sveta Eleonora – kraljica

EleonoraEleonora je značilna »predstavnica« tistih svetnikov, ki jih je na oltar s svojim češčenjem »postavilo« ljudstvo. Zdi se, da so ljudje res imeli pravi čut, kajti med temi svetniki so predstavniki vseh stanov: od preprostih in revežev, pa vse do kronanih glav; in teh ni tako malo. Za Eleonoro pravijo njeni življenjepisci, da je že kot otrok imela veder in vesel značaj; bila je pobožna in že v mladih letih je z otroško preprostostjo in iznajdljivostjo rada delila dobrote. Bila je pravi majhen modrijan, saj je imela vseskozi bister um in nenavadno natančen spomin. Pokazala je veliko zrelost na vseh področjih in rada prebirala učene knjige, zato velja za veliko ljubiteljico književnosti. Poročili so je zelo mlado, stara je bila komaj deset let, a mladost in razlika v narodnosti ni bila ovira za medsebojno ljubezen in razumevanje med zakoncema; v zakonu z angleškim kraljem Henrikom III. sta preživela 37 let. Bila je velika opora in spretna svetovalka svojemu mlademu možu, kar je blagodejno vplivalo na napete in anarhične razmere na Angleškem. Zavzemala se je za izboljšanje cerkvenih šol, zidanje novih cerkva in samostanov, predvsem pa za dobrodelnost, s čimer se je ljudstvu tudi najbolj prikupila. Sama je obiskovala in negovala bolnike po revnih kočah ter delila siromakom kruh in juho. Znala pa je tudi vladati, saj je z modrostjo opravljala dolžnosti svojega vladarskega stanu, pridobila si je npr. velike zasluge za napredek književnosti in znanosti. Njena napaka je bila morda le prevelika naklonjenost rojakom, ki so v Angliji množično prevzemali pomembne službe (četudi so bili zanje usposobljeni). Zdi se, da je tudi to pripomoglo k uporu, do katerega je v kraljestvu prišlo leta 1261. V odločilni bitki je bil leta 1264 ujet tudi kralj Henrik III., a ga je Eleonora po enem letu osvobodila in spet zavladala, ob pomoči papeževega legata, ter se trudila, da temeljito popravi svoje prejšnje napake. To ji je tudi uspelo, saj si je znova pridobila spoštovanje in ljubezen svojega ljudstva. Po moževi smrti, potem ko je uvedla svojega sina Edvarda I. v kraljevske posle, se je odpovedala vsem častem, zapustila dvor in oblekla redovno haljo benediktink v samostanu Amesbury. 
Tu je v miru, študiju, molitvi in pokori preživela še petnajst let vse do svoje smrti.

Ime: Ime Eleonora je arabskega izvora, izhaja iz imena Ellinor, kar je v prvotnem pomenu »Bog je moja svetloba«; podobno pa v grščini eleos pomeni »usmiljenje, milosrčnost«.
Rodila se je leta 1222 v Franciji, umrla pa 25. junija 1291 v Amresburyju v Angliji.
Družina: Bila je hči provansalskega grofa Rajmunda Berengarja IV. in Beatrike Savojske. Poročila se je z angleškim kraljem Henrikom III. in postala mati kralja Edvarda I.
Zavetnica: nima posebnega patronata.
Upodobitve: Upodabljajo jo, kako kleče (pred oltarjem) moli rožni venec. Ponekod ima ob sebi še kraljevske insignije (krona, žezlo, hermelin).
Goduje: 21. februarja, ponekod 25. junija
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in kraljica, svetniki and tagged , , , . Bookmark the permalink.