Rok goduje 16. avgusta.
        »O sveti Rok,/ od slasti bleščijo ti oči,/ ki željno dvigaš jih v nebo-/ hiacinte bele v njih cveto- / ko nam kažeš hudo rano,/ ki pes jo liže, čisti in hladi
… ( Anton Vodnik, Romarska pravljica)«
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v romar, spokornik, svetniki | Tagged , , , , , ,

Marijino vnebovzetje – veliki šmaren

Marijino vnebovzetjeImena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij, …
        Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je svetim Marijam posvečenih okrog 320 cerkva.
        Marijino vnebovzetje ali veliki šmaren je najstarejši Marijin praznik. Na Vzhodu ga zasledimo že v 5. stoletju, na Zahodu pa 150 let pozneje. Ta dan se najprej spominjamo Marijine blažene smrti. Nekateri bogoznanci sicer menijo, da Marija sploh ni umrla. Vendar pa temu nasprotuje skoraj enodušno pričevanje izročila. Splošno pa je prepričanje, da je bila Marijina smrt bolj smrt iz ljubezni kakor pa iz neke nuje; imela naj bi značaj samopouživanja v žaru ljubezni, ki jo je v Mariji razvnel Bog. Zato so sprva ta praznik lepo imenovali »Marijino zaspanje«.
        Še posebej se danes spominjamo Marijinega obujenja od smrti. Poročila pripovedujejo, da so apostoli položili Marijino telo najprej v skalnat grob pod Oljsko goro blizu vrta Getsemani. Tomaža takrat ni bilo zraven. Čez tri dni je prišel tudi on. Rad bi še enkrat videl nebeško Mater. Odvalili so kamen od groba, a glej, grob je bil prazen. Samo cvetje in prti so bili v njem. Umetniki so ta prizor velikokrat upodobili.
        vnebovzetje device MarijeMarija je bila tudi s telesom vzeta v nebo. To je verska resnica (dogma), ki jo je razglasil papež Pij XII. 1. novembra 1950. Papež v svoji apostolski konstituciji omenja, da so sveti cerkveni očetje in veliki učitelji v pridigah in nagovorih že od pradavnine ob prazniku vnebovzetja ljudstvu govorili kot o znani resnici in jo utemeljevali z višjimi in globljimi razlogi. Na ta praznik se namreč ne spominjamo le tega, da Devica Marija ni bila po smrti podvržena telesnemu trohnjenju, temveč je to njeno zmagoslavje nad smrtjo, ko je po zgledu edinorojenega Sina Jezusa Kristusa dosegla nebeško slavo.
        Najodličneje je slavil to resnico sv. Janez Damaščan, ki je živel v 8. stoletju. Z vso govorniško silo je vzkliknil: »Spodobilo se je, da je ona, ki je v porodu nedotaknjeno deviška, tudi po smrti ostala obvarovana vsakršnega razpadanja. Primerno je bilo, da ona, ki je Stvarnika nosila pod srcem kot otroka, prebiva v svetlobi nebeške slave. Primerno je bilo, da nevesta, ki si jo je Oče izbral, prebiva v nebeških dvoranah. Ona, ki je svojega Sina gledala na križu in je sprejela v srce meč bolečin, ki so ji bile pri porodu prihranjene, je bila vredna gledati Sina, kako sedi na Očetovo desnici. Spodobilo se je, da božja Mati uživa vse, kar ima Sin, in da jo častijo vse stvari kot božjo Mater in služabnico.«
        Pri Slovencih je že sam sprejem krščanstva tesno povezan z Marijinim vnebovzetjem. Prva cerkev med pokristjanjenimi Slovenci na Koroškem, Gospa Sveta, je vsekakor bila že takoj od začetka posvečena Mariji vnebovzeti. In »velika maša« (vnebovzetje) je bila stoletja pri našem narodu posebno priljubljen čas romanj v razna Marijina svetišča.

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v praznik | Tagged , , , , , ,

sveti Maksimilijan Kolbe – duhovnik

 sv. Maksimiljan Kolbe“Pater Maksimilijan Kolbe je umrl v času sovraštva in nasilne brezobzirnosti. Človek je bil ponižan v robota, bil je manj vreden od sužnja.” Te besede je leta 1971 izrekel Karel Wojtyla kot poljski kardinal, ko so njegovega rojaka Kolbeja razglasili za blaženega, ker je v koncentracijskem taborišču Auschwitz žrtvoval svoje življenje za družinskega očeta. Enajst let pozneje, 10. oktobra 1982, je isti Karel Wojtyla, tedaj že papež Janez Pavel II., pogumnega poljskega duhovnika v Rimu razglasil za svetnika.
        Maksimilijan Kolbe se je rodil 7. januarja 1894 v Zdunski Woli kot sin revnega delavca. S sedemnajstimi leti je vstopil v minoritski red. Ker je bil zelo nadarjen, so mu omogočili študij na gregorijanski univerzi v Rimu, kjer je po štirih letih napravil doktorat. Po naslednjih treh letih je prejel mašniško posvečenje. Ko je živel v Rimu, je ustanovil duhovno skupnost Militia Imaculata (Vojska brezmadežne).
        Kot mlad duhovnik se je leta 1922 vrnil na Poljsko.Tu je nadaljeval v Rimu začeto delo. Ustanovil je številne časopise in mesečnike. Misijonarska želja ga je vodila na Japonsko, kjer je preživel šest let. Tudi tam je širil Marijino čast preko tiskane besede. Leta 1936 se je vrnil v domovino. Ko so Nemci leta 1939 Poljsko zavzeli, so kmalu opazili “preveč dejavnega” duhovnika. Ne le, da so bile njegove pridige zelo kritične, odločno je nastopil tudi proti nacizmu. Kot predstavnik tiska je lahko vsak trenutek pričakoval aretacijo, kar pa mu ni jemalo poguma.
        Nacisti so ga aretirali 17. septembra 1940 in ga poslali v taborišče Oranienburg. Tokrat je še imel srečo, saj so ga kmalu izpustili. Že pet mesecev pozneje pa so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, ki ga ni nikoli več zapustil.
Strašna smrt Maksimilijana Kolbeja se je začela v jutru vročega julijskega dne leta 1941, ko je pobegnil neki ujetnik iz Kolbejevega bloka. Taboriščni vodja Fritsch je, za kazen in opozorilo, izločil deset zapornikov, ki naj bi jih zaprli v celico smrti, temnico brez svetlobe in zraka. Eden izmed nesrečnikov, družinski oče Franciszek Gajowniczek, je začel obupano kričati in v solzah pripovedovati o svojih dveh otrocih. Takrat je Maksimilijan Kolbe mirno in zbrano stopil iz vrste, ki ji je bilo prizanešeno, in ponudil svoje življenje v zameno za Gajowniczkovo. Fritsch je ponudbo sprejel, Kolbejeva strašna usoda je bila zapečatena.
        Zaporniki so pripovedovali, da so več dni iz temnice slišali molitev in petje, dokler končno iz nje ni prihajala samo še tišina. Taboriščni rabelj je 14. avgusta do kosti shujšanemu duhovniku, ki ni več kazal znakov življenja, dal smrtonosno injekcijo fenola. Med dvotedenskim trpljenjem v temnici ni bilo iz Kolbejevih ust slišati nobene pritožbe.
        Ko ga je papež Janez Pavel II. leta 1982 razglasil za svetnika, je bil med množico na trgu sv. Petra navzoč tudi osiveli Franciszek Gajowniczek s svojo družino. Solze so tekle po njegovem zgubanem licu. To je bil eden najganljivejših trenutkov – zanj in za vsakega vernega kristjana.
        Kolbe je dobro poznan tudi pri nas. Slovenski prevod monografije o njem, ki jo je leta 1950 v Parizu izdala M. Wynowska, je izšel v Kopru leta 1967 (Moč ljubezni), njeno delo Zgodba dveh vencev pa je pod naslovom Svetnik v taborišču izhajalo v Družini leta 1957. V slovenščini pa imamo tudi prevod romana avtorja Henrija Walterja z naslovom Pelikan, ki ga je izdala Družina.
        P. Danilo Holc pa je ob petdeseti obletnici smrti sv. Maksimiljana Kolbeja pripravil dramsko-liturgično uprizoritev svetnikovega življenja (glej internetno stran: 
http://pelikan.8m.net)
Vir

 Maksimiljan Kolbe Imena: Maksimilijan, Maksimilijana, Maksimiljan, Maksimiljana, Maksim, Maksima, Maksa, Maksi, Maks…
        Rodil se je leta 1894 na poljskem ozemlju, ki je bilo takrat pod rusko upravo. Pri krstu je dobil ime Rajmund. Bil je iz revne družine. Neki lekarnar je odkril izredno dečkovo nadarjenost in ga brezplačno učil latinske slovnice, kar mu je omogočilo, da so ga sprejeli v semenišče. Pozneje se je odločil, da bo postal minorit in kot novinec je dobil ime Maksimilijan. Kot mlad duhovnik se je odločil za ustanovitev »Križarstva Brezmadežne«. V začetku so mu celo redovni sobratje nasprotovali, toda kmalu je ta skupnost narasla na več kot milijon članov in tudi Cerkev jo je priznala kot bratovščino. Začel je tiskati list z naslovom »Vitez Brezmadežne«. Časopis je dosegel milijonsko naklado.
        Središče njegovega apostolata je bil Niepokalanow (posestvo Brezmadežne). Domovina Poljska mu je postala premajhna. Leta 1930 se je odpravil na Japonsko in mesec dni po prihodu že izdal prvo številko novega japonskega časopisa. Deloval je v Nagasakiju. Kakor po čudežu je atomska bomba, ki je padla na to mesto leta 1945, prizanesla tistemu delu mesta, kjer je stala misijonska postaja.
        Pričetek druge svetovne vojne je pričakal doma. 17. februarja so ga gestapovci zaprli v Ošviencim (Auschwitz). Tu so rablji z njim zelo grdo ravnali. Njegova mučeniška smrt je vzor krščanskega junaštva. Ko je eden od taboriščnikov ušel, je moralo to deset drugih taboriščnikov plačati z glavo. Odvedli so jih v bunker smrti. P. Kolbe je stopil iz vrste in prosil, če sme umreti namesto tistega, ki je imel ženo in osem otrok. To je bil Gajownicek. Za lakoto in žejo so potem jetniki umirali v strašnih mukah, zadnji med njimi p. Maksimilijan – 14. avgusta 1941. Na ta dan goduje.

Vir

sv. Maksimiljan Kolbe        Imena: Maksimiljan, Max
        Rajmund, sin preprostih in pobožnih staršev (oba sta bila frančiškanska tretjerednika), zaradi revščine ni imel možnosti obiskovati javne šole, zato so ga starši sami učili brati in pisati. Kasneje je neki lekarnar nadarjenega dečka zastonj učil latinske slovnice. Tako je lahko vstopil v semenišče v Lvovu, se odločil za minoritski red, kasneje pa nadaljeval študij filozofije v Krakovu, v Rimu pa študij teologije. Med študijem se ga je lotila tako huda jetika, da so mislili, da bo umrl, a je študij nadaljeval in ga končal z doktoratom. V Rimu ga je prizadelo vedno bolj cvetoče prostozidarstvo, zato je kot »protiudarec« ustanovil bratovščino »križarstvo Brezmadežne«. Po študiju, še vedno bolan, se je vrnil v Krakov in v semenišču predaval filozofijo in cerkveno zgodovino. Ker je želel doseči čim večje množice, je začel izdajati, skromen listič »Vitez Brezmadežne«. Med sobrati je zaradi svojega dela naletel na nerazumevanje, ljudje pa so ga vedno bolj oblegali. Samostan Grodno, kamor so ga »odrinili«, je za Maksimilijanovo dejavnost kmalu postal premajhen, tako da je začel blizu Varšave graditi naselje barak, Niepokalanow, posestvo Brezmadežne. V tej »meniški republiki« se je začel razvijati najmodernejši tiskovni apostolat v Evropi. Duhovniki in bratje (bilo jih je čez 700) so izdajali številne časopise in publikacije, ob vsem delu pa tenkočutno skrbeli za svetost. Čudež v Niepokalanowu so obiskovale številne osebnosti, za Maksimilijana pa je kmalu tudi to postalo premalo. Ukvarjal se je z vedno bolj drznimi načrti: radio, letališče, katoliško filmsko središče
… Odpravil se je na Japonsko, v Indijo, celo Sibirijo in povsod ustanavljal naselbine s podobnim poslanstvom. Vojna je njegove načrte kruto prekinila: vemo, da je bil oče Maksimilijan februarja 1941 ujet, zaprt in mučen ter poslan v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tu je opravljal najtežja in najbolj umazana dela, do dne, ko se je javil, da zasede mesto v bunkerju smrti namesto družinskega očeta. Skupaj s sojetniki je zadnje ure svojega življenja preživel ob pesmi in molitvi. 14. avgusta 1941 so mu, edinemu preživelemu, vbrizgali strup, da je umrl.
        Ime: Ime Rajmund (Rajko) je zloženka iz starovisokonemških besed ragin »sklep usode, bogov« in munt »obramba«. Ime Maksimilijan pa izhaja iz latinskih besed maximus »največji, zelo velik« in aemilius »posnemovalec, tekmec v ljubezni«.
        Rodil se je 7. januarja 1894 v Zdunski Woli na Poljskem, umrl pa 14. avgusta 1941 v koncentracijskem taborišču v Auschwitzu.
        Zavetnik: narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.
        Upodobitve: upodabljajo ga ob Brezmadežni, v zaporniški obleki, s časopisi in s svetinjo Brezmadežne.
        Beatifikacija: 17. oktobra 1971 ga je papež Pavel VI. razglasil za blaženega, papež Janez Pavel II. pa 10. oktobra 1982 za svetnika.
        Goduje 14. avgusta.
Vodilo: »Vse duše, ves svet pridobiti po Brezmadežni za Odrešenika!«

Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v duhovnik, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , , ,

sveta Filomena Rimska – princesa, devica in mučenka

Filomena

Filomena je bila grška princesa iz 3. stoletja. Njena starša, ki so bili člani grške kraljeve hiše, dogo časa nista mogla imeti otrok . Molila sta k poganskim bogovom, naj jima naklonijo otroka. Kraljevi zdravnik Publij jima je svetoval, naj molita h krščanskemu Bogu in da se jima bo želja takoj izpolnila. Tako se je tudi zgodilo, zato sta postala kristjana.
Kmalu se jima je rodila deklica, ki sta ji dala ime Filomena. Vzgojila sta jo v krščanski veri. Ko ji je bilo 13 let, je rimski cesar Dioklecijan poklical njene starše v Rim, ker je želel njihov polis pridružiti Rimskemu cesarstvu.Dioklecijan se je zaljubil v Filomeno zaradi njene lepote in lepega obnašanja. Želel se je z njo poročiti, zato je njenim staršem nudil veliko bogastvo in svobodo njihove države, če pristaneta.
Pristala sta, vendar ga je zavrnila Filomena, saj se je že pred tem zaobljubila v devištvo za Jezusa Kristusa. Navkljub pogostim nagovarjanjem, Filomeni ni spremenila svojega mišljenja. Poslali so jo v ječo, kjer je čakala na smrt. Tam se ji je prikazala Devica Marija in ji naročila, naj vzdrži trpljenje, saj jo čaka večno življenje.
Po več kot mesecu dni ječe so jo poskušali pokončati, to pa jim je uspelo šele po nekaj poskusih, saj so se dogajali čudeži, ki so preprečevali njeno usmrtitev.
God svete Filomene obhajamo 13. avgusta.
Vir

Razen imena in znamenj mučeništva se o tej novi čudodelnici ni vedelo nič. Don Francesco se je prvi zatekel k priprošnji mučenke Filomene, da bi odkril nekaj o sebi. Vse več je bilo tistih, ki so želeli izvedeti kaj več o svoji dobrodelnici. Svetnica je izpolnila te prošnje in svoje življenje razodela hkrati trem osebam: nekemu vnetemu duhovniku, nekemu umetniku nemadeževanega življenja in pobožni redovnici Mariji Alojziji Jezusovi. Te tri osebe so živele daleč narazen in se med seboj niso poznale, so pa hkrati prejele razodetje svete Filomene. Njihova poročila so popolnoma skladna.
Preko redovnice  Marije Alojzije Jezusove je sveta Filomena najprej odkrila datum svojega mučeništva. Od kipa svete Filomene je zaslišala ljubek glas: “Moja ljubljena sestra! Desetega avgusta je dan, ko se je končalo moje zemeljsko življenje. Takrat sem vstopila v nebesa, kjer me je moj Nebeški Ženin dal v last večne dobrine, katerih sladkost ne more doumeti človeški razum. Zato je Njegova Modrost odločila, da prenos mojega telesa v Mugnano ne bo 5. avgusta, kot je to nameraval duhovnik, ampak 10. avgusta. Niti ni bilo to v popolni tišini v njegovi hišni kapeli, kakor je on želel, ampak se je izvršilo med vzklikanjem in radostjo in to v cerkvi, v kateri ga sedaj častijo. Tako je dan moje smrti postal dan moje zmage!”

Mučeništvo Svete FilomeneFilomena

Svoje mučeništvo je po Božji volji razodela sama sveta Filomena 3. avgusta leta 1833 božji služabnici Mariji Alojziji Jezusovi, ki je bila njena goreča častilka. Medtem, ko je  pobožna sestra kleče molila pred kipom svete Filomene, se ji je prikazala ta sveta mučenka in ji povedala naslednje:
“Draga moja sestra, jaz sem hči nekega kneza, ki je vladal v neki mali državi v Grčiji. Moja mati je billa prav tako kraljevega rodu. Nista imela otrok, bila pa sta še pogana, zato sta nenehno prinašala malikom žrtve, da bi dobila otroka. Neki zdravnik iz Rima po imenu Publij, ki se sedaj nahaja v nebesih, je bil v službi mojega očeta in je stanoval v naši palači. Bil je kristjan. Videl je žalost mojih staršev in bil žalosten zaradi slepote njunih duš. Navdihnjen od Svetega Duha se je odločil govoriti z njima o naši krščanski veri in jima obljubil, da bosta dobila otroka takoj, ko se bosta dala krstiti. Milost je spremljala njegove besede, razsvetlila njun razum in premagala njuno voljo. Sprejela sta krščanstvo in izpolnila se jima je želja, kakor jima je obljubil Publij, nagrada za sveti krst, ki sta ga prejela. Ob rojstvu sta mi dala ime LUMENA, da bi bilo simbol svetlobe vere, katere sad sem bila. Ob dnevu krsta sta mi dala ime Filomena, saj sem tisti dan postala otrok vere. Nežna ljubezen, ki sta jo do mene imela moj oče in moja mati je bila tako velika, da sta me hotela imeti ves čas ob sebi. To je tudi razlog, zakaj sta me vzela s seboj, ko sta potovala v Rim, kamor je moral priti moj oče, ker mu je tiranski cesar Dioklecijan zagrozil z nepravično vojno. Takrat sem imela 13 let. Ko smo prispeli v glavno mesto sveta, smo se vsi trije napotili v cesarsko palačo, kjer smo bili sprejeti v cesarsko avdienco. Takoj, ko me je zagledal, je Dioklecijan svoje oči pasel samo še na meni. To je počel ves čas, ko je moj oče podajal svoje utemeljitve in se vneto trudil, da bi si cesar te razlage vzel k srcu. Cesar je bil zaposlen samo s svojim opazovanjem in, ko je moj oče končal, mu je dal odgovor, naj se ne vznemirja več, naj se znebi skrbi in misli samo na svojo srečo. Dodal je:’ Dajem ti vso moč svojega cesarstva in ne želim nič drugega kakor roko tvoje hčere.’ Moj oče, zaslepljen od časti, ki je presegla vsa njegova pričakovanja, je z radostjo sprejel cesarjev predlog. Ko smo se vrnili na svoj dom, sta se moj oče in mati na vse načine trudila, da bi jaz sprejela Dioklecijanovo željo in bi tako izpolnila njihovo željo. Jaz pa sem jima rekla: ‘Kako, mar želita, da zaradi ljubezni enega človeka prelomim zaobljubo, ki sem jo pred dvema letoma dala Jezusu Kristusu? Moje devištvo je posvečeno Bogu in jaz ne morem več razpolagati s seboj.’ ‘Ti si bila takrat še premajhna, da bi dala takšno zaobljubo,’ je rekel oče. Ukazal mi je, da sprejmem Dioklecijanovo ponudbo in mi grozno pretil, če ne ubogam. Božja milost mi je pomagala, da se nisem pustila prepričati. Moj oče je prenesel Dioklecijanu moj razlog in, ker Dioklecijan ni želel mojega očeta oprostiti dane besede, me je bil oče prisiljen odpeljati pred cesarja. Tik pred tem sem morala zdržati še očetovo nezadovoljstvo in nato še nežnost. Tudi moja mati se je na vse mogoče načine trudila, da bi me omajala v moji odločitvi, da ostanem zvesta Bogu.
Izmenjevale so se nežnosti in grožnje, na koncu pa sta padla pred moje noge, me rotila in prosila v solzah, naj se ju usmilim. Rotila sta me: ‘Otrok moj, usmili se svojega očeta in matere, usmili se svoje domovine in naših prednikov!’ Odgovorila sem jima: ‘Ne morem, devištvo, ki sem ga zaobljubila Bogu presega vas, domovino, presega vse ostalo. Moja domovina so nebesa.’
Filomena Po teh mojih besedah sta bila obupana. Odvedla sta me pred cesarja. Ta se me je trudil pridobiti na vse načine, a so bile vse njegovo obljube, laskanja in grožnje zaman. To ga je zelo razjezilo, zato me je, razdivjan od Satana, dal vkleniti v verige in vreči v ječo svoje palače. Mislil je, da bosta bolečina in sramota zlomila mojo odločnost, ki mi jo je vlival moj Nebeški Zaročenec. Cesar me je obiskoval vsak dan. Potem mi je dal sneti verige, da sem mogla vzeti kruha in vode, kolikor sem ju potrebovala za ohranjanje življenja. Tedaj je ponovil svoje mamljive ponudbe, ki bi bile brez posebne Božje milosti pogubne za mojo deviško čistost. Odpor, ki ga je doživljal pri teh napadih na mojo nedolžnost, mi je prinesel novo trpljenje. Molitev me je obdržala stanovitno in nisem popustila.Vsakič sem se priporočila svojemu Jezusu Kristusu in njegovi prečisti Materi. Sedemintrideseti dan sem videla Blaženo Devico Marijo, obsijano z nebeškim sijajem, kako v naročju drži Božje Dete. Rekla mi je:
‘Trpela boš še tri dni v tej ječi, po štiridesetdnevnem zaporu pa boš zapustila ta kraj trpljenja.’ Srce se mi je razveselilo ob tej veseli novici. Kraljica angelov je nato dodala, da bom iz te ječe odšla samo zato, da bi pretrpela še večje trpljenje in trpela še strašnejšo borbo od te, v kateri sem do sedaj vztrajala. Moje veselje se je spremenilo v velik strah. Upala sem, da me bodo ob prihodu iz ječe takoj usmrtili. Tedaj mi je Marija rekla: ‘Bodi hrabra, hči moja! Ti veš, da te posebno ljubim. Ime, ki si ga prejela pri svetem krstu je dokaz, da si podobna mojemu Sinu in meni.. Imenovana si Lumena, tvoj Zaročenec pa se prav tako imenuje Luč, Sonce. Mene imenujejo Zora, Zvezda, Mesec in Sonce. Ne boj se, ob tebi bom. Sedaj si podvržena zakonom narave, da bi bila ponižna v svoji šibkosti, ko pa pride do borbe, ti bo Milost dala moč, pa tudi tvoj angel varuh, ki je bil tudi moj, angel Gabrijel, katerega ime pomeni “Božja moč”. On ti bo pomagal. Priporočila te bom njegovi posebni skrbi kot svojo preljubljeno hči, ki jo imam nadvse rada.’
 Te besede Kraljice devic so mi dale poguma. Prikazen je izginila in pustila za seboj nebeško nežen vonj v celotni ječi. Kmalu se je izpolnilo, kar mi je bilo napovedano. V poskusih, da bi me prisilil k popuščanju je Dioklecijan obupal in se odločil, da me podvrže javnemu mučenju. Začelo se je z bičanjem. Rekel je: ‘Ker jo ni sram pred cesarjem dati prednost zločincu, ki ga je lastni narod obsodil na najsramotnejšo smrt, zasluži enako tudi ona, da se po pravici tako ravna z njo in tako bo storjeno.’ Ukazal je, da me do golega slečejo in me trdno zvežejo ob steber. Potem je ukazal, naj me krvniki bičajo pred številnimi dvornimi velikaši. Kri je tekla iz celega mojega telesa, tako, da je postalo ena sama velika rana. Tedaj je tiran videl, da sem padla v nezavest in, da sem blizu smrti. Ukazal je, da me odstranijo iz njegovega pogleda in ponovno vržejo v ječo. Mislil je, da bo sedaj moj duh klonil. Motil se je v svojem pričakovanju, mene pa je navdajalo sladko upanje, da bom kmalu prišla k svojemu sladkemu Zaročencu. Pojavila sta se dva angela, iz katerih se je širila svetloba, ter izlila balzam na moje rane. Počutila sem se močnejša, kot sem bila pred mučenjem. Zgodaj naslednje jutro so o tem obvestili cesarja. Ukazal je, naj me pripeljejo pred njega. Začudeno me je opazoval in me hotel prepričati, da gre moje ozdravljenje pripisati Jupitru, kateremu on služi. Hotel me je na silo napraviti za Rimsko cesarica. Dal mi je prazne obljube, pri tem pa mi laskal in me božal. Hotel je dokončati peklenski načrt, ki si ga je zadal. Nasprotno, Sveti Duh, kateremu se imam zahvaliti za svojo stanovitnost, me je tako močno razsvetlil, da niti Dioklecijan niti kdorkoli od njegovih dvorjanov niso mogli niti najmanj spodbijati mojih dokazov o resnici naše vere. To ga je ponovno razbesnelo. Ukazal je, naj mi okoli vratu obesijo sidro in me vržejo v reko Tibero. Ukaz je bil izvršen. Bog pa je preprečil posledice. V trenutku, ko so me vrgli v reko, sta prišla dva angela in sprostila vrv, s katero je bilo sidro privezano na moj vrat. Sidro je potonilo na dno, kjer se nahaja še danes. Angela pa sta me pred neštevilno množico opazovalcev nežno prenesla na obalo. Razveseljujoč je bil učinek tega čudeža za opazovalce. Mnogi so se spreobrnili v krščanstvo.
Filomena Dioklecijan je ta čudež pripisal neznani čudežni moči. Ukazal je, naj me vlečejo po ulicah mesta Rim in me zasujejo s ploho puščic. Celo moje telo je bilo na gosto prebodeno s puščicami. Kri je tekla na vse strani. Izčrpana in že umirajoča sem bila na cesarjev ukaz spet vržena v ječo. Nebesa so se me ponovno usmilila na čudežen način. Utonila sem v sladek sen, ko pa sem se zbudila, sem bila popolnoma zdrava. Dioklecijan je  izvedel za to, pobesnel in kričal kot iz uma: “Dajte, prebodite jo ponovno z  ostrimi puščicami, da v teh mukah umre!” Njegovo zapoved so takoj izvršili. Strelci so loke napeli z vso močjo, vendar so puščice odpovedale poslušnost. Cesar, ki je bil prisoten, je bil čisto iz sebe iz besa. Imenoval me je čarovnico. Mislil je, da bo žar ognja premagal mojo čarobno moč. Ukazal je naj puščice razžarijo v peči in naj ponovno streljajo. Puščice so bile izstreljene, poletele so v svoji smeri, tedaj pa so nenadoma zavile v nasprotno smer in poletele proti strelcem. Šest jih je na mestu umrlo, mnogi od ostalih pa so se odrekli poganstvu. Ljudstvo je jasno spoznalo Božjo vsemogočnost, ki me je zaščitila. Tiran, prestrašen zaradi nejevolje in hrumenja ljudstva je pohitel, da pokonča moje življenje. Tako so mi odsekali glavo. Moja duša je poletela v nebesa k svojemu božanskemu Zaročencu, da bi od njega prejela krono devištva in palmo mučeništva ter se radovala v Njegovi navzočnosti, posebno odlikovana med mnogimi izbranimi. Ta, za mene tako radosti poln dan, v katerem sem stopila v nebeško blaženost, je bil petek, ura moje smrti pa je bila tretja popoldne.«
Božji služabnici Mariji Alojziji od Jezusa pa je sveta Filomena rekla: “Prvo sveto obhajilo sem prejela, ko mi je bilo pet let. Vsak dan sem prejemala sveto Evharistijo, tudi, ko sem bila v Rimu… Premišljuj Jezusovo trpljenje in njega tolaži, ker je On resnično trpel. Jaz sem samo malo trpela, ker je Jezus trpel za nas… Po milosti sem bila tri ure varovana v zamaknjenju, ko se puščice niso mogle sprožiti z lokov, zato sem vzkliknila: “Resnično, o Bog, Ti si močni ščit svojih služabnikov…”

Neki mladi umetnik, ki ga je krasila čistost srca in vzorna pobožnost, je imel čudežno razodetje naslednje vsebine:
“Cesar Dioklecijan je želel, naj deklica Filomena postane njegova žena. Obsodil jo je na različna mučenja, ker je menil, da bo tako omajal junaštvo te kristjanke in jo nagnil k privolitvi, da postane njegova soproga. Vendar pa, ko je videl, da njegova pričakovanja ne bodo izpolnjena in, da je nič ne more prisiliti, da bi popustila v svojih odločitvah, je zapadel neke vrste norosti, ter je v besu, ki ga je prevzel, z grenkobo tarnal, da ni mogel doseči, da bi mu bila Filomena soproga.”
Mladi umetnik, ki mu je bilo razodeto, je videl različna mučenja, na katera je cesar obsodil devico. Ob tem gre za isti grob, ki je v resnici prepoznan kot njen, čeprav ta umetnik ni imel pojma o tem grobu.
“Končno je dal cesar dekletu, ki je bila nepremagljivo stanovitna, odsekati glavo. Ko pa se je to zgodilo, je cesarja popadel obup, da so ga lahko slišali kričati: “To se je zgodilo zaradi mene. Filomena ne bo nikoli moja žena; do zadnjega diha je nasprotovala moji želji: sedaj pa je mrtva. Kako lahko to preživim?” Pri teh besedah si je od besa pulil brado, padel v grozne krče, se vrgel s svojega prestola na tla. Grizel je z zobmi vse, kar je dosegel. Kričal je, da ne želi biti več cesar.”
Filomena Neki pobožni in goreči duhovnik, ki je bil srčni častilec svete Filomene se je nekega dne sprehajal po polju. Tedaj je nenadoma videl, kako gre proti njemu neznana ženska postava. Pozdravi ga in mu reče:
“Ali je res, da si postavil sliko svete Filomene v svoji cerkvi?” On ji je odgovoril:
“Da, res je.”
Ona ga vpraša: “Kaj pa ti veš o tej svetnici?
On ji odgovori:
“Zelo malo. O njenem življenju nismo izvedeli skoraj ničesar razen tistega, kar je zapisano na grobu.” Tedaj ji prične o tem govoriti. Poslušala ga je in nato spregovorila in mu radostno rekla:
Torej ti ničesar ne veš o njej? Ali ti je vsaj znano njeno preganjanje in mučeništvo?” On prizna, da mu ni znano. Zato mu ona reče:
“Dobro. Torej ti bom jaz to povedala. To se je zgodilo, ker je ona zavrnila roko poganskega cesarja Dioklecijana, ki si jo je izbral za ženo. Zavrnila pa ga je zaradi zaobljube večnega devištva, s katero se je povezala s Kristusovo ljubeznijo.” Duhovnik jo tedaj vpraša:
“Kje si to prebrala? Iz katere knjige veš to, kar si mi sedaj povedala?” Ona mu odgovori z resnim glasom:
Iz katere knjige? Kako me lahko to vprašaš? Kot, da bi mi te stvari lahko bile neznane. Prepričan bodi, da te ne varam. Prepričana sem glede tega. Lahko mi verjameš; povsem zagotovo vem za to, le verjemi!”
Pri teh besedah je izginila kot blisk izpred njegovih oči. Ta, ki se je prikazala temu duhovniku, je bila sama sveta Filomena. V svojem razodetju je nakazala predvsem čas svojega mučeništva, saj je rekla, da jo je cesar želel za ženo. Prav ta je dal ubiti svojo lastno ženo sveto Sereno, ker je postala kristjanka. To je bilo leta 304 po Kristusu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v devica, mučenci, princesa, svetniki | Tagged , , , , ,

sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska) – redovnica in mučenka

sv. Ivana Frančiška ŠantalskaZavetnica salezijank; za srečen porod
Atributi: redovno oblačilo salezijank
  Imena: Ivana Frančiška, Ivana, Frančiška, Amalija, Malka..

  Rodila se je leta 1572 v globoko verni plemiški družini v Dijonu. Dvajsetletna se je poročila z možem, ki jo je ljubil in spoštoval. Njun zakon je bil srečen, Ivana pa je vseskozi imela čut tudi za reveže, onemogle in bolnike; njen grad je imel poseben vhod in sprejemnico samo zanje. Prva hujša preizkušnja jo je doletela, ko ji je po osmih letih zakona mož nesrečno umrl in jo pustil samo s štirimi otroki. Začele so se vrstiti preizkušnje, Ivane pa niso strle, saj je še bolj skrbela za zapuščene reveže. Vsa se je posvetila molitvi in pokori; imela pa je vseskozi hude notranje preizkušnje. Njen duhovni vodja je postal sveti Frančišek Saleški. Po njegovih navodilih je ustanovila »red obiskanja« ali salezijank, kakor jih je imenovalo ljudstvo.
»Zvestoba Bogu je v popolni vdanosti njegovi sveti volji, v prenašanju vsega, kar njegova dobrota dopušča v našem življenju, ter v izpolnjevanju vseh naših dolžnosti, še posebej molitve; z ljubeznijo in zaradi ljubezni. V molitvi se moramo z našim Gospodom Bogom pogovarjati zelo preprosto, po domače, mu povedati, kakšne so naše potrebe, pri tem pa ostati ubogljiv za vse, kar želi morda iz nas narediti. Moliti moramo z veliko ponižnostjo in zavestjo nepomembnosti pred Bogom. Na pomoč moramo poklicati Svetega Duha in našega dobrega angela ter potem ostati v božji navzočnosti, polni vere, da je v nas, bolj kot mi sami v sebi. Prav nič ni narobe, če molimo brez besed ali refleksije, kajti uspeh molitve ni odvisen ne od besed ne od proučevanja. Odvisen je zgolj od preprostega dvigovanja misli k Bogu; bolj ko so preproste in prečiščene, zanesljivejši je ta uspeh. Med molitvijo se nikoli ne smemo ustavljati pri svojih grehih. Misel na to, kako bi se pred Bogom opravičevali zanje, nas namreč samo raztresa.«
»Bila je polna vere in vse življenje so jo mučile skušnjave proti njej. Imela je toliko raznih skušnjav, da jo je pogled v lastno dušo osupnil kakor podoba pekla. Kljub vsemu trpljenju njen obraz nikoli ni izgubil vedrine in je neomajno ostala zvesta Bogu. Zato jo imam za najsvetejšo dušo, kar sem jih kdaj srečal.« (sv. Vincencij Pavelski)

»Mislim, da je še eno mučeništvo, mučeništvo ljubezni. Bog ohranja pri življenju svoje služabnike in služabnice, da se žrtvujejo za njegovo čast. Tako so mučenci in spoznavalci obenem. Mislim, da so hčere obiskanja poklicane za tako mučeništvo … Recite Bogu vedno ‘da’, pa ga boste doživljale. Božja ljubezen namreč zabode svoj meč v najbolj skrite globine duše in nas loči od nas samih … To mučeništvo traja od trenutka, ko se podarimo Bogu brez pridržka, pa do konca življenja. To velja samo za velikodušne osebe, ki v zvestobi božji ljubezni ničesar ne obdržijo zase.«
    Sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska), redovnica, goduje 12. decembra, ponekod pa 12. avgusta.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, redovnica, svetniki | Tagged , , , , , , ,

sveta Klara Asiška – redovna ustanoviteljica

sv.Klara Klara se je rodila leta 1194 v Assisiju. Začudeno je opazovala spremembo v življenju dvanajst let starejšega Frančiška. Njegova odpoved vsakršnemu imetju je postala tudi njen ideal. Z osemnajstimi leti je leta 1212 pobegnila od doma in odšla k Frančišku v porcijunkulsko kapelo na ravnici pod Assisijem. Po legendi naj bi ji Frančišek odrezal dolge lase, potem pa ji izročil redovno oblačilo in pajčolan.
Klarin beg iz bogastva v uboštvo je bilo rojstvo reda klaris, drugega reda sv. Frančiška. S sestro Nežo sta se naselili ob cerkvici svetega Damijana, kjer je sčasoma nastal majhen samostan. V naslednjih letih se je Klari pridružilo veliko število mladih žena. Leta 1216 je papež Inocenc III. redovni ustanoviteljici dodelil privilegij uboštva.

Klara, ki je bila že od otroštva slabotnega zdravja, je bila od leta 1224 dokončno priklenjena na bolniško posteljo. Od tod je doživljala, kako se je njen red vedno bolj širil. Legenda pripoveduje o številnih Klarinih čudežih. Leta 1240 in leta 1241 ji je uspelo obvarovati samostan svetega Damijana pred saracenskimi napadi.
Malo pred smrtjo, 9. avgusta 1253, je papež Inocenc IV. potrdil njeno redovno vodilo. Sv. Klaro so najprej pokopali v cerkvi sv. Gregorja v Assisiju. Papež Aleksander IV. je 15. avgusta 1255, dve leti po njeni smrti, Klaro razglasil za svetnico. Ko je bila leta 1265 dograjena cerkev, posvečena njej so tja prenesli tudi njene posmrtne ostanke. V kripti počiva še danes nerazpadlo telo.

V stolnici svetega Rufina si obiskovalec lahko ogleda krstni kamen, nad katerim so prejeli zakrament krsta sv. Klara, sv. Frančišek in poznejši cesar Friderik II. Štaufovec.
Pri Svetem Damijanu ima človek občutek, kot da je v nekem drugem, Klarinem svetu izpred sedmih stoletij. Mali samostan izžareva resnični kontemplativni mir. Od 13. stoletja, ko je tu živela Klara, se je le malo spremenilo. V jedilnici, kjer je nekoč jedla s svojimi sestrami, na njenem prostoru vedno stoji svež šopek. Na ogled je tudi celica, v kateri je Klara umrla. Tudi terasasti vrt je poln spominov: tu je sv. Frančišek Asiški napisal svojo Sončno pesem.

sv.KlaraS “Klarino vodo”, blagoslovljeno v cerkvi svete Klare v Assisiju, si bolniki zdravijo bolne oči. Papež Pij XII. je leta 1958 sv. Klaro postavil za zavetnico televizije, ker je na božično noč leta 1252, ko je bolna ležala na svoji postelji, lahko v celoti spremljala bogoslužje bratov v dokaj oddaljeni Porcijunkuli.
Sveta Klara je največkrat upodobljena v temnorjavem redovnem oblačilu. Ena redkih izjem je znamenita freska Simoneja Martinija (iz leta 1330) v kripti bazilike svetega Frančiška v Assisiju. Slika prikazuje redovno ustanoviteljico v belem, ohlapnem oblačilu, z ruto in svetniškim sijem. Njeni atributi so knjiga z vodilom, monštranca, križ, ciborij ali lilija. Z lilijo je upodobljena na Giottovi freski v cerkvi svetega Križa v Firencah. Nenavadna je slika v barcelonski katedrali: na oltarnem krilu iz 15. stoletja drži v rokah opatsko palico.
Velikokrat jo vidimo tudi v družbi z drugimi svetniki, npr. na Rubensovi sliki v madridskem Pradu s sv. Tomažem Akvinskim, s sv. Norbertom in z zahodnimi cerkvenimi očeti. Predvsem v Assisiju jo prikazujejo tudi s sv. Frančiškom.
Vir

Zavetnica Klaris, Assisija, peric, zlatarjev, steklarjev, pletilj,; proti vročici in očesnim boleznim; televizije.
Atributi: temnorjavo redovno oblačilo, knjiga, monštranca, križ, ciborij ali lilija.
Imena: Klara, Jasna, Klarisa, …
Po slovensko bi rekli Svetla, Jasna. Bila je svetla po imenu, svetlejša po življenju, najsvetlejša po svojih delih, pravi o njej tovariš sv. Frančiška, Tomaž iz Celana.

Rodila se je 16. julija 1194, bila je torej dvanajst let mlajša od sv. Frančiška Asiškega, čigar pridige so jo privabile, da se je odločila za popolnejše življenje.
Na cvetno nedetjo 1212 si je nadela najlepša oblačila in najdražji nakit. Doma se jim je vse to čudno zdelo. Šla je k maši. Med mašo je po tamkajšnji navadi škof delil blagoslovljene oljčne vejice. Klara se je bila tako zatopila v molitev in svoje načrte, da ni šla sama po blagoslovljeno oljko, pa ji jo je prinesel škof sam. Klara jo je sprejela kot opomin, naj gre pogumno po zmago. Ponoči je potem skrivaj zapustila mesto in šla s teto k porciunkuli.
Frančišek je z brati odpel jutranjice in čakal božjo nevesto Klaro. S plamenicami ji je šel s svojimi brati naproti. Izpred oltarja jo je nagovoril in Klara se je odpovedala svetu. Odložila je nakit in drago obleko. Frančišek ji je ostrigel lepe zlate lase. Zjutraj jo je peljal v bližnji samostan benediktink. Stara je bila osemnajst let.
Oče je hotel Klaro zlepa in zgrda odvrniti od njenega koraka – a pridružile so se ji še sestra Neža, njena teta, pozneje še najmlajša sestra Beatrika in, ko je umrl oče, tudi ovdovela mati Ortolana sama. Frančišek jih je nastanil pri cerkvici sv. Damijana v Assisiju. Tako se je začel strogi red klaris.
Klara je umrla 11. avgusta 1253. Na ta dan tudi goduje. Slovenci smo imeli že sedeminštirideset let po njeni smrti prvi samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, pozneje tudi v Gorici, Ljubljani in Škofji Loki. Danes imajo klarise svoj samostan v Nazarjah v mariborski škofiji.
Vir2

Objavljeno v redovnica, svetniki | Tagged , , , , , ,