blaženi Charles de Foucauld – redovnik in puščavnik

Charles de FoucauldImena: Charles, Karel, Karlo, Čarli, Karol, Karolina, …
Rojen je bil 1858 v Strasbourgu v Franciji in kmalu postal sirota. Kot otrok je bil zelo veren in pobožen, kasneje pa je vero izgubil in živel precej razbrzdano življenje. Prijavil se je za službo v vojski, ko pa je v Maroku doživel spreobrnjenje, je vstopil k trapistom in nekaj časa preživel med njimi. Pozneje se odločil za še bolj radikalno uboštvo in preživel tri leta kot puščavnik v Nazaretu, nato pa odšel v Saharo, kjer je misijonaril med tamkajšnjimi plemeni ter živel v popolni revščini. Njegov ideal je bil najpopolneje posnemati Jezusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu. Prvega decembra 1916 so ga ubili roparji.
»O ljubljena Mati, ti ki si tako lepo nosila Jezusa, nauči nas, da ga bomo tudi mi znali nositi v sebi. Ko prejemamo sveto obhajilo, je Kristus v nas, kakor je bil v tebi, s svojim telesom. Vedno je v nas, kakor je bil tudi v tebi, s svojim božanskim bistvom. Nauči nas, da ga bomo nosili z isto ljubeznijo in zbranostjo, z istim notranjim gledanjem, z istim neprestanim češčenjem kakor ti …«
»Moj Bog, ti praviš, da ni treba opravljati ustnih molitev, če hočemo moliti; zadostuje govoriti s teboj na znotraj z miselno molitvijo. O Jezus, daj, da bom znal ljubiti in vsak dan opravljati tako samotno in skrito molitev, ki jo vidi samo naš nebeški Oče in pri kateri smo čisto sami z njim … skrivnosten in prijeten pogovor, v katerem svobodno izlijemo svoje srce, daleč od vseh radovednih oči.«
»Jezus, ti si vedno z nami v sveti evharistiji; daj, naj bomo tudi mi vedno s teboj, naj ti delamo druščino pred tabernakljem in naj ne izgubimo po lastni krivdi niti enega trenutka, ki ga prebijemo pri tebi … Ti, naš ljubljeni Jezus, naše vse, si tam; vabiš nas, naj ti delamo druščino; ali ne bi morali kar planiti k tebi? Ali naj tudi en sam trenutek, ki bi ga lahko preživeli pri tebi, zapravimo kje drugje?«
»O Jezus, naj te posnemam. Skrb za zveličanje ljudi naj bo tudi moje življenjsko delo … Gospod, vžgi v meni silno željo po rešitvi duš. Daj, naj vse urejam in delam samo za to, blaginja duš naj ima prednost pred vsem drugim …«
»Gospod Jezus, oblikuj moje misli, oblikuj moje besede.«
»Kadar pride k nekomu Jezus, pride z njim tudi križ.«
»Kar zadeva ljubezen, ki jo ima do nas Jezus, nam jo je dovolj dokazal, da lahko vanjo verjamemo, ne da bi jo občutili; občutiti, da Ga ljubimo in da nas ljubi, to bi bila nebesa: nebesa pa – razen redkih trenutkov in izjem – niso za na zemljo …«
Božji služabnik Charles de Foucauld, redovnik puščavnik, ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester«, goduje 1. decembra.
Vir
 

Ustanovitelj »malih Jezusovih bratov in sester

Pred enim letom je Cerkev razglasila Charlesa de Foucaulda (malega brata Karla) za blaženega. Vprašanje njegovega prištetja k zboru blaženih oziroma kako bi pospešili postopek se je postavljalo že prej, toda Cerkev v Alžiriji s škofi na čelu je bila mnenja, da za to še ni napočil pravi čas, zlasti ne v Alžiriji sami, kjer je br. Charles (Karel) živel in deloval zadnjih petnajst let, do svoje smrti 1. decembra 1916. To so bila obenem najbolj pomembna leta njegovega življenja. Končno so se stvari le premaknile, tako da je razglasitev postala možna ali vsaj manj tvegana. Slovesnosti so se udeležili tudi predstavniki alžirskih oblasti in samega tuareškega naroda.

Charles de Foucauld»Moj Bog, če si, daj, da te spoznam!«
Kdo je bil novi blaženi? Charles de Foucauld se je rodil v Strasbourgu leta 1858. Še preden je dopolnil šest let, je izgubil očeta in mater in kot odraščajoč otrok tudi vero. Srečo in tolažbo je tako najprej iskal v knjigah, nato pa v razuzdanem življenju in užitkih. Tako kot stari oče se je tudi sam odločil za vojaški poklic in kot 22-letnega častnika ga je francoska vojska leta 1880 poslala v Alžirijo. Tu se je srečal z islamsko vero. Preprosta toda trdna vera teh skromnih nomadov, ki so neprestano živeli v božji navzočnosti in se obračali k Bogu v molitvi, je globoko pretresla Charlesa in resno načela njegov skepticizem. Tam, kjer je do tedaj vladalo prepričanje, da nič ni dovolj gotovo, nič dovolj dokazano, so se oglašala vprašanja, ki so postajala vedno glasnejša in vedno bolj jasna in se nazadnje zgostila v tejle molitvi: »Moj Bog, če si, daj, da te spoznam!«
Charles je izstopil iz vojaške službe in se odločil, da bo ostal kar v Alžiriji, kjer naj bi se pripravil na nevarno raziskovalno potovanje po Maroku. Ta maroška epizoda je zanimiva zato, ker jasno govori, da se je v Charlesu nekaj spremenilo. Na tem raziskovalnem potovanju je pokazal, kakšne življenjske energije nosi v sebi in kakšnih nadčloveških naporov je sposoben, če le ima pred seboj jasen in truda vreden cilj! To bomo opazili še pozneje, ko bo njegova malo prej omenjena molitev uslišana, saj se je v 28. letu življenja Charles spreobrnil.

Iz Nazareta v Saharo
Pri vračanju k veri je odigrala pomembno vlogo diskretna dobrota in ljubezen njegove sestrične Marie. Nikoli ga ni obsojala, ampak je skupaj z njim nosila težko breme njegove izgubljenosti, pozneje pa njegovo uporno in bolno iskanje življenjskega smisla in … Boga. V njeni nevsiljivi dobroti in vztrajni zvestobi je pozneje Charles prepoznal značilnosti same božje ljubezni. Zato ni prav nič čudno, da je podobna drža do sočloveka kasneje postala ena glavnih značilnosti evangeljskega življenja in delovanja br. Charlesa. Na pomoč je priskočil tudi izkušeni in modri duhovnik Huvelin, ki ga je Charlesu priporočila sestrična Maria. Charles ga je poiskal, da bi se pri njem poučil o krščanski veri.
Našel ga je v cerkvi sv. Avguština v spovednici. Brez dolgih uvodov ali pojasnil mu je rekel: »Pokleknite in spovejte se!« Charles ga je ubogal in doživel neopisljivo srečanje z božjim usmiljenjem, ki je popolnoma spremenilo njegovo življenje.
Že v trenutku spreobrnjenja se je Charles zavedel, da mora svoje življenje popolnoma posvetiti Bogu. Na romanju v Sveto deželo je odkril Nazaret in z njim povezano skrivnost učlovečenega Boga. S tem je Bog dobival za njega bolj konkretno, človeško podobo Jezusa iz Nazareta. Svoj poklic, življenje, posvečeno Bogu, pa je Charles odslej videl v posnemanju Jezusovega življenja v Nazaretu. Vstopil je v meniški red trapistov in v njem preživel sedem srečnih let. Toda globoka želja, da bi čim bolj zvesto posnemal Jezusovo nazareško življenje, je počasi pripeljala njega samega kakor tudi njegove predstojnike do prepričanja, da ga Bog kliče drugam.
Sledilo je nekaj let v samem Nazaretu pri sestrah klarisah. Samota, tišina, fizično delo ter ure in ure molitve in premišljevanja pred Najsvetejšim so bile glavne značilnosti te nove etape njegovega »nazareškega življenja«. Charlesova ljubezen do Jezusa v nazareški skrivnosti pa mu tudi tu ni dala miru. Odkrivala mu je nova obzorja. Charles je prišel do pomembnega spoznanja: ljubiti Jezusa in ga posnemati pomeni po njegovem zgledu postati bližnji tistih, ki so najbolj oddaljeni in zapuščeni. Zato se je odločil za življenje v Sahari, ki mu je bila znana iz njegove vojaške preteklosti.
Tu se je naslednjih petnajst let (1901–1916) br. Charles nenehno trudil, da bi se čim bolj približal ljudem, in sicer Tuaregom, enemu izmed nomadskih narodov Sahare. Leta 1905 se je naselil med njimi v Tamanrasetu, na samem jugu alžirskega dela Sahare, in tu živel vse do svoje smrti.
Že teh nekoliko podatkov in datumov iz življenja br. Charlesa govori, da je bil večplastna osebnost, njegovo življenje pa zaznamovano z dolgim iskanjem in večkratnimi obrati. Čeprav je imel pred seboj jasen cilj, je šele po več etapah prispel k njegovemu popolnemu uresničenju. Lahko rečemo, da mu je to uspelo šele v Tamanrasetu.

Poskušajmo sedaj iz njegovega življenja in delovanja ‘izluščiti’ nekaj glavnih značilnosti, ki so obenem tudi poročilo, ki nam ga zapušča. 

Charles de FoucauldGoreča ljubezen do Jezusa kot ključ
Nazaret je obenem mesto in skrivnost božje ponižnosti. To je kraj, kjer je Jezus živel med nami in z nami; to so pota, po katerih je hodil, obzorja, ki jih je gledal in občudoval, dogodki vaškega življenja, v katerih je sodeloval … in iz vsega tega je pozneje črpal »snov« za svoje govore in prilike. Življenje njegovih sovaščanov, njihove glavne aktivnosti, redno branje Svetega pisma in poslušanje komentarjev svetopisemskih besedil, kakor tudi njegovo edinstveno razmerje do Očeta, vse to je oblikovalo njegovo osebnost Nazarečana. Ta naslov ga je spremljal vse do smrti na križu. Božja beseda je prišla na svet in postala človek, da bi nam razodela Očeta, nam govorila o njegovi ljubezni; ona pa je okoli trideset let živela v Nazaretu in molčala! Brat Charles je intuitivno dojemal, da tu ne gre zgolj za naključje. Vse to ga je globoko prevzelo, tako globoko, da je »nazareška skrivnost« postala glavna značilnost njegovega poznejšega življenja in delovanja. Ni se čutil poklicanega, da bi posnemal Jezusovo javno življenje oznanjevanja evangelija z besedo, posnemal je njegovo tiho nazareško življenje. Videl je, da se ne more odreči oznanjevanju evangelija, toda on ga je želel »kričati« z vsem življenjem.
Po svoji zaljubljenosti v Jezusa je br. Charles pravi kontemplativec. Vsaj posredno je v Cerkvi utrl novo pot kontemplacije – kontemplacije v svetu.

Zakrament oltarja in zakrament bližnjega
Evharistija – to je Jezus! Jezus, ki ga br. Charles tako neizmerno ljubi. Jezus, ki je navzoč v Najsvetejšem in le nekaj metrov oddaljen od njega. Prebil bo ure in ure, podnevi in ponoči, ob svojem ‘ljubljenem Bratu in Gospodu Jezusu’, preprosto, da bi bil z njim, ga molil in slavil, se mu zahvaljeval … Središčnost evharistije v življenju br. Charlesa je tesno povezana z njegovo očaranostjo nad osebo Jezusa Kristusa. Dolga leta – vse do odhoda v Saharo – je br. Charles posvečal večino svojega časa molitvi pred Najsvetejšim. Hotel je biti sam z Jezusom in samo z Njim. Vse, kar ni On, bi v tem intimnem razmerju moglo motiti. Zato je storil vse, da bi popolnoma prekinil s svojo preteklostjo in tudi s svojci. Toda sčasoma mu je ljubezen do evharistije pokazala nove razsežnosti hoje za Kristusom. Evharistijo je povezal z zakramentom brata in to je odslej glavna značilnost njegove duhovnosti. Najprej je v duhovnih vajah pred diakonatom in duhovniškim posvečenjem prišel do spoznanja, da »mu nazareškega življenja, svojega poklica, ni treba živeti v ljubljeni Sveti deželi, temveč med najbolj bolnimi dušami, med najbolj zapuščenimi ovcami …« (pismo o. Caronu, 8. 4. 1904). In odide v Saharo. Čez nekaj let, ko se še vedno ‘bori’ s svojimi Pravili in s klavzuro, v neki meditaciji gleda Jezusa, ki mu govori: Kar zadeva zbranost, »je ljubezen tista, ki te mora zbrati v meni, ne ločenost od mojih otrok. Glej mene v njih in kakor jaz v Nazaretu živi blizu njih, izgubljen v Bogu« (Dnevnik 1904., O. S. str. 360). In res je br. Charles ostalih petnajst let uresničeval to približevanje ljudem. Česa vsega se ni lotil, da bi »udomačil« Tuarege, si pridobil njihovo zaupanje in jih bolj spoznal ter prodrl v globine tuareške duše. Naučil se je njihovega jezika, ga preučeval, sestavil bogate slovarje; večer za večerom je poslušal petje ob ognju in zbral okoli 6.000 kitic njihovih narodnih pesmi; vse to s ciljem, da bi jih tudi tisti, ki bodo prišli za njim, lažje spoznali in bolj ljubili. Z vsem tem jim je tudi želel pokazati, kako ceni njihov jezik in njihovo kulturno dediščino kakor tudi njih same. Hotel je postati »eden izmed njih«, njihov brat. O Jezusu jim ni govoril, pač pa jim ga je ponavzočeval s svojim življenjem, s svojo ljubeznijo.
V pismu, ki ga je napisal komaj nekaj mesecev pred svojo smrtjo, je jedrnato povedal: »Mislim, da ni besede v evangeliju, ki bi me bolj ganila in za vedno spremenila moje življenje, kot je ta: ‘Kar koli storite enemu od teh najmanjših, meni storite.’ Če pomislimo, da gre tu za besede tistega, ki je rekel: ‘To je moje telo … to je moja kri …’, kako goreče se bomo trudili, da ljubimo Jezusa v teh najmanjših, v teh grešnikih, v teh ubogih!« (pismo L. Massignonu, 1. 8. 1916). To razsežnost duhovnosti br. Charlesa je nekdo opisal takole: »V izpostavljenem Najsvetejšem kakor tudi v življenju, izpostavljenem za druge, je navzoč Jezus.« Charles je ta dva vidika tesno povezoval in stalno prehajal z enega na drugega: v evharistiji je črpal energijo za življenje, vse svoje življenje med ljudmi in zanje pa je vključeval v svojo molitev pred presvetim Rešnjim telesom.

Charles FoucauldSkladnost življenja
Br. Charles je posnemanje Jezusovega nazareškega življenja imel za svoj poklic: živeti in z življenjem »kričati« evangelij. Z golo navzočnostjo med ljudmi pričuje o božji ljubezni: živi z njimi, jim je »bližnji«, solidaren, njihov prijatelj. Ta vidik je izredno pomemben v svetu, kjer vlada prava inflacija besed, kjer je beseda pogosto oropana svojega pravega pomena. Danes je doslednost življenja, skladnost med besedami in deli, za vernike pa skladnost med vero in življenjem, zelo pomembna. In kolikor bolj redka je ta skladnost, toliko nujnejša je, če želimo, da ne bomo razklani sami v sebi in da ohranimo možnost pristne komunikacije med ljudmi.
Cerkev živi in deluje v tem svetu in se ne more zaščititi pred vsakim vplivom miselnosti, ki vlada v družbi. Njeno poslanstvo je ravno oznanjevanje Besede, veselega oznanila. Težka naloga v svetu, kjer so besede pogosto le besede, več ali manj prazne besede! Zato je toliko bolj pomembno, da oznanjevalci Besede s svojim življenjem potrjujejo tisto, kar oznanjajo! Jezus je namreč versko elito svojega časa označil kot tiste, ki govorijo, a ne delajo. Njegovo opozorilo velja za vse čase! V takem svetu močan poudarek, ki ga br. Charles postavlja na življenje, navdihnjeno z evangelijem, dobiva dimenzije preroškega klica.

Preprosto nazareško življenje
Brat Charles ni poudarjal le skladnosti življenja, temveč tudi pomen navadnega življenja. Nazareško življenje je ravno to – navadno življenje. V tem pogledu je zanimiv odlomek evangelija po Luku o Jezusovem prvem romanju v Jeruzalem. Tu v templju je prvič jasno izrazil svojo zavest, da mora biti »v tem, kar je njegovega Očeta« (ali »v Očetovi hiši«). Lukov evangelij še pravi: »… Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret …« (Lk 2,51a). Posvetil se je Očetovemu poslanstvu, toda ne v Jeruzalemu, verskem in političnem središču judovskega ljudstva, temveč v malo znani vasici »poganske Galileje«. »Iz Nazareta more biti kaj dobrega?« (Jn 1,46) je začudeno vprašal Natánael. Jezusovo življenje je bilo v glavnem podobno življenju njegovih pobožnih sovaščanov: navadno življenje preprostih, »majhnih« ljudi. Postal je eden izmed njih. Tudi to spada v skrivnost učlovečenja in v kenozo, ki je s to skrivnostjo povezana.
Dejstvo, da je Jezus zase sprejel in živel v Nazaretu okoli trideset let takšno življenje, pomeni, da je on svoje osebno razmerje do Očeta živel ne »kljub« takšnemu življenju, temveč prav v njem. Navadno človeško življenje je postalo tako prava – da ne rečemo izbrana – pot k Bogu. To je res od Jezusa posvečeno življenje.
Prav to Jezusovo življenje je br. Charles želel posnemati. Tudi redovnikom, ki jih je nameraval ustanoviti, je namenil enak poklic. Dejstvo, da gre za vsakdanje življenje navadnega človeka, vsebuje pomembno sporočilo zlasti za krščanske laike: očete in matere, delavce in kmete, stare in mlade … Njihovo življenje je često trdo, polno skrbi in nepriznano. V resnici pa je tudi veliko več: to je pravo posvečeno življenje! Učlovečeni Božji Sin ga je posvetil, in to za vedno!
STANKO ŽAKELJ,
mali Jezusov brat 
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in blaženi, duhovnik, puščavnik, redovnik and tagged , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.