sveti Venčeslav – češki knez in mučenec

Venčeslav Ime: Venčeslav ali Vaclav je ime slovanskega izvora, zloženo iz besed »več, bolj, zelo« in »slaven«
Rodil se je okoli leta 904 v Pragi na Češkem,
umrl pa 28. septembra 929 v Stari Boleslavi na Češkem.
Družina: Bil je prvorojenec češkega kneza Vratislava in njegove žene Dragomire. Poleg njega sta imela še mlajšega sina Boleslava. Vratislav je kmalu umrl, tako da sta Venčeslava vzgajala ded Borivoj in njegova žena sv. Ljudmila.

Zavetnik: Češke, Prage, Slovaške in Moravske; zavetnik pivovarjev.
Upodobitve: Upodabljajo ga v knežjem ornatu, kot mlajšega vojvodo a li kot starejšega, bradatega kralja. Kot atribut ima pri sebi žezlo
nemških plemičev, lahko tudi plemiški ščit z dvoglavim orlom (Venčeslavov grb). V roki drži tudi mučeniško palmo. Večkrat je upodobljen kot vitez z oklepom in zastavo v roki.
Zgodba slavnega češkega vladarja, prvega slovanskega svetnika, je sicer tragična zaradi bratomora, pa vendar veličastna in vredna zgodb in legend, ki so se ob njej spletle. Češka je sprejela krščanstvo v času, ko sta v deželi vladala Borivoj in njegova žena sv. Ljudmila. Sama sta se dala krstiti, a jima žal niso vsi sledili; zlasti številne vplivne češke družine so močno nasprotovale novi veri. Zdi se, da v tem tiči tudi vzrok tragične Venčeslavove usode. Oče mu je namreč kmalu umrl; k sebi ga je vzela babica Ljudmila in ga vzgajala v pravem krščanskem duhu. Njegov mlajši brat Boleslav pa je živel z materjo, ki je vodila protikrščansko politiko. V strahu, da ne bi oblasti prevzel zakoniti naslednik Venčeslav, je dala umoriti svojo taščo in Venčeslavovo zaščitnico sv. Ljudmilo, a ji je načrt kljub temu propadel. VenčeslavVenčeslav je prevzel oblast in nadaljeval s pokristjanjevanjem Češke ter skrbel za socialni in kulturni napredek. Bil je moder in miroljuben vladar, podpiral je sirote, gradil cerkve in poskrbel, da je češki narod po omiki prekašal mnoge močnejše zahodne narode. Velikašem, ki so se trmasto oklepali poganskega mišljenja, pa to seveda ni bilo po volji. Za svoje podle načrte so pridobili slavohlepnega, spletkarskega in zahrbtnega Boleslava. Ta je brata na god sv. Kozma in Damijana, 27. septembra, zvabil v mesto Stara Boleslava, kjer je bil njegov dvor, in ga nameraval z zarotniki pri pojedini ubiti. Uspelo jim je šele naslednji dan, ko se je Venčeslav po svoji navadi zgodaj zjutraj odpravil v cerkev k molitvi. Tja ni dospel, saj je pod noži svojega brata in drugih morilcev izdihnil pred cerkvenimi vrati. Njegov brat se je kasneje pokesal, kar lepo opiše naš pesnik Aškerc v baladi Mutec Osojski.

Čudeži: Ko je Venčeslav, ki je ponoči pogosto kleče molil pred cerkvenimi vrati, nekoč v najhujši zimi bos gazil sneg in led, je služabnik, ki ga je spremljal, tožil in trepetal, kako težko hodi. Venčeslav mu je svetoval, naj stopa po njegovih stopinjah. Služabnik ga uboga in kmalu se mu noge prijetno ogrejejo, saj so bile stopinje oškropljene z Venčeslavovo krvjo.
Goduje: 28. septembra.

Vir

Vir2
Danes godujejo tudi…

Posted in knez, mučenci, svetniki | Tagged , , , , ,

blaženi Lovrenc da Ripafracta – duhovnik in redovnik

blaženi Lovrenc da RipafrattaV Pistoji (v Etrúriji), blaženi Lovrenc da Ripafrácta [ripafrákta], duhovnik iz Reda pridigarjev (dominikancev), ki je šestdeset let zvesto ohranjal redovno življenje ob marljivem poslušanju grešnikov.
Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in duhovnik, redovnik | Tagged , , , ,

sveta Kozma in Damijan – mučenca

Kozma in Damijan Imena: Kozma, Kozmi, Damijen, Damian, Damijana, …
Pravega zgodovinskega dokaza za njuno bivanje nimamo, bogato ljudsko izročilo pa ju uvršča med najbolj priljubljene svetnike, saj so ju močno častili že v 5. stoletju. Bila naj bi dvojčka in najmlajša med petimi brati. Njuna domovina je bila Arabija, kjer sta izučila zdravniške vede in uspešno pomagala mnogim bolnikom. Z zaupanjem v božjo pomoč sta pomagala celo takim, ki so jih imeli drugi zdravniki za neozdravljive. Številni pogani so se ob njunem zgledu in očitnih čudežih, ki so se ob njiju dogajali, spreobrnili in sprejeli krščanstvo. Mučeništvo sta skupaj z brati pretrpela v Ciliciji v času Dioklecijanovega preganjanja. Zasliševal in mučil jih je cesarski namestnik Lizij. Poročilo o mučeništvu, v katerem je gotovo veliko resnice, govori takole:

Lizij ju je ukazal prijeti in pripeljati pred sodni stol v poganski tempelj. Vprašal ju je po imenih, domovini in stanu. Kozma je odgovoril: »Sva iz Arabije. Moje ime je Kozma, bratu pa je ime Damijan. Sva visokega rodu, najin poklic in najino opravilo je zdravništvo. Ozdravljala pa sva bolj z božjo močjo kakor s svojim znanjem. Ni nama za zemeljske dobrine, zakaj Kristusova sva. Tudi ti tukaj so najini bratje in če ukažeš, ti povem tudi njihova imena.« Oblastnik pravi: »Povej jih.« Kozma jih imenuje: »Antim, Leoncij in Evprepij.« Oblastnik jih še enkrat vpraša: »Katere vere ste?« Kozma reče: »Mi smo kristjani.« Oblastnik srdito zavpije: »Zatajite svojega Boga! Pridite sem in darujte našim velikim bogovom, ki so ustvarili zemeljski krog.« Vsi v en glas mu odgovorijo: »Tvoje ničeve bogove in malike tajimo; saj še ljudje niso, pač pa hudobe.« Tako govorjenje Lizija zelo razdraži. Takoj jim ukaže zvezati roke in noge in mučiti. Med trpinčenjem mu reko: »Za tako trpljenje nam ni mar, ker trpimo v Jezusovem imenu. Lahko nas še huje mučiš.« Lizija pravi: »To kratko trpljenje sem vam dal okusiti zato, da bi se dali prepričati in bi darovali bogovom. Ker pa jih zaničujete, s tem sramotite cesarja in mene.« Ukaže jih zvezati in vreči v morje. Komaj pa jih pomečejo, pride z nebes angel, jih odveže, mirni valovi pa jih pripeljejo na obalo. Naslednji dan jih ukaže oblastnik zopet pripeljati predse in jim reče: »Naučite še mene svojih čarovnij, pa bom tudi jaz potegnil z vami.« Kozma odgovori: »Mi nismo čarovniki, ampak kristjani in v imenu svojega Boga lahko osramotimo tvoje onemogle malike. Če postaneš kristjan, boš lahko tudi ti okusil Kristusovo moč.« Razjarjen, da si mu drznejo kaj takega predlagati, reče Lizija: »Samo v imenu boga Hadrijana vas bom poslušal.« (…) Zopet jih ukaže mučiti in vreči na grmado. V tistem trenutku pa se zemlja razpoči in jih sprejme vase, ogenj pa se obrne proti okoli stoječim in jih mnogo požge. Ko je grmada pogašena, se zemlja zopet odpre in peteri bratje se prikažejo nepoškodovani. Oblastnik se zadere nad njimi: »Kako dolgo se boste še upirali in preklinjali? Pridite, počastite naše bogove in potem svobodno odidite!« Odgovorijo mu: »Nespametne in brezumne cesarje zaničujemo, pa naj bi potem kamenje molili?!« Lizij jih znova ukaže mučiti, na koncu pa, ko nikakor nočejo umreti, obglaviti.

Sveta Kozma in Damijan, mučenca, godujeta 26. septembra
Vir

 

26.september je tudi dan slovenskih lekarn…

Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in mučenci, svetniki | Tagged , , , ,

sveti Kleofa – Jezusov učenec

sveti KleofaSpomin svetega Kléofa, Gospodovega učenca, katerega srce je gorelo, ko je šel z drugim učencem in se jima je Kristus prikazal proti večeru pashe. Na poti jima je razlagal Sveto Pismo in se jima je v Emavsu po lomljenju kruha dal spoznati
kot Odrešenik.
Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in Jezusov učenec, svetniki | Tagged , , , ,

blaženi Anton Martin Slomšek – škof

Anton Martin Slomšek Na Slomu v Unišah pri Ponikvi se je 26. novembra leta 1800 rodil Anton Martin Slomšek. Leta 1821 je v Celovcu končal bogoslužje. Po različnih duhovniških službah je leta 1846 postal opat celjske mestne župnije. Leta 1846 je postal škof lavantinske škofije v Št. Andražu na Koroškem.

Za enega izmed svojih poglavitnih ciljev si je Slomšek zadal težko nalogo, da prenese lavantinski škofijski sedež in ga vzpostavi kot sedež slovenske škofije za štajerske Slovence. Že leta 1848, ko ga je mariborska duhovščina prosila, naj postane njen škof, je izrazil načelno privolitev, na katero ni več pozabil. Težave in ovire so bile tako velike in številne, da so zahtevale moža enkratno močne volje, sposobnosti in energije, neizmerne potrpežljivosti in diplomatske okretnosti.

Slomškovo pismo prijatelju Matiji Vodušku.
Preljubi moj!

Počasen dolžnik sim, se Tebi za vse novice zahvaliti, ki nam jih oznanuješ, žalostne ino vesele, pa tudi smešne vmes.

Čudi se mi, da je professor Praš (Prasch je bil urednik nemškega celjskega tednika, vrh tega so ga imeli na sunu, da je pisal protislovenske članke v
graško "Stirio". Sicer je njegov list hotel posredovati med celjskimi Nemci in Slovenci) kožo preoblekel, ino nas z svojim Celskim tednikam pikati jel; moje dni sim se na njega znašal. Ne bil bi mislil, da me Celani tudi čertijo, ino dolžijo v novicah Dunajskih, kakor bi bil jaz vojvoda Slovanov, Vodušek ino Žuža pa moja pomagavca. Tako se ne da višej v miri živeti; svete vojske prijeti se mormo. Ali se bomo Nemcov alj Slovencov deržali? Le Slovencov, kar je prav. Nemci nam žugajo materno krv popiti, nas pa tudi ob sveto vero pripraviti. Kaj Graačani počenjajo je groza; ino manjši mestlani v Celi kakor Marburzi, nar huj pa na Ptujim, jih iz lepoželjnosti posnemajo. Pokaj pa vse abotne hotila omotenih Gračanov Celski tednik po našim krogi raznaša, mi ne gre v glavo! Kapucinarjev nam saj ne bojo pregnali?

Kaj Celovški bog(o)slovci poganjajo, je Vam tudi znano. Hudič ima povsodi svojo obilno setvo. Priden Pikelj bo duhovšnico zapustil; al ne vem kako bi ga zamestil? Pa tudi škof bo vsim (f)svojeglavim bogoslovcem slovo dal. Bolje nobenih, kakor malopridnih (!) duhovnikov v sedanjih časih. Priporoči duhovnikam, ki h konferencam dojdejo, naj na diake (študente) dobro pazijo, ki iz Gradca alj Beča k domu (do)pridejo. Cele okoljce bojo okužili; potreba se je nam jim v bran postaviti. – Prosi jih v mojim imeni, naj se varjejo duhovniki kužnega vetra ino posvetnih spak, de bi se družili nevirnim poderačam naše svete cerkve, ki duhovnikam ženke obetajo; kruh pa izmikajo. Bojim se da se bojo otroci Beliata tudi med nami prikazali, kakor se po Horvaškim ino Češkim že glasijo.

Ne poznam sicer natenko, kake podpisila Slovjani po Vaših krajih jišejo; ako pa ni kaj očitno nevarniga, le podpisujte ino pomagajte, pa varno.

Prihodnji kvaterni teden pridejo Gradčki mladi duhovniki k nam, ter bojo per nas blagoslovleni. Naši pa posleden blagoslov 6. maliga serpana prejmejo. Moja apost. hoja po Bliberški dehantija bila je srečna. Tudi ljudje so po starim dobrovoljni, le od dacij ne smemo ziniti. Bog nam pomagaj!

Marposka duhovšina nas je poslala vprašat, ali bi nam ne bilo po volji jih v našo skerb prevzeti? Ne branim se ne, pa tudi ne silim. Blizo Gradca ni dobro biti.

Bog Te ohrani,
Tvojimu
Antonu m.p.
2. rožnika 1848.

Leta 1850 so Mariborčani zopet obiskali Slomška in tokrat prišli kar s konkretno ponudbo glede možne rezidence v njihovem mestu. Leta 1853 je salzburški nadškof Jožef Maksimiljan baron Tarnoczy izdal spomenico, v kateri je med drugim razgrnil svoj predlog – v soglasju s Slomškom – glede ponovne razmejitve škofij na Štajerskem in Koroškem.

Ko se je izvedlo za vsebino spomenice, o kateri je tudi vlada začela resno razmišljati, je to zbudilo živo zanimanje in odmeve v Mariboru in Celju. 16. oktobra 1854 je graško namestništvo škofu Slomšku že drugič poslalo nujen poziv, naj se izreče o selitvi in o novem škofijskem sedežu. Njegov odgovor je bil sočasno nepreklicna odločitev. Po skrbnem preudarku glede ponudb obeh mest se je škof 18. oktobra 1854 odločil, da se sedež škofije prenese v Maribor. Zaradi svoje lege, blizu etnične meje Slovencev in Nemcev, je bil Maribor zanimiv obojim, ki so si tudi prizadevali, da bi mesto imelo njihovo obeležje. V težnje Slovencev po slovenizaciji mesta sodi tudi prenos sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor, kajti s tem je mesto dobilo ne le sedež škofije, kar je bilo zanimivo tako za Slovence kot tudi za Nemce, ampak tudi slovenskega škofa, kar je dajalo mestu tudi slovenski videz.

Anton Martin Slomšek

Slomškovo pismo dr. Janezu Bleiweisu.
Prijatelj dragi!

Prejmite za novo leto malovredno Veliko berilo za slovensko nemške šole. kar ste Vi za latinske šole gotovili, sim jaz za narodne šole na kmetih poskušal in s tim Berilam doveršil. Moj namen bil je z ABCednikom učencom um in serce odpreti v pervem odredu, v drugem z malim Berilam mlade jasniti, in pokazati, česar je mladini vedeti potrba, ki še ne ve, kamo kdaj pride. Kajti Slovencom v sedanjim zadevah nikakor ne kaže nemšino odstranovati, marveč predvsem slovenšino na noge postaviti, in na materin jezik gospodarjivega dodevati, sim Berila slovensko skovane tudi ponemčil, in mladini skoz
domače vrata v sosedno hišo odpirati poskušal, ter vsakoverstne stavri in reči po slovensko in nemško uverstil. Pa kaj, da bodo Berila mertve ostale, ako jih šola po učiteljih ne oživi! Storil sim iz namena dobriga; ako nisim vsim vstregil, se čudil ne bom. Vsečloveško delo je pregreško. Gospod Stojan so mi veselo pisalo(!), da naše Drobtinice kakor jih stari prijatelj verlo tudi za prihodnjo leto podperate. Hvala Vam lepa de ste jim dobri! Nadjam se, de ne bomo še Drobtinic s prihodnjim pustom pokopali. Zatoliko slabej pa Družtvo sv. Mohorja izhaja in vidoma pojema. Pozdravite Vašega me(ni) ljubega ateka, in ostaniti dobri tudi v novem letu prijatlu

Vašemu
Slomšek m.p. Antonu.
19.12. 1855

V nedeljo, 4. septembra 1859, je škof Slomšek slovestno prevzel mestno cerkev sv. Janeza Krstnika kot prvi lavantinski škof v Mariboru in s tem uresničil enega od svojih velikih življenjskih ciljev "naj pastir – škof biva med svojimi ovcami – verniki.

Slomšku se je posrečilo združiti vse štajerske Slovence v svoji škofiji in jih tako odtegniti popolni germanizaciji. Celotno Slomškovo delo je nedvomno močno prispevalo h krepitvi slovenske narodne zavesti, čeprav je bil po svojem celotnem pogledu na svet tipičen predstavnik katoliške cerkve tistega časa.

 

Slomškovo pismo dr. Janezu Bleiweisu.
Anton MArtin SlomšekBlagi Gospod Janez!

Priserčno se Vam zahvalim za Vaše lepo darilo, pa tudi za blage vošila kojih ste meni za novo leto poslali. Dokler nimam kaj boljega poslati, sprejmite dobrovoljno naš letašnji Imenik, in ohranite mene in moje tudi v novem leti v Svoji stari ljubezni; in če ravno nisva vselej ene misli, bodiva vsal enega serca.

Res de se nam Slovencom godi, kakti pišetom, ki čivkajo in bi radi izleteli, pa ne vedo ne kamo ne kako; in če nas sosedje poprašajo: kaj bi radi? jim ne vemo povedati pravzaprav kaj. Ostanimo zvesti katoličani, Avstrijani in pa Slovenci: to trojno naj bode naše; drugo nam bo naverženo.

Naš gospod Prošt Fridrih se Vam za novo Pratiko prav lepo zahvalijo, prijazno poklonijo in sporeče, de se jim je nagla jeza že zdalnej ohladila.

Vaši verli gope, in pa vašemu ljubemu gospodu očku me spodobno priporočite, ter jim povete, de jih prav lepo pozdravim. Veselo novo leto vošim, pa tudi lepo prosim naj ne jenjajo moliti za svoje verne Sinove, pa tudi mene.

Vašega
Slomšek m.p. Antona.
V Marburzi 16./1. 861.

Tako je leta 1848 ostro nastopil proti kmečkim zahtevam, opravičujoč fevdalne pravice z božjo postavo. Pozneje je obsojal kapitalizem in novo industrijsko revolucijo, ki je razdirala staro patriarhalno življenje. V takem razmišljanju je tudi napisal pesem o otroškem delu v tovarnah. Kot krščanstvu tujo miselnost je obsojal nacionalizem. V njegovih konservativnih nazorih sta prevladovala ljubezen do slovenščine in vneto slovstveno delovanje. Napisal je vrsto nabožnih in vzgojnih knjig. V smislu obrambe domačega jezika, starih šeg in navad se mu je zdelo odrekanje narodnosti smrtni greh. Od tod izvira njegova skrb za delovanje šol. Leta 1859 je v Mariboru odprl novo semenišče, ki je nove duhovnike vzgajalo v slovenskem jeziku. Umrl je 4. septembra leta 1862 v Mariboru.
Blaženi Anton Martin Slomšek goduje 24. septembra.
Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in blaženi, škof | Tagged , , , ,

sveti Pij iz Pietrelcine – redovnik, spovednik in mistik

Pater PijSveti Pij (1887-1968) je bil rojen v Pietrelcini v južni Italiji. Leta 1903 je vstopil h kapucinom, 1910 postal duhovnik. Leta 1916 nastavljen v San Giovanni Rotondo, kjer je ostal do smrti 23. septembra 1968. Leta 1918 je prejel Kristusove rane, ki so krvavele pol stoletja. Mistik in čudodelnik. Goreče je opravljal duhovniško službo, ustanavljal molitvene skupine in postavil moderno bolnišnico. Za blaženega razglašen 1999, za svetnika 16. junija 2002.
Mašne prošnje in berila za god sv. Pija, 23. septembra

Stigmatik današnjega časa
P. Pij Forgione se je rodil v Petrelcini, blizu Beneventa, leta 1887. Njegovi starši so bili revni kmetje; imeli so osem otrok. Drugi otrok – poznejši p. Pij – je pri krstu dobil ime Frančišek in je bil nekaj posebnega. Igral se je sam zase, risal križe po tleh, rad je molil. Z desetimi leti je končal vso šolo, ki je bila v Pietrelcini. Oče in mati sta želela, da bi postal duhovnik, vendar za šolanje v drugem kraju ni bilo denarja. Zato se je oče podal v Ameriko, da bi tam kaj zaslužil… Poiskali so profesorja v domačem kraju, da bi fanta poučeval klasične jezike. Toda ta profesor je nad njim obupal. Javili so to očetu v Ameriko. Oče je sporočil, naj najdejo drugega profesorja. K temu je Frančišek hodil tri leta. Tako je bil nekako pripravljen.
Pri kapucinih
Frančišek je prosil za sprejem pri kapucinih. Sprejeli so ga in leta 1903 je začel noviciat v Morconeju. Doma so bili vsi srečni. V noviciatu predpisanih vaj ni samo spolnjeval, ampak jih tudi dopolnjeval. Pretiraval je posebno pri postu. Ker je izgledal zelo shujšan, so ga po noviciatu poslali domov na počitnice, da bi se okrepil. Pozneje med študijem so ga med počitnicami pošiljali v druge samostane. Večkrat je študiral na kolenih. Leta 1910 je bil posvečen za duhovnika. Ker je vedno bil tako suh, bled in imel večkrat vročino, ga je provincial poslal v službo kar v domači kraj. Stanoval in jedel je doma. Njegova maša je trajala tudi uro in pol. Po dogovoru ga je župnik z zvoncem opozarjal, če se je Pij preveč zamislil, da ni maša trajala predolgo. Doma je bil šest let, vse dokler ni bil leta 1915 poklican k vojakom, ob začetku prve svetovne vojne. 
Pater PijDne 20. septembra 1915 je p. Pij med molitvijo začutil silne bolečine na rokah in nogah. Dobil je nevidne Kristusove rane, ki so ostale še tri leta nevidne. Jeseni leta 1915 je p. Pij moral k vojakom. Poslan je bil v Neapelj. Dobil je visoko vročino; v bolnišnici so mu namerili 48° C. Niso mogli verjeti, da je še živ. Poslali so ga za pol leta domov, tako še dvakrat, dokler ga niso leta 1917 odpustili.
V San Giovanni Rotondo – vidne rane
Leta 1917 je provincial poslal p. Pija v San Giovanni Rotondo, majhen zdrav kraj, ki leži 750 m nad morjem. Dobil je celico št. 5, v kateri je bival nad 50 let, v kateri je tudi umrl.
Dne 20. septembra 1918 je p. Pij pred križem opravljal zahvalo po maši. Bil je to dan 3. obletnice, kar je dobil nevidne rane. Iz Kristusovih ran je švignilo 5 svetlobnih žarkov, ki so prebodli njegove roke, noge in prsno stran. Začutil je neznosne bolečine, zgubil zavest, padel na tla, iz ran mu je tekla kri. Velikost rane je bila takšna, kot če bi ga pribili na križ. Ko je prišel k sebi, je želel biti sam.
Kljub poznejšim poskusom zdravnikov, da bi rane zacelili, so ostale sveže celih 50 let. Niso se zacelile, niso se gnojile. P. Pij je vedno nosil rokavice, ki jih je sam pral. Provincial je naročil, naj rane fotografirajo in je slike poslal v Rim generalnemu predstojniku. Razni zdravniki so večkrat pregledovali rane, iz njih je občasno prihajal čudovit vonj in neki žarki. Vsi papeži – tudi sedanji – so bili naklonjeni p. Piju, edini Pij XI najprej ni bil. Pozneje je povedal, da je bil slabo informiran. Za njegovega časa je bilo z odločbo dne 11. maja 1923 p. Piju prepovedano, da bi komurkoli kazal rane, pisal pisma, ali sploh zapuščal samostan. Od leta 1930 do 1932 pater ni smel javno maševati in ne spovedovati. Bil je to hud udarec za p. Pija, vendar je rekel: “Obljubil sem pokorščino. Moja dolžnost je ubogati.” Lep dokaz njegove svetosti.
Mistični pojavi
Pater PijBilokacija – skrivnostni obiski. P. Pija so večkrat videli tudi daleč od samosana. To se je zgodilo celo takrat, ko ni smel zapustiti samostana. Največkrat se je to zgodilo, da se je prikazal bolnikom, ki so k njemu molili, in jih je hipno ozdravil, ali koga potolažil.
Zanimiv je primer generala Cadorna. Poveljeval je italijanskim četam na soški fronti. Enajstkrat je zaman poskušal predreti avstrijske vrste. Žrtve so bile velike. Duševno strt se je sklenil usmrtiti. Cadorna je šel v sobo. Stražarju je strogo zapovedal, da ne sme nikogar spustiti noter. Vrata je zaklenil in vzel revolver v roke, ga dvignil, in nameril; tisti hip je zagledal pred seboj neznanega kapucina, ki mu je rekel: “Gospod general, ne delajte neumnosti!” Kapucin je izginil. General je ostal sam. V srce se mu je naselil mir. Stopil je k stražarju: “Koga si pustil noter? Mar ti nisem prepovedal?” “Prisegam, nikogar nisem pustil.” General se je zamislil. Ali je bil privid? Angel varuh? Karkoli je bilo, ostal je živ in pomiril se je. Tega dogodka ni pozabil. Minila je vojna. Glas o p. Piju se je raznesel po vsej Italiji. Cadorna je videl tudi njegovo sliko. Osupnil je. Na las mu je bil podoben. Hotel se je prepričati, sam je šel v San Giovanni Rotondo. Tam je videl p. Pija. Srce mu je zastalo. Srečala sta se z očmi. Pij se mu je nasmehnil in mu zapretil z roko. General je razumel; bil hvaležen p. Piju za pomoč.
Ko je nekoč p. Pij poslušal pogovor o bilokaciji, je rekel: ” Človek se dobro zaveda, kaj se dogaja, kam odhaja. Le to mi ni povsem jasno, ali potuje samo duša ali tudi telo.”
Njegovo maševanje je bilo enkratno duhovno doživetje. Maševal je kot v zanosu, žareč od ljubezni. Človek je pri njegovi maši čutil nadnaravno ozračje. Maševal je zelo zgodaj že ob 4. 30; zato da je lahko več časa spovedoval. Kljub temu pa je bilo vedno veliko ljudi, ki so hoteli biti že pri njegovi maši in to čim bolj spredaj blizu oltarja. Mnogi so prebili počitnice v San Giovanni Rotondu samo zato, da so mogli prisostvovati njegovim mašam. 
Pater PijP. Pij je imel dar čudežnega ozdravljanja. Sam je veliko trpel. Malo je jedel, malo spal. 50 let je hudo trpel zaradi petih ran na telesu. Večkrat je bil do smrti utrujen zaradi celodnevnega napornega spovedovanja. S tem trpljenjem si je zaslužil dar čudežnega ozdravljanja. En primer.
Ricciardi je bil zdravnik v San Giovanni Rotondu. Vere ni imel, p. Pija in njegove “čudeže” je vedno zasmehoval. Imel je raka na želodcu že v zadnjem stadiju. Bil je na smrt bolan. Domači župnik je prišel k njemu.”Ven, farjev ne maram”, je kričal.”Pustite me pri miru. Kakor sem živel, tako hočem umreti.” No, p. Piju bi se še morda spoveda. A ga ne bo, preveč sem ga zasmehoval.” Župnik je šel naravnost k p. Piju. P. Pij gre k bolniku (takrat je že smel iti ven).”Pater, pa vi? Saj sem vas tolikokrat žalil. Oprostite.” Prejel je vse zakramente. Vdano čakal smrt. Vendar mu je p. Pij izprosil zdavje: tretji dan je bil zdravnik popolnoma zdrav. Postal je iskren Pijev prijatelj.
Koliko ljudi je spreobrnil p. Pij, ve edino Bog. Gotovo veliko. Saj je p. Pij vse svoje trpljenje daroval za zveličanje duš. In kako vneto je spovedoval vsak dan, tudi po deset ur na dan. Leta 1967 – leto pred smrtjo – naj bi spovedal po kroniki 15.000 žensk in 10.111 mož. Ljudje so se morali dva tedna prej prednajaviti, da so lahko prišli na vrsto. In mnoge je kar prekinil: priznajte še to in to – sam povedal njihove grehe.
P. Pij je tudi mnogokrat videl prihodnost. Ko se je zdravil doma v Pietralcini, je napovedal svojemu župniku, da bosta tu stala nekoč kapucinski samostan in cerkev. To se je res zgodilo po 13 letih, leta 1926.
Pater PijNekemu karabinjerju je zaupno povedal: “V osmih dneh boš šel domov in boš umrl.” Ta odgovori: “Toda pater, jaz se počutim dobro, sem zdrav.” P. Pij: “Kar prosi za dopust in se dobro pripravi. Ne boj se. Dušo imaš čisto. Mi vsi smo popotniki… in potujemo. Čim prej pridemo na cilj, tem bolje.” Človek je domačim vse povedal. Na smrt se je resno pripravil. Zares – v osmih dneh je umrl.
Hiša lajšanja trpljenja
P. Pij je vse življenje želel, da bi pomagal čimbolj je mogoče bolnim bratom, siromašnim garganskim pastirjem in kmetom. Želel je zgraditi bolnišnico. Najbližja je bila v Foggi, 40 km daleč in predraga za reveže. Saj pomagati bolnim je pomenilo pomagati trpečemu Gospodu.
Prvič so snovali ta načrt leta 1940 p. Pij in štirje možje. Toda prišla je vojna, graditi se ni dalo in denar je propadel. Ponovno so se lotili dela spomladi leta 1947. Do konca leta 1950 so bili glavni zidovi postavljeni. Otvoritev bolnišnice je bila maja 1956. Papež Pij XII. je čestital. P. Pij je, kakor hitro so bile stvari urejene, prenesel lastništvo bolnišnice na apostolski sedež. Bolnišnica je imela več kot 1000 postelj in medicinsko šolo. Na ravni strehi lahko pristane helikopter.
Ko je bila zgrajena bolnišnica, je bilo treba zgraditi hiše, ceste, hotele. Hiše za zdravnike in uslužbence. Zgradili so novo cerkev, nov samostan. In to v kraju, kjer še leta 1950 ni bilo ne vode, ne elektrike. Srce vsega pa je bil p. Pij.
Velika ali žalostna 50-letnica
Dne 20. septembra 1968 so slovesno praznovali 50- letnico, odkar je p. Pij prejel Kristusove rane. Praznovanje je bilo v novi cerkvi.
Ob 5. 00 uri zjutraj se odpro vrata cerkve, množice so ga čakale. Toda p. Pija so pripeljali na vozičku. Začela se je sv. maša; bila je tiha, niso peli, ni bilo nagovora, ne obhajila vernikov. Trajala je le pol ure. Po kratki zahvali so bratje spet odpeljali p. Pija, množica ni ploskala, klicala kot druge dni. Vseh se je polastilo sočutje in tiha želja, da bi p. Pij še živel in da ne bi toliko trpel. Nihče ni slutil, da sta mu sojena samo še dva dneva. Samo on je to vedel. Zvečer se je pred patrovim oknom vila procesija z lučkami.
Drugi dan je bil p. Pij še slabši, maševati več ni mogel. Blagoslovili so temeljni kamen za novi križev pot. Pri peti postaji je Simon upodobljen po p. Piju. P. Pij je bil na blakonu. Blagoslovil je množice, večkrat.
Zadnjo noč se je p. Pij mučil z naduho. Obnovil je redovne zaobljube, opravil sv. spoved, prejel bolniško maziljenje. Bil je do zadnjega pri zavesti. Po večno plačilo je šel z rožnim vencem v roki. Morda so njegove blede ustnice šepetale zadnjo Zdravo Marijo in so v nebesih nadaljevale s Slava Očetu.
Njegova krsta je bila izpostavljena v novi cerkvi. Štiri dni so ljudje prihajali in polagali svetinje na patra, da bi jih imeli za spomin. Na uro je šlo mimo njegovega odra okoli tisoč ljudi. V Pieltrecini so zvonili vsake pol ure. Tiste dni je skrbelo za red tisoč karabinjerjev. Tudi predsednik države Leone je izrazil sožalje samostanski družini.
Smrt p. Pija je povzročila po vsem svetu veliko žalost. Vsi so gledali v njem velikega klicarja k Bogu, k doslednejši ljubezni do bližnjega, k poštenosti in molitvi. Povsod so nastale molitvene skupine. Umrl je mož ponižnosti, molitve in pokore.
Pogrebna procesija je prehodila po osem kilometrov. Potem so ga položili v grobnico, ki je v kripti nove cerkve sv. Marije Milostne.
Vir

pater PijSkrivnost p. Pija je bila: bil je poklican, da neprestano trpi s Kristusom. 
 V prvih stoletjih krščanstva, preden se je v Cerkvi uveljavila t. i. praksa »kanonizacije«, t. j. uradnega postopka, s katerim nekoga spoznajo in razglasijo za svetnika, so bili verniki tisti, ki so »odločali« o tem, koga postaviti na oltar in ga častiti. Pravzaprav je podobno še danes in veliki svetniki današnjega časa to ljudsko čutenje lepo potrjujejo. Med njimi je prav gotovo tudi »sveti pater«, h kateremu so se že za življenja stekale množice romarjev, da bi bile deležne njegove pomoči, zlasti pri zakramentu svete spovedi. Pater Pij se je rodil 25. februarja 1887 v kraju Pietrelcina v italijanski pokrajini Benevento. Pri krstu so mu dali ime Frančišek, ko pa je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij in mu dodal vzdevek »iz Pietrelcine«, po svojem rojstnem kraju. Odraščal je v revni družini, saj je njegov oče moral kar dvakrat za zaslužkom v Ameriko. Po končanem bogoslovnem študiju in redovniški vzgoji je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Zaradi slabega zdravja so ga predstojniki poslali v samostan San Giovanni Rotondo blizu jadranske obale, kjer je preživel skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja. Tu je leta 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in prsih. Rane je moral pokrivati, prav tako pa kar dve leti ni smel javno maševati. Bil je deležen mnogih sumničenj, obtožb in obrekovanja, celo preganjanja. Sam ni dal nase nič, želel je le, da bi ljudje, ki so trumoma prihajali k njemu, nosili v sebi vero in voljo po spreobrnjenju. Za lajšanje telesnih bolečin je v kraju ustanovil najsodobnejšo bolnišnico, duše pa je zdravil v svoji spovednici. Poleg drugih nadnaravnih sposobnosti je imel tudi dar branja v dušah, s katerim je lahko pomagal spovedancem. Umrl je leta 1968, za svetnika pa je bil razglašen leta 2002.

»Samo ena misel mora zaposlovati vsega tvojega duha: ljubiti Boga ter delati in oznanjati dobro.«
»Usmerjajmo svoje misli vedno na nebesa, našo pravo domovino, saj je zemlja le njena podoba, ter ostanimo vedri in mirni ob vsakem dogodku, veselem ali žalostnem.«
»Zemlja bi prej vzdržala brez sonca kakor brez svete maše.«
»Molite, molite, molite. Molitev je ključ do božjih zakladov, je bojno in zmagovito orožje v boju zoper dobro in zoper zlo. Česa ne more molitev v češčenju, spokornosti, prošnji, zahvaljevanju? Rožni venec je orožje, s katerim premagamo demona in dosežemo milost … Je povzetek naše vere, opora našega upanja, razcvet naše ljubezni.«
»Najlepše dejanje vere je tisto, ki privre na ustnice v temi, v žrtvovanju, v bolečini, v skrajnem naporu neupogljive volje, da bi delali dobro.«
»Svetost pomeni presegati sebe; pomeni popolno zmago nad vsemi našimi strastmi; pomeni resnično in stalno prezirati sebe in zemeljske stvari, dokler nimamo rajši uboštva kot bogastva, ponižanja bolj kot časti, bolečine bolj kot užitka.«
»Ne smeš izgubiti poguma na poti, po kateri stopaš, ker je Bogu všeč vse; samo, da mu bo tvoje srce vedno hotelo biti zvesto, pa ti ne bo nalagal težjih bremen, kakor jih zmoreš nositi in pomagal ti jih bo nositi, ko bo videl, da rad upogneš svoj hrbet.«

Pater Pij iz Pietrelcine, redovnik, spovednik in mistik, goduje 23. septembra  pater Pij

Molitev sv. patra Pija po obhajilu

Ostani z menoj, Gospod, saj je potrebno, da si vedno navzoč in te ne pozabim. Veš, kako zlahka te zapustim.
Ostani z menoj, Gospod, ker sem slaboten in potrebujem tvojo moč, da ne bom tako pogosto padel.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moje življenje in brez tebe postanem mlačen.
Ostani z menoj, Gospod, ker si ti moja luč in sem brez tebe v temi.
Ostani z menoj, Gospod, in mi pokaži svojo voljo.
Ostani z menoj, Gospod, da bom slišal tvoj glas in hodil za teboj.
Ostani z menoj, Gospod, da si te bom želel močno ljubiti in vedno biti v tvoji družbi.
Ostani z menoj, Gospod, ker se mrači in se dan končuje, življenje mineva, bliža se smrt, sodba in večnost.
Obnoviti moram svoje moči, da se ne bom ustavil na poti, zato te potrebujem. Pozno je, prihaja smrt. Strah me je teme, skušnjav, suhote, križa, skrbi. O, kako te potrebujem, moj Jezus, v tej noči izgnanstva.
Ostani z menoj, Gospod, v življenju in vseh njegovih nevarnostih, potrebujem te.
Naj te prepoznam, kot so te prepoznali tvoji učenci pri lomljenju kruha. Naj bo evharistično obhajilo luč, ki odžene temo, moč, ki me podpira, edino veselje mojega srca.
Ostani z menoj, Gospod; ob uri svoje smrti hočem ostani združen s teboj, če ne po obhajilu, pa vsaj po milosti in ljubezni.
Ostani z menoj, Gospod; ne prosim za božjo tolažbo, ker si je ne zaslužim, marveč za dar tvoje navzočnosti, da, zanj te prosim!
Ostani z menoj, Gospod, saj iščem le tebe. Tvojo ljubezen, tvojo milost, tvojo voljo, tvoje srce, tvojega Duha, ker te ljubim in ne iščem nagrade, marveč le to, da bi ljubil bolj in bolj.
S trdno ljubeznijo te ljubim z vsem svojim srcem tu na zemlji in te bom v polnosti ljubil vso večnost.
Amen.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Posted in duhovnik, mistik, redovnik, spovednik, svetniki | Tagged , , , , , ,

sveta Bazila (Bazilija) – mučenka

V Rimu na Stari Salárijski cesti, smrt svete Bazíle (Bazilije), mučenke, pod cesarjema Dioklecijanom in Maksimilianom.
Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in mučenci, svetniki | Tagged , , , ,