sveti Avguštin – škof in cerkveni učitelj

sv. AvguštinImena: Avguštin, Gustav, Gusti, Gušti
Rodil se je leta 354 v severni Afriki. Oče mu je bil Patricij, pogan, ki se je dal krstiti šele pred smrtjo, mati sv. Monika. Izredno nadarjen, pa močno nagnjen k hudemu, je kmalu zašel na kriva pota krivoverstva in nečistosti. Vse te zablode je brez olepševanja pozneje opisal v prelepi knjigi Izpovedi. Izučil se je govorništva in postal govornik najprej v domačem kraju, nato v Kartagini in da bi dosegel še večjo slavo, je materi, ki je nenehno zanj molila, ušel v Rim in od tam v Milano.
Tu je bil škof sv. Ambrozij. Avguštin je hodil poslušat njegove pridige, ne da bi spoznal kaj, temveč kako škof govori, saj je bil Ambrozij sloveč govornik. Z božjo milostjo je čedalje bolj pronicalo vanj tudi to, kar je škof govoril. Sreče Avguštin v svojih grehih ni našel. Hrepenel je po lepšem življenju, vedno pa odlašal: jutri, jutri! Za njim je v Milano prihitela tudi njegova mati. Polagoma je začel Avguštin prebirati evangelij in Pavlova pisma. Jasno mu je bilo, kaj bi moral storiti, pa ni imel moči. Nekoč je zvedel, kako sta se ob branju življenja sv. Antona Puščavnika spreobrnila dva cesarska dostojanstvenika. Šel je na vrt, se vrgel pod smokvo, jokal in klical: Doklej, o doklej še tvoj jutri in venomer jutri! Zakaj ne že danes? Tedaj zasliši pojoč otroški glas: Vzemi, beri!
Kakor da je klic božje milosti, vzame Avguštin v roko Pavlova pisma, jih kar na slepo odpre in bere: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in ne strezite mesu za poželjivost.« Dalje ni bral. Milost je zmagala. Dal se je Ambroziju krstiti, star dvaintrideset let. Z materjo se je odpravil domov, najprej v Tagaste, nato v Hipo, kjer je postal mašnik in pozneje škof. Tam je 28. avgusta 430 umrl. Po globokosti duha presega Avguštin vse cerkvene očete. Njegovi spisi so še danes neizčrpna zakladnica misli.
Njegov god obhajamo 28. avgusta.
Vir

“Doumejmo Božjo milost” – Iz razprave o pismu Galačanom

“V sebi upodobite Kristusa” – Iz razprave o pismu Galačanom

Danes godujejo tudi…

Posted in cerkveni učitelji, svetniki, škof | Tagged , , , , , ,

sveta Monika – mati sv. Avguština

sv. Monika Bila je mati velikega cerkvenega učitelja sv. Avguština. Poročena je bila s starejšim poganom Patricijem, jezavim možem, ki ga je Monika potrpežljivo prenašala in mu od Boga izprosila milost sv. krsta. Njen ponos je bil prvorojenec Avguštin. Imela je še enega sina in hčerko. Zgodaj je Avguština poučila o verskih resnicah, on pa je zgodaj zašel na kriva pota; izgubil je vero in pristopil k manihejcem, ki so zanikali vsako krščanstvo.
Monika je zelo trpela, molila, jokala in prosila sina, naj se vrne na pravo pot. Zatekla se je k nekemu škofu, ki jo je potolažil: »Pojdi v miru, sin tolikih solza se ne more pogubiti.« Ko je Avguštin sklenil iti v Rim, ki je bil še bolj pokvarjeno mesto kakor Kartagina, ga je mati prosila in rotila, naj ostane. Zastonj! Zlagal se ji je, da bo spremil prijatelja do ladje. Mati je šla z njim. Zlagal se ji je še drugič, češ da ni ugodnega vetra, da ladja ne more odpluti, naj kar gre v Ciprijanovo cerkvico; ob zori jo bo že prišel iskat in ji povedal, kdaj odpluje ladja.
Ponoči se je vkrcal in ladja je odplula proti Rimu. Tihota in veličina morja pa sta Avguština tako prevzeli, da mu je pri srcu postajalo hudo zaradi krutosti do matere. Gledal je proti odmikajoči se afriški obali in v duhu videl mater, kako ga bo čakala, kako bo šla v pristanišče in tam spoznala, da jo je prevaral. Bilo je to leta 384. Monika pa ni strpela doma. Šla je za sinom v Rim in nato v Milano, kamor je šel Avguštin iz Rima. Tam se je dal krstiti. Sam pravi, da je bil pravzaprav krščen z materinimi solzami.
Ko sta se vračala v Afriko, je Monika v rimskem pristanišču Ostiji zbolela. Vsa srečna je govorila: »Kaj naj še delam na zemlji? Le eno je bilo, za kar sem želela živeti: da bi tebe, moj sin, videla krščenega. Zdaj mi je Bog to željo izpolnil.« Prosila ga je, naj se je spominjajo pri maši, in tam umrla leta 387.
Vir
 

Danes godujejo tudi…

Posted in laik, mati, svetniki | Tagged , , , ,

sveta Mirjam Križanega Jezusa – redovnica in mistikinja

Mirjam Križanega JezusaV pobožni družini Jurija in Marije Bauardy v Abellinu (Palestina) se rodi štirinajst otrok, a jih dvanajst umre v zgodnji mladosti, zato starša poromata v Betlehem, da si od Malega Jezusa izprosita deklico; zaobljubita se, da ji bosta dala ime po Devici Mariji; prošnja se jima usliši in 5. januarja 1846 se rodi mala Mirjam, krščena v melkitskem (grško-katoliškem) obredu; že dveletna postane skupaj z mlajšim bratom sirota; posvojijo ju sorodniki in ju za vedno ločijo
– pri stricu se deklica uči gospodinjskih opravil, pri dvanajstih letih jo hočejo omožiti, a se odločno upre, užaljeni stric ravna odtlej z njo kot s sužnjo; hoče poiskati svojega brata; služabnik, musliman, ki naj bi ji pomagal, jo hoče na silo spreobrniti; ker tega ne sprejme, jo napade in ji zaseka globoke rane v vrat; prepričan, da je mrtva, jo zavito v kos blaga odloži v obcestnem jarku; »prijazna redovnica v modrem« jo dolgo neguje; ko se ji zdravje izboljša, ji še vedno govori o nebesih in o kratkem bivanju na zemlji ter jo nato dokončno zapusti; Mirjam je prepričana, da je bila ta gospa sama nebeška Mati
– sledijo leta služenja pri različnih družinah v Aleksandriji (Egipt) in pozneje v Marseillu v Franciji
– leta 1865 vstopi k sestram svetega Jožefa, čez dve leti pa k bosonogim karmeličankam v Pau-ju (Francija), kjer pri preobleki 2. julija 1867 prejme ime Marija Križanega Jezusa
– leta 1870 se kot soustanoviteljica samostana odpravi v Mangalore (Indija) in tam 21. novembra 1871 naredi zaobljube; v Francijo se vrne leta 1872, čez tri leta pa odide v Sveto deželo, kjer zgradi samostan v Betlehemu in načrtuje drugega v Nazaretu
– loti se najtežjih zidarskih del, pri tem nekega dne nesrečno pade in 26. avgusta 1878 umre za posledicami vnetja rane, kakor prej sama napove sestram
– njena zadnja beseda je: “Usmiljenje.”
– obogatena z nadnaravnimi darovi se odlikuje predvsem v evangeljski preprostosti; izrednim milostim (videnja, ekstaze, lebdenja, prerokbe, pesnjenje – nepismena je! -, ozdravljenja, bilokacije, stigme in rane na srcu) ne pripisuje pomena, za posebno milost pa ima to, da sme služiti in se použivati v ljubezni do bližnjih; zna prepoznavati navzočnost Božjega Duha tako v vsakdanjih dogodkih kakor v izrednih pojavih, odlikuje se po veliki ljubezni do Cerkve in svetega očeta
– Mirjam Križanega Jezusa, imenovana tudi »mala Arabka«, se odpira delovanju Svetega Duha s preprostostjo malih in na nadnaraven način doume njegovo delo posvečevanja ter postane pravi apostol pobožnosti k Svetemu Duhu
– postopek za beatifikacijo se začne že leta 1922 in je 13. novembra 1983 uspešno zaključen, ko jo papež bl. Janez Pavel II. razglasi za blaženo in jo opiše kot redovnico, ki je obdarjena z veliko notranjo jasnostjo, z iskrivo naravno inteligenco in s tisto pesniško domišljijo, ki je značilna za semitska ljudstva; opiše jo kot redovnico, ki je napolnjena s spoznanjem trinitarične skrivnosti in ki ni zgled samo za svoje galilejsko ljudstvo ampak za ves svet: pomembno vlogo ima bl. Mirjam pri delu za ekumenizem, za spravo med Arabci, Judi in muslimani
– njen god obhajamo 25. avgusta
– knjiga, ki je v slovenščini izšla o njej: Luč s Tabora, Mirjam – mala Arabka
Vir

Mirjam se je v svojem življenju že kmalu srečala z različnimi preizkušnjami: komaj dveletni so ji umrli starši, zaradi zavrnitve poroke so ravnali z njo kot s sužnjo, morala je delati kot gospodinjska pomočnica, neki musliman ji je prerezal vrat in le čudežno je preživela. Tudi kasneje, ko je živela v različnih samostanih, ji ni bilo vedno lahko zaradi nenavadnih dogodkov, povezanih z njo. Njeno zemeljsko življenje se je končalo dokaj tragično, saj je zaradi posledic padca z odra pri gradnji samostana komaj 32 letna umrla za gangreno.
Ime: Izhaja iz hebrejskega imena Mirjam, ki ima veliko razlag, najbolj sprejemljive pa so: »tista, ki jo ljubi Bog«, »razsvetljevalka«, »gospa, vzvišena«.
Rodila se je 5. januarja 1846 v Abellinu pri Nazaretu v Palestini,  umrla pa 25. avgusta 1878 v Betlehemu.
Družina: Rodila se v revni, hudo preizkušani družini kot trinajsta od štirinajstih otrok, a so razen nje in mlajšega bratca vsi po vrsti umrli v zgodnjem otroštvu. Oče Giries (Georg) je bil izdelovalec smodnika, materi pa je bilo ime Mirjam Šahin.
Skupnost: Karmelski red ima za svojega začetnika preroka Elija, uradno pa je red in pravila priznal papež Honorij III. leta 1226. Kontemplativen in beraški red ima dve veji, moško in žensko, velja pa za enega najstrožjih redov. Ženska veja je zaživela leta 1452. Danes šteje red približno 10.300 redovnic. Pri nas imajo samostana v Sori in Mirni Peči.
Kraji: Potem ko je zapustila hišo svojega strica, je nekaj časa služila pri različnih družinah, leta 1865 vstopila k Jožefovim sestram, dve leti kasneje pa k bosonogim karmeličankam v Pauu v Franciji. Od tod je odšla v Mangalore v Indiji, kjer je pomagala ustanoviti samostan, se nato za krajši čas vrnila v Francijo, nato pa leta 1875 odšla v Sveto deželo, kjer je zgradila samostan v Betlehemu in načrtovala še enega v Nazaretu.
Zavetnica: Nima še posebnega patronata, bila pa je velika ekumenska delavka za spravo med Arabci, Judi in muslimani.
Kreposti: Vse življenje je bila njena velika krepost ponižnost, odlikovala se je po izredni pobožnosti do Svetega Duha in po veliki ljubezni do Cerkve in svetega očeta.
Darovi: Bog jo je obdaril z različnimi nadnaravnimi darovi, ki pa jim nikoli ni pripisovala zunanje važnosti: zamaknjenja, lebdenje, stigme, prebodeno srce, prikazovanja, preroštva, razločevanje duhov, bilokacija, dar pesnjenja. Ob vsem tem pa je doživljala še demonsko in angelovo polastitev.
Upodobitve: Fotografije prikazujejo mlado redovnico prijaznega obraza v značilni obleki karmeličanke. Podobno jo upodabljajo tudi na različnih slikah in podobah.
Goduje: 26. avgusta, pri karmeličanih pa 25. avgusta.
Beatifikacija: Za blaženo jo je 13. novembra 1983 razglasil papež Janez Pavel II.
Življenjepis: V slovenščino je prevedeno delo Amédéea Brunota, Luč s Tabora, Salve, Ljubljana 2009.
Misel: »Želim si srce, večje od zemlje in morja, da bi ljubila Tebe, moj Bog.«
Vir

Mariam Baouardy – to je svetno ime Marije Križanega Jezusa – se je rodila v Galileji, blizu Nazareta, leta 1846. Njeno rojstvo sta starša izprosila med romanjem v Betlehem, po tem, ko jima je predhodno umrlo že več otrok. Krščena je bila v melkitski grško-katoliški Cerkvi. Pri dveh letih je ostala sirota. Živela je pri sorodnikih, deležna ni bila nobene izobrazbe, doletele pa so jo tudi težke preizkušnje. Upreti se je morala tako zgodnji poroki kot nasilni spreobrnitvi v islam. Po teh dogodkih je doživela tudi prve mistične pojave. Mariam je bila prepričana, da ji je življenje rešila Devica Marija.

Med bivanjem v Franciji, kamor je kasneje odšla, ko se je preživljala z delom pri različnih družinah, je vstopila k bosonogim karmeličankam. Najprej je bila poslana v Indijo, kasneje pa v Betlehem, kjer je leta 1878 pri komaj 32-ih letih tudi umrla med gradnjo novega samostana. Zaznamovali sta jo predvsem velika preprostost in ponižnost. Svojih mističnih izkušenj, tudi stigem, se je sramovala in jih je poskušala skrivati pred drugimi, saj je menila, da je zaspala med molitvijo. Četudi je bila nepismena, je zlagala poezijo in s kristalno jasnostjo znala dajati teološke nasvete in razlage, kar je bilo sad njenega nenehnega dialoga s Svetim Duhom. Za blaženo jo je leta 1983 razglasil papež Janez Pavel II. Za svetnico jo je razglasil papež Frančišek 17. maja 2015.
Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in mistikinja, redovnica, svetniki | Tagged , , , , , ,

sveti Jožef Kalasanc – redovni ustanovitelj

Jožef KalasancJožefu so domače razmere omogočale, da je prejel temeljito humanistično in pozneje tudi teološko izobrazbo na različnih učiteljiščih v Španiji. Obenem pa je bil doma deležen tudi skrbne in pobožne vzgoje. Tako se je že kot otrok odlikoval ne samo po svoji razumnosti in učenosti, ampak tudi po krepostnem življenju in pobožnosti, zaradi česar so ga vrstniki včasih zasmehovali in ga imenovali »mali svetnik«. Po študiju filozofije in prava je oče želel, da se poroči in prevzame domače posestvo, čeprav je Jožef čutil v sebi duhovni poklic. Po hudi bolezni, ko je že ležal na smrtni postelji, se je oče vdal in Jožef je skoraj čudežno ozdravel. Po posvečenju je opravljal različne cerkvene službe, kmalu pa je, zaradi svojih sposobnosti, postal generalni vikar obsežne urgelske škofije. Vestno je opravljal svoje delo, a obenem čutil, da »kariera« v Cerkvi ni zanj. Tako se je čez čas odpovedal svoji službi in beneficijem, razdal podedovano premoženje in se odpravil v Rim. Tu je sprva živel v hiši in pod pokroviteljstvom svojega študijskega prijatelja Ascania Colonna, ki je medtem postal kardinal. Kmalu po prihodu v Rim je opazil, da je mesto, poleg bolnikov in umirajočih za kugo, ki je takrat razsajala in katerim je nesebično pomagal, polno zanemarjenih otrok. Mnogi so brez staršev in primernega doma živeli na ulici in tako propadali. Jožef jih je ob nedeljah in praznikih skupaj s člani bratovščine krščanskega nauka zbiral in jim razlagal osnovne verske resnice. Kmalu pa je spoznal, da je to premalo, da je vse preveč otrok, ki ne obiskujejo nobene šole in nimajo osnovne izobrazbe. Potem, ko mu nekateri redovi, na katere se je obrnil, niso hoteli pomagati, je sam ustanovil prvo javno brezplačno šolo v Evropi. Pridružilo se mu je nekaj enako mislečih duhovnikov in učiteljev, otrok pa toliko, da se je šola neprestano večala. Sčasoma je Jožef ustanovil skupnost »regularnih klerikov pobožnih šol«, v latinščini »scholarum piarum«. Iz tega izraza se je kasneje razvilo ime skupnosti, piaristi. Papež Pavel V. je bil skupnosti naklonjen in jo je potrdil kot kongregacijo, njegov naslednik Gregor XV. pa jo je povzdignil v red. Red je ves čas doživljal lepe uspehe, sčasoma pa je skupaj z ustanoviteljem postal žrtev številnih spletk, za katere sta bila največ kriva Jožefova naslednika (potem, ko so ga odstavili), Sozzi in Cherubini. Jožef je kakor svetopisemski Job vse krivice in obsodbe, celo razpad, ki je grozil redu in nekajletno prepoved, molče prenašal, vdan v božjo voljo. Proti koncu njegovega življenja pa so se stvari le izboljšale in po njegovi smrti se je red spet začel lepo razvijati.

Ime: Jožef je svetopisemsko ime, izhaja pa iz hebrejskega imena s pomenom »naj (Bog) doda (potomstvo)«. Priimek Kalasanc nosi po očetovem gradu, na katerem se je rodil.
Rodil se je 11. marca 1556 v Peralti de la Sal v Aragoniji v Španiji,
umrl pa 25. avgusta 1648 v Rimu v Italiji.
Družina: Bil je najmlajši izmed petih otrok v premožni družini.
Zavetnik: piaristov, krščanskih osnovnih šol, šol za uboge, šolarjev; tudi univerz in študentov.
Upodobitve: Upodabljajo ga v redovni obleki piaristov, obkroženega z otroki, včasih pa kleče pred Marijinim oltarjem.
Beatifikacija: Za blaženega ga je razglasil papež Benedikt XIV. 18. avgusta 1748, za svetnika pa Klemen XIII. 16. julija 1767.
Goduje: 25. avgusta, pred spremembo koledarja pa 27. avgusta.

Vir

 

Pobožnost in znanje: geslo šol, ki jih vodijo sinovi sv. Jožefa Kalasanca

Cerkev 25. avgusta obhaja bogoslužni spomin sv. Jožefa Kalasanca, ki se je rodil leta 1556. Protestantski zgodovinar Ludwig von Pastor, znan po svojih 31. zveskih Zgodovina papežev, o njem piše, da je prvi ustanovitelj javne zastonj šole v Evropi. 
  Sv. Jožef Kalasanc je bil po rodu Španec, ki je leta 1593 prišel v Rim, da bi končal svoje študi in se nato vrnil v Španijo. Toda ostal je v Rimu. Ko je leta 1597 obiskal župnijo sv. Doroteje, je videl da otroci hodijo v šolo, toda starši so to šolo plačevali. V tistem času je bilo v Rimu 16 takih župnijskih šol. Svetnik je takoj opazil, da veliko otrok ne hodi v šolo, ker starši nimajo denarja, da bi jo plačali. Župniku pri sv. Doroteji je predlagal, naj tudi te otroke sprejme v šolo. Ta mu je preprosto odgovoril, da jih ne more vzdržavati, ker nima denarja. Eno leto je razmišljal, kaj naj stori. Naslednje leto je blizu trga Navona odprl zastonj šolo. Prvo leto je imela malo učencev. Nato je število naraslo na 800 , 900 in leta 1612 je kupil hišo, kjer je hodilo v šolo 900 učencev. Da bi lahko svojo zamisel izpeljal v velikem obsegu je ustanovil redovno družino skolopov, ki danes vodi vrsto šol po vsem svetu in nadaljuje veliko delo, ki ga je začel sv. Jožef Kalasanc. 
Geslo njegovih šol je: Pietas et literae – pobožnot in znanje. Na prvo mesto je svetnik postavil pobožnost, to je krščanske vrednote in krščanski način delovanja, ki učenca, nato pa odraslega človeka vodi, kako naj uporablja pridobljeno znanje. Sv. Jožef Kalasanc se je jasno zavedal, da znanje ni dovolj, razen tega ga dajo vse šole. Redovniki skolopi pravijo, da vse od začetka največ naporov vlagajo v pietas – pobožnost, v prebujanje krščanskih vrednot v učencih. Danes je to toliko težje, ker živimo v družbi brez vrednot, v svetu, ki ne ceni duhovne razsežnosti človeka, kjer je edina vrednota denar, bogastvo, sredstva gospodovalnosti, vsiljevanja in podrejanja ljudi. V tem pogledu je sedanja družba najbolj zahtevna in zapletena, kar jih je človeštvo do sedaj poznalo. Svetnikovi duhovni sinovi si danes prizadevajo za kulturo, ki temelji na duhovnosti, učencem govorijo o božjem načrtu za vsakega človeka, ker Bog želi, da bi vsi postali njegovi otroci. Mi vsi smo božji otroci, toda svet na to pozablja. V svojih šolah vzgajajo vest učencev, ki jih bo vodila v svetništvo. Katoliške šole morajo predvsem oblikovati človekovo vest, da bo lahko postal svetnik.

Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in redovnik, svetniki | Tagged , , , , ,

sveta Emilija de Vialar – redovna ustanoviteljica in mistikinja

Emilija de VialarEmilija je bila vzgojena v krščanski družini, krščena pa na skrivaj, saj so bila leta po francoski revoluciji sovražna do vere in Cerkve. Starša sta jo s trinajstimi leti poslala v Pariz, kjer naj bi jo vzgajali v zavodu v Abbaye aux Bois. Na potovanju pa ji je mati umrla, tako da se je Emilija že po dveh letih vrnila v očetovo hišo, kjer je skrbela za gospodinjstvo. Že v tistem času je bila deležna izrednih milosti, notranjih glasov in vizij. Zaobljubila se je, da bo ostala neporočena. Njena velika skrb so bili reveži, tako da je bila hiša vedno polna mestih ubožcev. Želela je postati redovnica in ustanoviti bratovščino, ki bi skrbela za uboge, a ji oče tega ni dovolil. Šele pri petintridesetih letih, ko ji je ded zapustil bogato dediščino, se je »osamosvojila«. Kupila si je hišo in se o božiču 1832 vanjo naselila s tremi tovarišicami, kmalu pa so se jim pridružile še druge kandidatke.

Emilija je bila velika častilka sv. Jožefa, zato je bratovščino posvetila njemu in jo v spomin na prikazovanje, v katerem je angel Jožefu razodel skrivnost učlovečenja, poimenovala »Sveti Jožef od prikazovanja«. Njeno poslanstvo je bilo pomoč ubogim, pouk in vzgoja. Pravila bratovščine je leta 1835 potrdil krajevni albijski nadškof de Gualy. Še istega leta se je Emilija z nekaterimi redovnicami vkrcala na ladjo in se odpeljala v Alžirijo, kamor jo je povabil rodni brat Avguštin. Alžirija je namreč nedolgo pred tem postala francoska kolonija, redovnice pa so bile zelo dobrodošle, kar se je takoj pokazalo ob nevarni epidemiji kolere. Sestre so nesebično skrbele za bolnike, pozneje prevzele bolnišnico, na svojem posestvu odprle več šolskih razredov, ambulanto in zavetišče. Težave so se začele, ko jim je sprva naklonjen alžirski škof Dupuch »obrnil hrbet«. Želel je prevzeti popolno oblast nad jožefinkami, a ker mu to ni uspelo, je po raznih sporih in neprijetnostih dosegel, da so bile izgnane iz Alžirije. A težave so se pojavljale tudi znotraj kongregacije, grozil ji je celo razcep, tako da se je Emilija morala veliko ukvarjati z notranjo disciplino in tudi z nerazumevanjem okolice. Končno je našla svoj »mir« v Marseillu, kjer ji je bil škof sv. Karel Jožef de Mazenod zelo naklonjen. Sem je preselila matično hišo in noviciat ter tu tudi umrla po kratki bolezni. Kongregacija pa je kljub težavam hitro napredovala in se razširila celo v Grčijo, Avstralijo, Indijo in Palestino.

Ime: Emiliji so dali pri krstu ime Emilie Anne Marguerite Adelaide. Moška oblika imena Emil izhaja iz latinskega imena Aemilius, ki ga nekateri razlagajo z besedami aemulor »posnemati, tekmovati, biti zavisten, ljubosumen« in aemulus »poganjajoč se za, tekmujoč«, drugi pa iz grške besede aimylios »priliznjen, zvit«.
Rodila se je 12. septembra 1797 v Gailacu v Franciji, umrla pa 24. avgusta 1856 v Marseillu v Franciji.
Družina: Poleg najstarejše Emilije sta se v aristokratski družini de Vialar rodila še dva sinova, enemu je bilo ime Avguštin. Družina je bila bogata in ugledna, oče je bil baron Jakob Avguštin, mati pa Antonija (Antoinette).
Zavetnica: Emilija je ustanoviteljica in zavetnica kongregacije »sv. Jožefa od prikazovanja«, jožefink.
Upodobitve: Poznamo njene upodobitve v značilni redovni obleki.
Beatifikacija: 18. junija 1939 jo je papež Pij XII. razglasil za blaženo, 24. junija 1951 pa za sveto.
Goduje: 24. avgusta.
Vir

Danes godujejo tudi…

Posted in mistikinja, redovnica, svetniki | Tagged , , , , ,

sveta Roza iz Lime – devica in redovnica

 Sv. Rosa iz Lime Govoriti dandanes o radikalni spokornosti (mrtvičenje telesa s postom, bičanjem, za pasom veriga in težka ključavnica na njej; spokorna srajca in na glavi železna bodičasta krona) ter o globokih mističnih doživetjih in razodetjih je težko in nerazumljivo, saj smo ljudje izgubili smisel za to in se nam zdi kaj takega prej čudaštvo ali norost kot pa zanesljiva pot k svetosti. A Roza iz Lime si je že od otroških let prizadevala prav za to in skušala na tak način čim bolj ugajati Gospodu. Čas, v katerem je živela, je bil za južno Ameriko žalostno obdobje španskega nasilja: plenjenja in zatiranja. Oznanjevanje evangelija s strani lakomnih in surovih zavojevalcev ni bilo ravno prepričljivo, zato ni moglo roditi vidnejših uspehov. Je pa zato Bog poskrbel, da se je v zatiranem in trpečem narodu rodila svetnica, ki jo danes lahko postavimo ob bok sv. Katarini Sienski in sv. Tereziji Veliki. Njeno življenje se je v glavnem odvijalo v domači hiši, kjer si je na vrtu postavila leseno utico in v njej, tudi potem, ko je postala dominikanska tretjerednica, molila, delala in se postila. Bog ji je ves čas naklanjal mistične milosti, pa tudi s trpljenjem ji ni prizanašal.
»Gospod, pomnoži moje trpljenje, z njim pa pomnoži tudi ljubezen do Tebe v mojem srcu.«
»Vsa začudena sem stala v vse združujoči luči mirnega premišljevanja, ko sem sredi te svetlobe jasno videla, kako je zasijal Odrešenikov križ; in čisto znotraj tega svetlega oboka sem zagledala najsvetejše človeštvo mojega Gospoda Jezusa Kristusa. Čutila sem, kako so od tega človeštva Jezusa Kristusa prodirali nedoumljivi plameni sijaja na dno moje duše, da sem si lahko mislila, da sem popolnoma prosta, v občutju srečnega veselja večne blaženosti.«
»Mati, ne glej na to, da si boš umazala obleko z bolnikovim gnojem. Mnogo gnusneje so kruti rablji umazali s svojimi pljunki Odrešenikov obraz.«
»Odrešenik je povzdignil svoj glas in mi slovesno spregovoril: ‘Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Naj vedo in doumejo resnico, da z večjim trudom raste tudi mera darov. Naj se ljudje ne dajo z ničimer premotiti. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.’«
»Ta nepremagljiva želja me je močno spodbujala, da bi oznanjala lepoto božje milosti. Kakšno stisko sem prestala, kako sem se znojila, kako vzdihovala! Zdelo se mi je, da moja duša ne bo mogla več vzdržati v zaporu telesa. Najraje bi potrgala vse spone in prosta, sama, veliko bolj gibljiva prepotovala ves svet in bi govorila: ‘O da bi vsi ljudje vedeli, česa je vredna božja milost, kako lepa je, kako plemenita in dragocena.
Kakšno bogastvo se skriva v njej, kakšni zakladi, kakšno veselje in kakšno čudovita lepota! Nedvomno bi si zelo prizadevali, da bi našli in si zagotovili vse mogoče težave in trpljenje. Vsi prebivalci zemlje bi naravnost iskali trpljenje namesto sreče. Želeli bi si bolezen in muke, samo da bi dosegli neprecenljivi zaklad milosti. To je končni in največji izkupiček, ki ga prinaša potrpljenje. Nihče se ne bi več pritoževal ne nad križem ne nad napori, ki jih je slučajno kje srečal, če bi le vedel, kako dragoceno se vse to plačuje in vrača ljudem.’«
»Jezus, Jezus, Jezus, bodi z menoj!« (njene zadnje besede)
Sveta Roza iz Lime (Limanska), devica in redovnica, goduje 23. avgusta
Vir
Danes godujejo tudi…

Posted in devica, redovnica, svetniki | Tagged , , , , , ,

Devica Marija Kraljica – praznik

Devica Marija KraljicaImena: Marija, Maria, Mia, Mija, Micika, Micka, Maša, Maca, Mica, Manica, Manca, Marika, Maruša, Maruška, Mara, Mare, Maja, Manja, Mariška, Marlena, Manja, Meri, Mimi, Mimica, Mimka, Mirjana, Mirjam, Rija, Mariela, Marlis; Marij
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je svetim Marijam posvečenih okrog 320 cerkva.
Marija je Kraljica, ker je mati našega Gospoda; kraljevsko veličastvo odseva s Sina nanjo – zato je Kraljica, ker je mati njega, ki je Kralj vseh kraljev. To versko prepričanje je izraženo v krščanski umetnosti že v najstarejših časih. Ne dolgo potem najdemo tudi zapisana pričevanja o tej veri. Sv. Efrem Sirski že v 4. stoletju na primer s poudarkom naslavlja Marijo z »Gospodarica« ali »Gospa«. V 5. in 6. stoletju imamo pri vzhodnih cerkvenih očetih veliko pričevanj o Marijinem kraljevskem dostojanstvu. Čudovita himma »Akathistos« iz 7. stoletja na primer vzklika: »Prepeval bom himno Materi Kraljici in se ji bom z radostjo približal, da bi v veselju poveličeval njena čuda.«
Latinski srednji vek, ki je marsikaj sprejel iz bizantinskih duhovnih zakladov, je Mariji dajal naslov Kraljica zelo pogosto. Tudi tri velike marijanske antifone, ki so tedaj nastale in jih še vedno molimo, se začenjajo s kraljevskim naslovom: »Pozdravljena, Kraljica«; »Raduj se, Kraljica nebeška«, »Zdrava, o nebes Kraljica«. Verni srednjega veka so se zavedali, da Marija v duhovnem kraljestvu nima takšne oblasti in
moči, kakršno ima Kristus. Je Kraljica, toda Kraljica usmiljenja (in seveda tudi Mati usmiljenja). Neki nabožen pisatelj je to lepo izrazil z besedami: »Vladarstvo preblažene Device se resnično, polnopravno in v pravem pomenu besede raztega na vse tisto, kar zadeva božje usmiljenje; Marija je torej v pravem pomenu Kraljica usmiljenja.«
Bog je Marijo od vekomaj izvolil, da bi bila mati njegovega učlovečenega Sina, kar je edinstvena naloga v celotnem stvarstvu. Marija je bila s tem vnaprej izvoljena, da bi imela delež pri kraljevanju svojega Sina. Papež Benedikt XIV. pravi: »Marija je prelepa Estera, katero je Kralj kraljev tako vzljubil, da ji je v rešenje njenega ljudstva podelil ne le polovico svojega kraljestva, marveč tako rekoč celoto svojega vladarstva in svoje oblasti.«
Marijino kraljestvo se uveljavlja na materinski način, zato je papež Pij XII. zaupal Mariji, ki jo imenujemo posebej tudi Kraljica miru, eno
najvažnejših zadev človeškega rodu: tako krhek svetovni mir dosežen s tolikimi mukami. Z okrožnico »H Kraljici nebes« je leta 1954 uvedel praznik Marije Kraljice, ki ga zdaj obhajamo 22. avgusta – osmi dan po Marijinem vnebovzetju. Ta dan je primerno izbran, saj se je Marijino kraljevanje v polnosti in z vso učinkovitostjo začelo uresničevati šele od dneva njenega vnebovzetja.
Vir
Danes godujejo tudi…
 

Posted in praznik | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,