blaženi Konrad iz Piacenze – spokornik

Konrad iz PiacenzeZavetnik lovcev
Atributi: ptice
Imena: Konrad, Konrat, Kurt, Rado, Radko, Ratko; Konradina, …
Bil je premožen in ugleden plemič, rojen najbrž leta 1290 v italijanskem mestu Piacenza. Odločil se je za vojaško službo, se oženil in živel z ženo Evfrozino v srečnem zakonu. Oba sta spolnjevala krščanske dolžnosti do Boga in do bližnjega, toda po kakšni popolnosti je Konrad manj hrepenel kakor njegova žena. Služil je Bogu in svetu, kolikor je to dvoje mogoče združiti. Ljubil je svet in njegove zabave, nad vse pa je bil strasten lovec.

Nekoč na lovu ni ničesar ujel. V jezi je zažgal goščo, da bi z ognjem pregnal zverjad. Tako je nastal velik gozdni požar, na kar strastni lovec še pomislil ni. Smrtni strah ga je prevzel in se je na skrivaj prikradel v mesto. Meščani so hiteli iz mesta. Kdo je zažgal gozd? Tedaj so srečali siromaka, ki je nabiral drva. Ti si zažgal! Vlekli so ga pred sodnika, nategnili na natezalnico in v strašnih mukah je revež priznal. Obsodili so ga na vislice.
Ko je Konrad to zvedel, mu vest ni dala miru. Šel je k sodniku in povedal vse, kaj in kako se je zgodilo, ter ponudil, da bo vso škodo plačal. S to nesrečo je potrkala milost na Konradovo srce. Z ženo sta prodala premoženje in ga razdelila med ubožce in samostane. Žena je potem odšla v samostan sv. Klare, Konrad pa je vstopil v tretji red sv. Frančiška. Nato se je napotil v Rim, kjer je obiskoval cerkve, od tod dalje na Sicilijo, kjer je potem v neki votlini živel do smrti. Tu so se mu pač povračale vabljive predstave iz prejšnjih posvetnih let, spomini na vse udobnosti, ki jih je zapustil. Z gorečo molitvijo in zatajevanjem jih je premagal. Tako je trideset let prebil kot puščavnik. Kakor sv. Frančišek je tudi Konrad posebno rad imel živali, zlasti ptice, s katerimi se je prijazno pogovarjal. Zato ga upodabljajo kot tretjerednika, okrog njega pa polno ptic, ki mu pojo.
Umrl je 19. februarja 1351 in na ta dan goduje.
VirDanes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, spokornik, tretjerednik | Tagged , , , , , , , , , , ,

sveta Kostanca iz Vercelija – laikinja

Rodila se je okoli leta 320; umrla pa leta 354.
Flavija Julija Konstanca je bil hči cesarja Konstantina in njegove žene Fauste. Leta 355 se je poročila z nečakom svojega očeta, kraljem Hanibalianom, ki je bil leta 337 ubit v borbi za delitev oblasti. Leta 351 se je poročila s Konstancijem Gallusom, prav tako Konstantinovim nečakom. Umrla je med potjo k svojemu bratu.
Kasnejše izročilo pravi, da bi se morala poročiti s poganskim konzulom in vdovcem Galikanom. V sanjah se ji je prikazala sveta Neža, Konstanca se je spreobrnila in postala kristjanka. K temu je pritegnila tudi hčere: Atiko in Artemijo. Na Nometanski cesti je zgradila baziliko svete Neže zunaj obzidja. Ob cerkvi je prekrasen Konstancin mavzolej.
Konstanca pomeni – “vztrajna, stalna”.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v laik, svetniki | Tagged , , ,

sveti Silvin – škof

Rodil se je v Toulousu; umrl pa leta 720.
Deloval je v 8. stoletju kot škof v okolici Thérouanne v Franciji. Izročilo pravi, da je romal v Rim, pri tem pa na hrbtu nosil košaro s kamenjem. Ko je prišel pred cerkev sv. Petra, je sedel na košaro.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, škof | Tagged , , ,

sveta Julijana – devica in mučenka

JulijanaAtributi: hudič, kotel
Imena: Julija, Julia, Julči, Julica, Julika, Juleta, Juliška, Julieta
Sv. Julijane, mučenke iz Nikomedije, mesta v bližini Carigrada, se spominjajo cerkveni koledarji na Vzhodu in na Zahodu. Njene svetinje so zgodaj prinesli v Puzzuoli pri Neaplju, od tam okoli leta 568 v Kume, pozneje pa v Neapelj. Na ime te svetnice so krstili veliko otrok. Med njimi jih je nekaj doseglo svetniško čast. O njenem mučeništvu je več opisov (passiones), ki pa so nastali kasneje.

Bila je hči poganskih staršev, ki so ji preskrbeli izvrstno, toda pogansko vzgojo. Njeno plemenito srce pa v poganstvu ni moglo najti sreče, postala je kristjanka. Lepo, kakršna je bila, jo je zasnubil poganski cesarski namestnik Elevzij. Oče mu jo je ves srečen obljubil. Julijana pa mu je odgovorila: »Jaz sem kristjanka in se ne morem zaročiti s poganom.« Oče jo je prepričeval, naj si premisli. Julijano so njegove besede ganile, vendar je menila, da jo je Bog poklical za devištvo. Poznala pa je zapoved: Spoštuj očeta in mater. Molila je za razsvetljenje in stopila pred očeta: »Voljna sem ustreči tvoji želji, toda le, če Elevzij prejme krst. Sicer bi bilo najino življenje samo razdor in boj. Zakaj le v sveti ljubezni je žena spodobno cenjena, le v Kristusu je zakon milosti polna skrivnost.«

Elevzij je to ponudbo oholo odbil. Oče je izročil hčer cesarskemu namestniku, naj ravna z njo po postavah. Elevzij se je Julijani najprej hinavsko prilizoval in obljubljal, da bo lahko opravljala vse verske dolžnosti; še sam bi postal kristjan, če bi se ne bal cesarjeve zamere in izgube premoženja. Julijana mu je odvrnila: »Ti se bojiš zameriti umrljivemu cesarju, da bi ne izgubil svojega premoženja, ali se ne bom veliko bolj bala jaz zamere neumrljivega, večnega Boga, ki se ji nikakor ne ognem, če bi molila tuje bogove in se s poganom zaročila?« – Elevzij je nato dal Julijano strahotno mučiti, končno pa leta 305 obglaviti.

Goduje 16. februarja.
Julijano največkrat upodabljajo, kako drži satana na verigi.
Vir

Kljub temu da se je Julijana rodila v poganski družini in da jo je oče trdo vzgajal v poganskem duhu, jo je že od otroških let privlačilo krščanstvo in je na skrivaj obiskovala srečanja kristjanov. Dala se je krstiti in poslej živela samo za Kristusa, njena vera je bila trdna in čista, čeprav starši o tem niso nič vedeli. Šele pri osemnajstih letih, ko se je izkazalo, da so jo že davno prej obljubili v zakon mestnemu prefektu Elevziju, so presenečeni zvedeli, da je kristjana. Sprva jih je namreč Julijana prosila, da bi ostala sama, ker si ne želi poroke, kasneje pa je nanjo pristala, a ženinu postavila pogoj, da prej tudi on sprejme krščansko vero in postane kristjan. Oče jo je seveda rotil in ji grozil, da jo bodo vrgli divjim zverem, pa ni ničesar dosegel, zato jo je izročil na milost in nemilost nesojenemu ženinu in njegovi oblasti. Tudi Elevzij, ki ga je že prej očarala njena lepota, ji je najprej zlepa prigovarjal, naj si premisli in sama odstopi od svoje vere, ker on svoje vere ne more zatajiti, saj bi ga cesar odstavil, njo pa obglavil. Cesar Maksimin Daj je bil namreč neusmiljen preganjalec kristjanov. Legenda pripoveduje, kako mu je Julijana na to odgovorila: »Če se ti bojiš umrljivega cesarja, ki je prah, kako naj jaz zatajim neumrljivega Kralja? Muči me, kolikor se ti ljubi, Bog je tako mogočen, da me bo rešil vseh muk.« Prefekt jo je vrgel v ječo, Julijana pa je prosila Boga, naj ji da moči, da bo zmogla prestati vse muke. V ječi se ji prikaže angelska postava, ki ji je prigovarjala, naj žrtvuje bogovom kadilo, da si tako reši mlado življenje. Spoznala je, da se v angelski podobi skriva sam satan, zato je čezenj napravila križ in ga dobila v oblast. Spustila ga ni vse dotlej, dokler ni priznal, kako je varal ljudi od Eve vse do Juda Iškarijota in da ima nad njim oblast samo tisti, ki zaupa v Kristusa. Kmalu nato so jo začeli mučiti na vse mogoče načine: birič jo je pretepel do krvi, obesili so jo za lase, jo zbadali in žgali z žarečim železjem, jo dali na mučilno kolo, jo preizkušali z ognjem in polivali z raztaljenim svincem. Zdelo pa se je, kakor da Julijana sploh ne čuti bolečine, zato ji nobene muke niso mogle do živega. Ko je prefekt spoznal, da z mučenjem ničesar ne doseže, jo je poslal na morišče in dal obglaviti z mečem. Legenda pravi, da jo je tja spremljala njena prijateljica, ki ji je Julijana tik pred smrtjo naročila, naj pove očetu, da mu iz srca odpušča in da bo rada ter mnogo molila zanj.

Ime: Ime Julijana je pridevniška izpeljanka iz imena Julij.
Rodila se je okoli leta 285 v Nikomediji, danes Izmid v Turčiji, umrla pa okoli leta 304 v Nikomediji.
Družina: Bila je edinka bogatih staršev, njen oče Africanus je bil zagrizen pogan, mati pa brez vere.
Zavetnica: porodnic, proti nalezljivim boleznim; na splošno velja za zavetnico bolnikov.
Upodobitve: Najpogosteje jo upodabljajo s hudičem, ki jo skuša zapeljati, ona pa ga ukroti, zato ga ima vklenjenega na verigi. Slikajo jo tudi obešeno za lase nad kotlom.
Goduje: 16. februarja.
VirDanes godujejo tudi…

Objavljeno v devica, mučenci, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , ,

sveti Klavdij de la Colombiere – duhovnik in redovnik

Klavdij de la ColombiereApostol Srca Jezusovega Klavdij (Claude) de la Colombière (1641–1682) se je rodil v Franciji in je hodil v šolo k jezuitom v Lyonu. Oktobra 1658 se jim je pridružil. Moral pa je premagati, kot sam pravi, hud odpor narave proti jasnemu povabilu milosti. Po končanem študiju filozofije je bil šest let magister (učitelj) v Iyonskem kolegiju sv. Trojice, nakar je odšel v Pariz študirat teologijo. Leta 1669 je bil posvečen v mašnika in se vrnil v Lyon poučevat v kolegij. Leto dni se je posvečal pridiganju.
Med tretjo probacijo (letom obnove) se je s posebno obljubo zavezal, da bo točno izpolnjeval vsa pravila in odredbe reda. S tem je izrazil popolno izročitev Bogu brez kakršnega koli pridržka. Tako ga je Gospod pripravljal na veliko poslanstvo, ki mu ga je pozneje zaupal. Po trejti probaciji je bil Klavdij imenovan za prestojnika v jezuitski hiši v Paray-Ie-Monialu in hkrati za izrednega spovednika sester Marijinega obiskanja. V tem sestrskem samostanu je sestra Marjeta Marija Alacoque imela razodetje Srca Jezusovega, a je nihče ni razumel, zato je veliko trpela.
Pri prvem nagovoru je Jezus dal razumeti sestri Marjeti, da je pater Klavdij tisti, kateremu se mora povsem zaupati. Odkril ji je svoje srce kot žareče ognjišče in še drugi dve srci, potopljeni v to ognjišče, in dodal: »Takole združuje moja čista ljubezen ta tri srca.«
Klavdij je veliko poslanstvo za širjenje češčenja presvetega Srca Jezusovega prejel prav po sveti Marjeti Alacoque 16. junija 1675. On naj bi širil to češčenje in se zlasti zavzel za poseben praznik v čast božjemu Srcu, ki naj bi ga obhajali po osmini praznika sv. Rešnjega telesa. Klavdij je prvi slavil praznik Jezusovega Srca in se trudil, da bi se čim bolj poglobil v to češčenje. Z dobrim vodstvom in spisi je še druge pridobival zanj.
Proti protestantom, ki so pritiskali na ljudstvo, je v Paray-Le-Monialu ustanovil kongregacijo plemičev in profesionistov. Tako se je vpliv katoličanov spet povečal. V času hudega preganjanja katoličanov na Angleškem so predstojniki leta 1676 poslali Klavdija v London za pridigarja yorški vojvodinji, ženi bodočega kralja Jakoba II. Klavdij je stanoval v palači sv. Jakoba. Ne samo zasebno, tudi javno je s svojimi pridigami bodril k zadoščevanju Srcu Jezusovemu in češčenju sv. evharistije.
Mnoge žene iz najbolj odbrane londonske družbe so odhajale preko morja v Francijo in tam vstopale v ženske redove. Klavdij pa je v Londonu ustanovil pravo žensko redovniško skupnost. Neki odpadli duhovnik je Klavdija ovadil s krivimi obtožbami, češ da je izzival angleške odpadle duhovnike, naj prekličejo prisego protestantski vladi. Takoj so ga zaprli. Ječa je bila vlažna in mrzla, hrana pa preslaba. Vse to je načelo njegovo zdravje, tako da so sodniki odredili njegov izgon iz Anglije. Po kratkem bivanju po raznih hišah v Parizu je bil premeščen v Paray-le-Monial, kjer je po Marjeti Alacoque zvedel, da ne bo ozdravel. Umrl je 15. februarja 1682, star 41 let.
Klavdij je bil zvest božji ljubezni in je v praksi duhovnih vaj in pravil pokazal velike darove duha in srca in jih razvil do herojskih kreposti. Za blaženega ga je razglasil Pij XI. leta 1929, za svetnika pa Janez Pavel II. 31. maja 1992.
Vir

Klavdij de la Colombiere      Imena: Claudio, Klaudi, Klavdij, Klavdi, Klavdija
Rodil se je leta 1641 v St. Symphorien d’Ozon v srednji Franciji in se je pisal De la Colombiere. Sedemnajstleten je vstopil k jezuitom.
Študiral je v različnih jezuitskih zavodih. Kazal je sposobnosti za humanistične študije, za slovstvo, nastopal je uglajeno, zato so ga prestojniki določili za učitelja otrok Colberta, ministra za finance francoskega kralja Ludvika XIV. Ko je dokončal teologijo, je bil posvečen za duhovnika.
V Lyonu je bil nekaj časa profesor in je vodil Marijino kongregacijo.
Leto 1674 je bilo odločilno za njegovo poznejše življenje. Napravil je po običaju v jezuitskem redu tretjo probacijo. Odločil se je, da bo v življenju uresničeval ideal apostola, kakor ga je opisal ustanovitelj reda sv. Igancij. Ko je naslednje leto napravil slovesne zaobljube, so ga imenovali za rektorja zavoda v Paray-le-Monialu. Marsikateri se je čudil, da je bil Klavdij poslan v tako odročen kraj, kakor je bil takrat Paray.
Njegovi predstojniki pa so vedeli, da v tamkajšnjem samostanu Marijinega obiskanja živi ponižna redovnica Marija Marjeta Alacoque, kateri je Gospod razodeval posebne skrivnosti. Redovnica je tedaj živela v bolestni negotovosti. Pričakovala pa je, da ji bo Gospod spolnil obljubo in ji poslal za duhovnega voditelja »zvestega služabnika in popolnega prijatelja«, ki ji bo pomagal uresničiti poslanstvo, ki ji ga je določil; da bo razodela svetu neprecenljivo bogastvo ljubezni njegovega Srca.
Marjeta Alacoque mu je razkrila vse, kar je slišala in verjela, da je prejela od Gospoda. Pater jo je v tem popolnoma potrdil in naročil, naj popiše, kar se je dogajalo v njeni duši. Brez pridržka se je zavzemal, da bi se češčenje Jezusovega srca razširilo.
Po poldrugem letu je Kavdij odpotoval v London, ker je bil imenovan za pridigarja pri vojvodinji iz Yorka. Glede na to, kaj se tedaj dogajalo v Angliji, je bilo to zelo tvegana naloga. De la Colombiere je znal mnogim približati katoliško vero in prenekateri, ki jo je že zapustili, se je k njej vrnil. Sam je zapisal: »Mogel bi napisati knjigo o usmiljenju, za katerega me je Bog postavil kot pričevalca za ves čas, ko tu prebivam.«
Neutrudno delo je načelo svetnikovo zdravje, zlasti bolezen na pljučih. Toda leta 1678 je prišla huda preizkušnja. Kot »papista« so ga zaprli v strašni ječi King’s Bench, kjer je preživel tri tedne poniževanj in pomanjkanja. Potem so ga pregnali iz Anglije.
Vse to ravnanje je še bolj oslabilo njegovo zdravje. Spet se je vrnil v Paray, toda tam je živel le še nekaj več kot pol leta. 15. februarja 1682 je bruhal kri in umrl.
Papež Pij XI. ga je leta 1929 razglasil za blaženega. Pri tem je posebej ponudil, da je znal voditi duše k Bogu po poti ljubezni in usmiljenja, ki ga Kristus razodeva v evangeliju. Sedanji papež ga je 31. maja leta 1992 razglasil za svetnika.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v duhovnik, redovnik, svetniki | Tagged , , , , , ,

sveti Valentin – duhovnik in mučenec

ValentinZavetnik mladine, popotnikov in čebelarjev

Imena: Valentin, Valent, Valens, Tin, Tine, Zdravko, Valentina, …
Razen tega, da je v resnici živel in pretrpel mučeniško smrt, se o svetem Valentinu ni ohranilo kaj prida zgodovinskih podatkov. Kljub temu da njegove življenjske zgodbe ne moremo preveriti, pa že od najstarejših časov velja za izredno priljubljenega svetnika. Bil naj bi duhovnik, ki je za Kristusa prelil svojo kri pod cesarjem Klavdijem II. v letih 269/70. Njegovo ime v latinščini pomeni močan, zdrav, zato so ga imeli za priprošnjika zoper najrazličnejše bolezni. Ozdravil naj bi deklico z mrtvoudom in padavico, po čudoviti rimski legendi pa naj bi tudi vrnil vid slepi poganski deklici, ki se je nato z vso družino dala krstiti. O tem čudežu poroča legenda nekako takole:
Čez dva dni ga peljejo pred cesarja, ki si ga je želel spoznati, in ta ga prijazno nagovori: »Slišim te hvaliti, da si pošten in moder mož, zato ne morem razumeti, zakaj se družiš s tistimi, ki so s svojo neumno vero sovražniki našega cesarstva?« Valentin mu resno in ponosno odvrne, da nosi v svojem srcu vročo ljubezen do vladarja in njegovega ljudstva, da je zvest cesarskim postavam in da vsak dan moli za blagor celotnega cesarstva … Ko to sliši sodnik, ki je stal poleg, se ustraši, da bi Valentin utegnil cesarja spreobrniti ali pregovoriti, zato hitro poseže v pogovor z izzivalnim vprašanjem: »Vem, da govoriš o svojem krščanskem Bogu; kaj pa meniš o naših bogovih, o Jupitru, mogočnem in dobrem, o Merkurju, modrem in spretnem?« Valentin mu odkritosrčno odgovori, da nista nikdar živela, če pa sta, sta večino svojih dni preživela v mesenih strasteh in raznih grdobijah. »On preklinja naše bogove,« zavpijejo navzoči, »smrt si zasluži!« Cesarja pa to vpitje ne gane, in ko Valentin vidi, da ga je še pripravljen poslušati, mu nazorno razloži, kako prazni so maliki in kakšna je resnica krščanske vere. Cesar, dovzeten za njegove besede, vzklikne: »Moram priznati, da je ta mož razumen in da se njegovemu nauku ne da oporekati.« Ko nasprotniki vidijo, kako je cesar navdušen nad Valentinom, poskušajo narediti vse, da bi ga odvrnili od njega. ValentinNjihovih groženj in razjarjene množice se naposled le ustraši, tako da svetega Valentina izroči sodišču, naj ga obsodi ali oprosti. Odpeljejo ga v hišo poganskega čuvarja. Ko Valentin zagleda pri vhodu kipce raznih bogov, pade na kolena in takole moli: »O, Gospod! Razsvetli vse, ki so še pogreznjeni v temine malikovalstva, in jim daj spoznati, da je Jezus Kristus prava luč sveta!« Ko čuvaj Asterij sliši to molitev, ga zbode in mu razkrije svojo bolečino: »Ti imenuješ svojega Boga luč, ki vse razsvetli; mika me, da bi preizkusil moč, ki mu jo pripisuješ. Imam deklico, ljubljeno varovanko. Njene oči so že dve leti zavite v popolno temo: ali bi jih zmogel tvoj Kristus odpreti dnevni svetlobi? …« Valentin ukaže pripeljati deklico, pade na kolena ter s povzdignjenimi rokami in močnim zaupanjem zakliče Gospodu: »Jezus Kristus! Prava luč, razsvetli svojo služabnico!« Komaj izreče prošnjo, že se deklici odprejo oči popolnoma zdrave. Asterij, ves pretresen, v solzah zdrsne pred Valentinove noge in prosi: »O, odpri tudi meni oči, sprejmi tudi mene v svojo družbo in vero, v kateri hočem živeti in umreti!« Potem zdrobi vse kipce hišnih bogov, izpusti krščanske jetnike in z vso družino prestopi v Cerkev.
Častilcev sv. Valentina je bilo v zgodovini zelo veliko. Priporočali so se mu za zdravje zlasti božjastni bolniki. Znan je kot vremenski svetnik – sv. Valentin ima ključ do korenin. V Angliji si ljudje na valentinovo pošiljajo anonimna ljubezenska pisma, v Franciji in Belgiji, pozneje tudi v Ameriki, so od 14. stoletja imeli navado z žrebanjem določiti Valentine in Valentinke, ki so v nekakšni zaroki ostali med seboj povezani za eno leto. Nekoč so govorili tudi, da se bo dekle poročilo s tistim fantom, ki ga bo 14. februarja prvega zagledalo.
»Nekoč ste bili tema, zdaj pa ste luč v Gospodu. Obnašajte se kot sinovi luči!« (Ef 5,8)
Sveti Valentin, duhovnik in mučenec, goduje 14. februarja
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v duhovnik, mučenci, svetniki | Tagged , , , , | Komentiraj

blaženi Jordan Saški – redovnik

Jordan SaškiImena: Jordan, Giordano; Jordana, Giordana, Jordanka, …

Jordan Saški je bil drugi redovni general dominikancev. Velja za človeka, ki je dokončno ustanovil in razširil red dominikancev. Rodil se je okoli leta 1200 v Borgbergu. Bil je vsestransko nadarjen; odlikovala ga je tako duhovna izobrazba kot srčna dobrota. Za dominikanski red je pridobil številne osebnosti svojega časa, predvsem znane profesorje. Leta 1237 je utonil ob brodolomu pred sirsko obalo, ko se je vračal iz Palestine. Pokopan je v dominikanski cerkvi v Akkonu v Izraelu.
        Spominjamo se ga 13. februarja.
Vir
        Jordan SaškiŽivljenjepisci in poznavalci njegovega življenja in dela ga prištevajo med največje osebnosti, ki jih je Nemčija dala Cerkvi. Bil je izredno nadarjen, saj je z dobrimi dvajsetimi leti na vseučilišču v Parizu magistriral, pa tudi vseskozi globoko pobožen, saj je že kot študent hodil navsezgodaj k maši in nemalokrat čakal pred cerkvenimi vrati, da jih je cerkovnik odprl. Ko je kmalu po ustanovitvi pridigarskega reda spoznal sv. Dominika, se je takoj navdušil zanj in vstopil k dominikancem. Po komaj dobrih dveh letih je po smrti ustanovitelja že moral prevzeti vodstvo in uresničiti njegove načrte. To je storil več kot odlično: redu je dal vso potrebno svetovno širino, organizacijo in redovna pravila. »Vzgojil« je veliko pomembnih bogoslovnih učiteljev, filozofov in mistikov. Zelo ga je cenil in upošteval tudi papež Gregor IX. Red je postal pod njegovim vodstvom eden vodilnih v trinajstem stoletju. Vseskozi pa je bil zvest geslu reda: z molitvijo in premišljevanjem najti najtesnejši stik z Bogom ter širiti božje kraljestvo na zemlji. Bil je človek velikih dejanj in molitve, organizacijska in notranja, duhovna sila svojega reda.
        Ime: Ime je hebrejsko, in sicer izhaja iz hebrejskega imena Jarden, to je imena reke, ki pomeni »tekoča reka« oz. kot osebno ime »krščen z vodo iz Jordana«.
        Rodil se je okoli l. 1185 v Borgbergu pri Paderbornu v Nemčiji, umrl pa je 13. februarja 1237, ko je utonil na obali pred Sirijo, ko se je vračal z vizitacije v Palestini.
        Družina: Bil je kmečkega rodu in temeljito izobražen.
        Zavetnik: Zaradi svoje »nesrečne« smrti na morju v tujini je ostal malo znan. Je zavetnik dominikanskega reda in duhovnih poklicev.
        Sodobniki: Sv. Dominik in sv. Albert Véliki, papež Gregor IX., cesar Friderik II.
        Upodobitve: Upodabljajo ga kot dominikanca s knjigo v roki.
        Darovi: Nadarjenost, pristna pobožnost, govorniška sposobnost, talenti razuma in srca; organizacijska sposobnost, ljubeznivost in izpostavljanje globokih vezi z ljudmi, odločnost, jasna in odkrita beseda; bil je človek molitve in treznega duha.
       

 Misli: Očitajo mu, da svoje nauke in opomine v pridigah rad ponavlja. Jordan pa pravi: »Če ti je uspelo dobiti nekaj dobrih zelišč in iz njih pripraviti okusno jed, ne bi bilo ravno pametno, da jo takoj vržeš proč in začneš z velikim trudom iskati druga zelišča.«
        

Nekega spreobrnjenca želijo sprejeti v red, eden izmed bratov pa temu ostro nasprotuje, češ da ga njegovo spreobrnjenje nič ne briga. Jordan mu odgovori: »Brat, če bi ti zanj prelil vsaj eno kapljo krvi, kakor je Kristus zanj vso svojo, bi ti bilo gotovo drugače mar zanj.«

        Beatifikacija: Njegovo češčenje je potrdil papež Leon XII. leta 1826 in mu dal naslov blaženi.
        Goduje: 13. februarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v blaženi, redovnik | Tagged , , , , , , , ,