sveti Pavel od Križa – duhovnik in mistik

Pavel od Križa Zavetnik pasijonistov
Imena: Pavel, Pave, Pavl, Pavle, Pavlek, Pavli, Pavlimir, Pavlo, Paolo, Paula, Pavla, Pavlina, …

Sveti Pavel od Križa se je rodil v Piemontu leta 1694 v družini drobnega trgovca, obubožanega plemiča. Resna in pobožna mati ga je učila ljubezni do molitve in premišljevanja Kristusovega trpljenja. Vedno ga je privlačila samota, tako da je že kot laik začel ustanavljati samostane po pravilu najpopolnejšega uboštva, kar mu je nakopalo hudo nasprotovanje s strani drugih redov. S papeževo podporo pa je vztrajal in ustanovil kongregacijo »Jezusovih ubožcev« ali pasijonistov in pasijonistk. Leta 1727 je postal duhovnik, umrl pa je v Rimu 1775. Bil je eden najboljših pridigarjev svojega časa, najprepričljivejša pridiga pa je bilo njegovo življenje, ki je vseskozi odsevalo njegova mistična načela: človek naj odmre sebi, vsak dan premišlja in se ves potopi v Kristusovo trpljenje. Sebe je hudo pokoril, od drugih pa tako strogega življenja ni zahteval. Samozatajevanja se je učil od Janeza od Križa in Terezije. Z 29 leti je bil deležen najvišje milosti duhovne poroke, zatem pa je prišlo 45 let najgloblje zapuščenosti.

»Zelo koristno in sveto si je predstavljati v duhu Gospodovo trpljenje in razmišljati o njem, zakaj po tej poti dospeš do združitve z Bogom. V tej sveti šoli se namreč učiš modrosti; v njej so se je naučili vsi sveti. Ko bo namreč križ našega ljubljenega Jezusa globlje zasadil korenine v vašem srcu, boste peli: ‘Trpeti in ne umreti’ ali ‘Trpeti ali umreti’ in še bolje: ‘Niti trpeti niti umreti, ampak popolnoma se spreobrniti k božji volji.’

Janez od KrižaLjubezen je namreč krepost, ki nas povezuje z bolečinami ljubljenega in jih dela naše … Bodite torej vztrajni v izvrševanju vseh kreposti, zlasti v posnemanju ljubljenega Jezusa v trpljenju, saj je to vir čiste ljubezni. Tako ravnajte, da bo vsem znano, kako nosite ne samo znotraj, ampak tudi na zunaj podobo Križanega, ki je vzor vse dobrote in prizanesljivosti … Skrijte se torej v križanem Jezusu in ne želite ničesar drugega, kakor da se vsi v vsem spreobrnejo k njegovi volji.

Ko boste resnično vzljubili križanega Kristusa, boste v svetišču svoje notranjosti nenehno obhajali praznik križa; molče vztrajajoč v potrpežljivosti in ne da bi se zanašali na kakšno stvar. Ker je treba praznike slaviti v veselju, bodo tisti, ki ljubijo Križanega, obhajali praznik križa v molčečem potrpljenju ter z nasmejanim in vedrim obrazom, tako da bo to ostalo prikrito ljudem in znano samo najvišjemu Dobrotniku. Ker spada k vsakemu prazniku tudi slovesna pojedina, imejte za hrano božjo voljo po zgledu naše križane ljubezni.«
Sveti Pavel od Križa, duhovnik, ustanovitelj pasijonistov, goduje 19. oktobra
Vir

»Čutil sem, da so mi besede prihajale iz srca,« je izjavil sv. Pavel od Križa potem, ko je napisal redovna pravila za svoj red, v katerem je želel združiti samotno življenje kartuzijanov in trapistov z dejavnostjo jezuitov ali lazaristov. Še kot laik je začel oznanjevati pokoro in voditi duhovne vaje. Prvi se mu je pridružil rodni brat Janez Krstnik, kasneje še njun brat Anton. Sv. Pavla od Križa še danes štejejo med največje pridigarje njegovega stoletja.

Ime: Pri krstu je dobil imeni Pavel Frančišek. Pavel izhaja iz latinskega imena Paulus, to pa iz pridevnika paulus v pomenu »majhen«. Frančišek pa pomeni »nanašajoč se na Franke, frankovski, Frank«.
Rodil se je 3. januarja 1694 v Ovadi v Piemontu v Italiji, umrl pa 18. oktobra 1775 v Rimu, prav tako v Italiji.
Družina: Bil je drugi izmed šestnajstih otrok obubožane plemiške družine Danei. Njegov oče Marko je imel manjšo trgovino, mati pa je bila Ana Marija, roj. Massari.
Mladost: Sprva je veliko pomagal očetu v trgovini, kasneje pa so ga starši poslali v šolo, kjer je hitro napredoval. Že kot laik je začel spokorno živeti in poučeval katekizem v domači župniji ter zbiral okoli sebe prve člane svojega reda. 7. junija 1727 ga je papež Benedikt XIII. posvetil v duhovnika.
Skupnost: Ustanovil je red »Jezusovih ubožcev«, ki se je kasneje preimenoval v red pasijonistov. Ti poleg običajnih redovniških zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine naredijo še četrto: da bodo premišljevali predvsem Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen. Red je razširjen zlasti v ZDA in Kanadi.
Zavetnik: svojega reda.
Kreposti: Že v otroštvu je veliko premišljeval Kristusovo trpljenje in ljubil samoto, da je laže molil. Veliko se je pokoril ter zelo strogo živel.
Videnje: Pri 26 letih je v videnju videl sebe, oblečenega v habit, ki ga bodo nosili on in njegovi bratje: dolg, črn plašč, na njem pa na prsih izvezeno belo srce s križem in napisom: »trpljenje Jezusa Kristusa«. Ob tem je zaslišal besede: »Tu vidiš, kako čisto mora biti srce, ki nosi v sebi zapisano sveto ime Jezusovo.«
Mistika: Temeljne misli njegove mistike so: odmreti samemu sebi, dnevno premišljevati, biti otrok pred Bogom, potopiti se v Kristusovo trpljenje.
Doživetja: Z devetindvajsetimi leti je bil deležen najvišje milosti duhovne poroke, zatem pa je prišlo 45 let najgloblje zapuščenosti.
Upodobitve: Na upodobitvah je v črnem habitu svoje redovne skupnosti; ob sebi ima knjigo, lilijo, križ, rožni venec, mrtvaško glavo ali orodje za trpinčenje. Ohranjena je tudi njegova avtentična podoba, pa tudi posmrtna maska.
Goduje: 19. oktobra, prej 28. aprila, v ZDA pa 20. oktobra.
Beatifikacija: Papež Pij IX. ga je 1. oktobra 1852 razglasil za blaženega, 29. junija 1867 pa za svetnika.
Grob: Umrl je v samostanu sv. Janeza in Pavla v Rimu, kjer v samostanski kapeli hranijo in častijo njegove relikvije. Soba, v kateri je umrl, je ostala takšna, kakršno je zapustil.
Misel: »Poglej obraz Križanega, ki te vabi, da mu slediš. On ti bo oče, mati – on ti bo vse.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
Objavljeno v duhovnik, mistik | Tagged , , , ,

sveti Luka – apostol in evangelist

Luka V pripovedi o dveh mladeničih, ki sta na poti v Emavs srečala in po lomljenju kruha spoznala vstalega Gospoda, Luka z imenom omenja samo enega, Kleofa, ime drugega pa zamolči. Papež Gregor Veliki z veliko verjetnostjo ugotavlja, da zato, ker je bil to on sam. V svoji skromnosti se namreč ni želel izpostavljati. Luka je bil visoko izobražen Grk, zdravnik po poklicu, zato ni čudno, da je evangelij, ki ga je napisal, namenjen Grkom. Kot zdravnik je imel globoko razvit čut za bolnike, zato Jezusa predstavi predvsem s te plati: kot telesnega in dušnega zdravnika. Luka je bil Pavlov spremljevalec in je poleg evangelija napisal tudi Apostolska dela; s Pavlom ga je vezalo tesno prijateljstvo, kar se pozna tudi v Lukovem izražanju, mišljenju in pisanju. Pavla je spremljal na drugem misijonskem potovanju leta 51 ali 52 od Troade do Makedonije in ga potlej ni več zapustil. Izročilo pravi, da je v prostem času slikal. Z Marijo se je večkrat srečal v Janezovi hiši, kjer mu je pripovedovala o Jezusovem rojstvu in njegovih otroških letih. Luka jo je ob teh obiskih večkrat slikal – od tu izhaja legenda, da je on avtor Marijine podobe, ki jo danes častijo v cerkvi Marije Snežne v Rimu. Kakorkoli že, gotov pa je res, da je Luka Mariji in Jezusu naslikal najlepšo podobo prav v svojem evangeliju. Po izročilu naj bi umrl mučeniške smrti, čeprav ni znano, kdaj in kje.

LukaIme: iz lat. Lucas. Po eni razlagi naj bi bilo ime okrajšava iz Lucanus, »tisti, ki izhaja iz Lukanije«, t. j. pokrajine v južni Italiji, po drugi razlagi pa naj bi bilo ime povezano z lat. besedo lux, lucis, kar pomeni »svetloba, svetlost, sijaj«.

Rodil se je v Antiohiji v Siriji, umrl pa v 1. stol. v Beociji v Grčiji star 84 let.
Družina: Luka je bil Grk, sin poganskih staršev, visoko izobražen, zdravnik, samski.
Zavetnik: Bologne, Padove in Reutlingena; zdravnikov, slikarjev, notarjev, kirurgov, umetnikov, zlatarjev, kiparjev, knjigovezov, mesarjev, vezilcev (čipkaric), stekloslikarjev, živine, vremena, krščanske umetnosti.

Upodobitve: Upodabljajo ga kot evangelista s knjigo in peresom v roki. Njegov simbol je bik. Pogosto ga vidimo, kako slika Marijino podobo, saj naj bi bil po legendi avtor prve Marijine slike.
Običaji: V starih časih so živini dajali listke posvečene na Lukov dan, da bi s tem odvrnili nesrečo. Kmetje na njegov god začnejo s pospravljanjem repe. Na ta dan niso nikjer vozili z voli.
Pregovori: Sveti Luka repo puka. Sveti Lukež repni pukež. Sveti Luka v roke huka. Svetega Luka sneg prikuka. Če ta dan veter piha, ni močno vino. Če žerjavi pred sv. Lukom od nas v tuje kraje ne gredo, smemo upati, da do božiča zime ne bo.
Goduje: 18. oktobra. 
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v apostol, evangelist, svetniki | Tagged , , , ,

sveti Ignacij Antiohijski – škof in mučenec

Ignacij Zavetnik: proti bolečinam v grlu
Imena: Ignacij, Ignac, Ignjo, Igno, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Ignacija, Iga, Naca, Nacka, …
Odkod je bil in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla. Po poročilu sv. Hieronima pa naj bi bil učenec apostola Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po zanesljivem izročilu tretji škof na tem sedežu, če štejemo apostola Petra za prvega. Evzebijeva kronika stavi Ignacijevo škofovanje med prvo leto vladanja cesarja Vespazijana (69-79) in deseto leto cesarja Trajana (98-117). Da je umrl mučeniške smrti za cesarja Trajana, je gotovo, leta pa ni mogoče določiti.
Ignacija, ki je imel tudi ime Teoforos, to je Bogonosec, prištevamo med apostolske očete. Ne samo zato, ker je morda še katerega izmed apostolov osebno poznal, temveč predvsem zato, ker je eden najodličnejših mož, ki so na apostolskem temelju mlado Cerkev dalje zidali in utrjevali. Ignacij ni bil samo steber mlade Cerkve, ampak je s svojim zgledom in s svojimi pismi stoletja v naše dni vnemal srca ljudi za krščansko vero. Ohranilo se je samo sedem pisem iz njegove pisateljske zapuščine.
Vodstvo Cerkve v Antiohiji ni bilo lahko, ker so v njej živeli kristjani iz judovstva, ki so se oklepali starozaveznih navad, ter kristjani, ki so prišli iz poganstva in se zavedali, da jih te navade ne vežejo (Apd 15). Nove skrbi mu je prineslo preganjanje kristjanov pod cesarjem Domicijanom in kasneje pod cesarjem Trajanom. Takrat so prijeli Ignacija in ga zaradi njegove vere klicali na odgovor. Spremstvo desetih vojakov, ki jim sam pravi »leopardi«, ga je odvedlo v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Boječ se, da bi rimski kristjani preprosili cesarja, naj ga pomilosti, jim je vnaprej med drugim pisal:

»Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu. Zrno božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov … Nič mi ne bo koristil ves svet, nič kraljestvo tega sveta. Bolje je zame, da umrjem v Jezusu Kristusu, kakor da kraljujem nad vso zemljo.«
Goduje 17. oktobra.
Vir

Objavljeno v mučenci, svetniki, škof | Tagged , , , , ,

blaženi Avguštin Thevarparampil (Kunjachan) – duhovnik

Agostino Thevarparampil (Kunjachan)30. aprila leta 2006 je bil v Indiji za blaženega razglašen Agostino (Avguštin) Thevarparampil, imenovan Kunjachan, škofijski duhovnik.
Rodil se je 1. aprila 1891, umrl pa 16. oktobra leta 1973.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, duhovnik | Tagged , , , ,

sveta Terezija Velika (Avilska) – redovnica, cerkvena učiteljica in mistikinja

Terezija Avilska Zavetnica Španije; nadškofije Ciudad Mexico; mest Avila, Alba de Tormes in Neapelj; vseh karmeličanskih skupnosti; španskih pisateljev; v duhovnih stiskah; za milost, da bi mogli moliti; za notranje življenje; izdelovalcev pletenic; proti srčnim boleznim in glavobolu.

Atributi: karmeličanska oblačila, rjav habit, beli plašč, črn pajčolan, knjiga, seraf, golob, bič, trnje, puščica, pisalno pero.
Imena: Terezija, Tereza, Reza, Rezika, Rezka, …

Sv. Terezija iz Avile na Španskem je izredna žena 16. stoletja. Dvanajstletna je izgubila mater. Pokleknila je pred Marijino podobo ter jo jokaje prosila, naj ji bo poslej ona mati. Potem pa je začela prebirati zabavne povesti iz viteškega življenja, postala je lahkomiselna, raztresena, posvetna, nečimrna.
Oče je to opazil in dal hčer k avguštinkam. Na redovno življenje Terezija takrat še ni mislila; še želela si je, da je Bog ne bi poklical v samostan. Tedaj je živčno tako zbolela, da so jo morali vzeti iz zavoda. Ko je ozdravela, je dobila v roke pisma sv. Hieronima o deviškem in samostanskem življenju in v njej je dozorel sklep: šla bo v karmeličanski samostan. »Mislim, da tudi ob smrtni uri ne bom trpela huje kakor takrat, ko sem zapustila očetovo hišo,« je dejala pozneje.
V samostanu so redovnice živele po olajšanih pravilih in tako je tudi Terezija rada zahajala v govorilnico in je pojemalo notranje življenje. Terezija Avilska Medtem ko je druge učila molitve in premišljevanja, je sama vse leto opuščala premišljevanje. Iz napačne ponižnosti se ni imela za vredno, da bi se v premišljevanju združevala z Bogom. Končno se je le iztrgala iz mlačnosti in postala velika prenoviteljica karmeličanskega reda po prvotnih strogih pravilih. To ji je prineslo tudi mnogo nasprotovanj.

Poslej je hitela po poti popolnosti brez počitka. Umreti ali trpeti, ji je bilo geslo. Tudi veliko lepega je napisala. Dosegla je starost
sedeminšestdeset let. Na smrtni postelji je ponavljala: »Hči Cerkve sem.« Papež Pavel VI. jo je leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico.
Goduje 15. oktobra.
Vir

V katoliški Cerkvi na današnji dan obhajamo god sv. Terezije Avilske (1515-1582), device, cerkvene učiteljice in prenoviteljice karmeličanskega reda. Papež Pij X. (1903–1914) jo je imenoval mojstrica psihologije mistike, saj mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. Karmeličanski red jo ima za svojo ustanoviteljico. Po njenem rodnem mestu jo imenujemo Terezija Avilska, po njeni vlogi v življenju Cerkve pa Terezija Velika.

Terezija AvilskaŽivljenjepis sv. Terezije Avilske
Terezija Avilska se je rodila 28. marca 1515 na pristavi Gotarrendura v bližini Avile (v današnji Španiji), kjer je njena družina navadno preživljala zimsko obdobje. Oče Alonso Sánchez de Cepeda je izhajal iz stare trgovske družine iz Toleda in se je leta 1493 preselil v Avilo. Po smrti prve žene se je poročil s štirinajstletno Beatriz de Ahumada iz nižjega kastiljskega plemstva, ki je postala Terezijina mati.
Terezija se je rodila kot peti od enajstih otrok. Pri šestih ali sedmih letih se je z bratom Rodrigom hotela odpraviti na pot v deželo Mavrov v želji, da bi tam dosegla mučeništvo, vendar jima je stric to preprečil. Bila je izredno bistroumna, vsaki stvari je hotela priti do dna in ni prezrla tudi najbolj običajnih zadev vsakdanjega življenja. 

Ko je bilo Tereziji dvanajst let, ji je umrla mati. Njeno vlogo je kot najstarejša od sester prevzela Maria. Terezijino življenje se je takrat močno spremenilo; začela se je zavedati svoje lepote in talentov in okrog nje se je vrtelo več oboževalcev. Oče Alonso jo je zato v vzgojo zaupal redovnicam avguštinkam v Avili, kjer je preživela dve leti. V tem času je v njej dozorela želja po redovniškem poklicu. Med različnimi samostani v mestu se je odločila za karmel Učlovečenja, kamor je pred leti vstopila že neka njena sorodnica. Ker je oče nasprotoval njenim namenom, je le-ta leta 1535 v starosti dvajset let na skrivaj pobegnila od doma. Oče je to dejstvo naposled sprejel kot izraz Božje volje. 

Terezija AvilskaPri dvaindvajsetih letih je naredila slovesne redovne zaobljube. Kmalu za tem je resno zbolela, tako da so na samostanskem vrtu zanjo že imeli izkopan grob. Na priprošnjo svetega Jožefa je čudežno ozdravela. Ko njeno telesno trpljenje ni bilo več v ospredju, je nastopil čas notranjih bojev in očiščevanja. Seznanila se je s spisi frančiškana Francisca de Osuna, ki so temeljno zaznamovali njen način duhovnosti. Resnične zavzetosti za poglobljeno redovno življenje še vedno ni bilo opaziti. V postnem času leta 1554 se je Terezijina drža korenito spremenila: ob pogledu na okrvavljenega Jezusa ob stebru bičanja se je (ponovno) spreobrnila, s čimer se je začelo obdobje gorečega notranjega življenja. Šest let pozneje je po videnju pekla razumela, kako velika nesreča je pogubljenje duš. Tedaj je sklenila, da se bo povsem posvetila njihovemu reševanju in to predvsem z natančnim izpolnjevanjem redovnih pravil.

Duhovni razvoj jo je privedel do odločitve za ustanovitev samostana sv. Jožefa v Avili, kjer je uveljavila prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti. Gorečnost prvih bosonogih karmeličank in številni poklici, ki so prihajali v prenovljeno skupnost, do Tereziji dali vedeti, da ima Bog z njo obsežnejše načrte. Terezija je z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda v letih 1567–1582 ustanovila še šestnajst samostanov. Ko je spoznala veliko duhovno korist, da sestre vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih redovnih pravilih, je z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovila samostana bosonogih karmeličanov in pomagala pri ustanavljanju naslednjih. Eden prvih, ki se je navdušil za Terezijino prenovo, je bil znani španski mistik sv. Janez od Križa (1542–1591).

Terezija je zadnji samostan zgradila v Burgosu, nameravala pa ga je ustanoviti še v Madridu. Na poti v Avilo se je Tereziji zdravstveno stanje zelo poslabšalo, zato je spovednika prosila za sveto popotnico. Umrla je 4. oktobra 1582. Papež Pavel V. (1605–1621) jo je leta 1614 razglasil za blaženo, papež Gregor XV. (1621–1623) pa leta 1622 za svetnico. Leta 1970 jo je papež Pavel VI. (1963–1978) razglasil še za cerkveno učiteljico.

Terezija AvilskaDuhovni profil 
Razglasitev sv. Terezije Avilske za cerkveno učiteljico kaže na kakovost in aktualno vrednost njene duhovnosti. Povzpela se je do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega izkustva Boga. Posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost in odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih mističnih doživetjih. Papež Pij X. (1903–1914) jo je upravičeno imenoval mojstrica psihologije mistike. Mističnih doživetij in izkustev nihče v zgodovini Cerkve še ni tako natančno opredelil kot prav ona. S svojim učencem in sodelavcem sv. Janezom od Križa si v mistični teologiji delita avtoriteto prvega reda.

Terezija izhaja iz dogmatične, moralne in disciplinske prenove, ki jo je uveljavil tridentinski cerkveni zbor (1545–1563). Njena izvirna značilnost in dar Cerkvi je prebujanje notranje vernosti, ki temelji na evangeliju in osebnem izkustvu Boga. Terezija želi človeka privesti do polnega krščanskega življenja. Prenova karmela, ki jo je izvedla leta 1562, ji je v zgodovini Cerkve zagotovila posebno mesto.

Dela
Naslovi posodobljenih prevodov njenih najpomembnejših del v slovenskem jeziku so: Lastni življenjepis, Pot popolnosti, Notranji grad in Ustanavljanje samostanov.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v cerkveni učitelji, mistikinja, redovnica, svetniki | Tagged , , , , , , ,

sveti Dominik “Oklepnik” – duhovnik in puščavnik

sveti Dominik LoricatoV San Severinu (v Marche, v Italiji), sveti Dominik, duhovnik iz Kamaldulenskega reda, ki se je imenoval »Oklepnik«, zaradi oklepa, ki ga je nosil na mesu. Bil je posvečen po simoniji in zato je postal menih puščavnik in, kot učenec svetega Petra Damianija, je živel strogo in spokorno.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v duhovnik, puščavnik, svetniki | Tagged , , , ,

blažena Aleksandrina Maria da Costa – devica in mistikinja

Alexandrina Maria da CostaAleksandrina Maria da Costa se je rodila leta 1904 v kraju Balasar na Portugalskem. Bila je veselo, razposajeno in ljubeče kmečko dekle. Pri 14-ih letih je v nevarnosti, da bi izgubila svojo nedolžnost skočila skozi okno. Posledice štiri metre visokega padca so bile iz dneva v dan hujše in so jo naposled pripeljale do popolne ohromitve. Več kot 30 let se je priklenjena na posteljo žrtvovala za spreobrnjenje grešnikov in za mir v svetu. Štiri leta je vsak petek po tri ure podoživljala Kristusovo trpljenje. Od leta 1942 naprej pa do svoje smrti 13 let in pol pozneje, ni razen vsakodnevne hostije zaužila nobene hrane ne pijače. Je neponovljiva osebnost v svoji preprostosti in pristnosti.
Alexandrina Maria da CostaAlexandrina Maria da Costa s svojim življenjem nudi spodbudo za oplemenitenje vsega tistega, kar se v življenju predstavlja, kot boleče in žalostno. Njena ljubezen do evharistije in Marije ter njeno mistično življenje, so vzor svetosti. Do leta 1928 je neprestano prosila za čudežno ozdravljenje in se zaobljubila, da bo v primeru uslišanja postala misijonarka. Od trenutka naprej, ko je spoznala, da je postalo trpljenje njena življenjska poklicanost, pa ga je sprejela z velikim veseljem. V tem času je kot izraz globokega združenja s Kristusom doživljala mistična videnja. Neprestano združena z njim je želela biti kot večna luč na tabernaklju ter se vsako sveto mašo skupaj s Kristusom kot žrtev darovala za grešnike. 
Bila je skrivnostno izbrana za apostola posvetitve sveta Brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Oktobra leta 1942 je tako papež Pij XII. v Fatimi na njen predlog posvetil človeštvo Brezmadežnemu Srcu Marijinemu. V kapeli cerkve v Balasarju, kjer počiva telo nove blažene, je zapisano:

Grešniki, če vam lahko posmrtni ostanki mojega telesa pomagajo pri odrešitvi, se jim približajte, stopite nanje in jih teptajte, dokler ne izginejo. Toda ne grešite več; ne žalite našega Gospoda!
Takšno je bilo njeno življenje za odrešenje duš.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, devica, mistikinja | Tagged , , , , , , ,