Pepelnica – praznik

PepeljenjeNa sredo po pustnem torku nastopi pepelnica in s pepelničino sredo se začenja 40 dnevni post, ki je priprava na Veliko noč.
Postni čas se zaključi s praznovanjem velikonočnega tridnevja, ki se začne s krizmeno sv. mašo na veliki četrtek. Na pepelnično sredo se po cerkvah vsako leto opravlja obred pepeljenja.
Duhovnik verniku na glavo simbolično posuje blagoslovljen pepel, s čimer se navzven pokaže notranja razpoložljivost vernika za spreobrnjenje oziroma poboljšanje življenja. Duhovniki in ostali bogoslužni sodelavci v postnem času nosijo bogoslužna oblačila v vijolični barvi.
Pepel je znamenje minljivosti, smrti, pa tudi človekove krhkosti, saj se tudi on po smrti spremeni v prah in pepel. Vernemu človeku je pepel tudi znamenje pokore in prenovitve. Kakor ogenj »prenovi« nekaj v pepel, tako naj bi se človek s pokoro prerodil v novega človeka.
Pepel pomeni človekovo telesno minljivost. Ko mašnik na začetku postnega časa vernikom s pepelom na čelo začrta znamenje križa in izreče: “Pomni, človek, da si prah in da se v prah povrneš”, napoveduje konec zemeljskega življenja. Vse sčasoma postane pepel, tako veliko in pomembno, kot tudi majhno in nevredno. V svetopisemski govorici pepel pomeni minljivost in nevrednost. Človek se v stiski in ob smrti zave bivanjske omejenosti in si v trenutkih žalosti, prošnje in pokore na glavo posipa pepel.

Postni čas je spokorni čas. Kristjani v tem času pri bogoslužju in v zasebnem življenju več premišljujemo o pomenu Kristusovega trpljenja in njegove smrti na križu. Naše notranje prizadevanje naj bi se na zunaj izražalo v poglobljeni molitvi, postu in dobrih delih. Tudi Kristus se je pred nastopom javnega delovanja štirideset dni postil v puščavi, o čemer pišejo trije evangelisti (prim. Mt 4,1-11, Mr 1,12-13 in Lk 4,1-13).
Strogi post je na pepelnico in veliki petek, zdržek od mesa in mesnih jedi pa vsak petek v postnem času.
Namen posta ni prvenstveno v odpovedi določeni hrani in pijači, ampak v spreobrnjenju srca in doseganju večje odprtosti za potrebe bližnjega ter v večji povezanosti z Bogom prek molitve.
Vir

Besede patra Elije, italijanskega redovnika, ki živi v ekumenski skupnosti:
(Joel 2, 12-18; Ps50; 2 Kor 5, 20-6,2; Mt 6,1-18 )

PepelZačenja se nov liturgični čas. Začenja se čas posta s strogostjo in z obredom pepelenja. Pred razmišljanjem o evangeljskem odlomku se želim ustaviti ob duhovnem pomenu tega obreda.
Ali nas morda mora Cerkev spomniti, da bomo morali umreti? Ali sploh imamo potrebo po tem, da nas nekdo o tem prepriča? Gotovo malokrat razmišljamo o smrti, in se vedemo kot nesmrtni, in dobro je, če nas kdaj pa kdaj kdo spomni, da resničnost ne sledi našim sanjam.
Toda smisel obreda pepelenja ima zelo drugačen pomen in težo. Omenimo najprej pripoved o stvarjenju Adama, ko je Bog vzel prah zemlje, ga oblikoval in mu s svojim dihom vdahnil življenje.
V psalmu 50 vidimo, da je Bogu všeč skrušeno in skesano srce. Ta izraz pride iz besede conterere (lat.) in meri prav na to: spremeniti srce v prah.
Kadar smo žalostni in potrti, ko pretrpimo neko žalitev in krivico, ko trpimo v preizkušnji, ne da bi se upirali ali razjezili, takrat je naše srce kot zmleto ali stolčeno v prah.
Postane prah, kadar nima več pravice, da bi napredovalo ali zahtevalo nekaj svojega nazaj.

Takrat začne delati Bog. Kot je prej vzel prah zemlje, vzame sedaj naše srce in ga oblikuje na novo, ga preoblikuje, in naše srce se prerodi kot novo. Sposobno je novih sentimentov (čustva, doživljanje), bolj človeških in bolj Božjih hkrati.
To je pravi smisel postne spokornosti: ponovno izročiti Bogu svoje srce, da bi ga on lahko na novo oblikoval. Torej, če se naučimo doumeti smisel skrivnosti, ki jo živimo, bo srce odkrilo nove moči, da bi to skrivnost živelo v globino in končno našlo veselje, ki ga išče, kljub vedno prisotnim bolečinam.
V oči nam lahko pade nasprotje med strogostjo obreda in med vso spokorno postno potjo z njeno navidezno »lahkotnostjo«, h kateri Jezus vabi svoje učence: »Kadar se vi postite, se ne držite čemerno kakor hinavci /…/. Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz …«
To je nasprotje med spokornostjo po meri in okusu človeka ter med spokornostjo, ki je všeč Bogu.
»Spokornost« zahteva neko žalost, nekakšno »sceno« v kateri se človek giblje in ki privlači poglede drugih. »Spreobrnjenje« pa zahteva prenovo, nov pogled, nove okuse, nov čut. Lastnosti prenove pa so lahkotnost, svežina in veselje. Resni smo, a ne resnobneži. Smo veseli, a ne površinski. Zakaj je tako?
Spreobrnjenje je vrnitev k intimnosti in zaupnosti, k temu, da vedno bolj intenzivno zaznavamo prisotnost Tistega, ki nas je vzljubil in nas kliče v svojo ljubezen. Takrat zgine »scena«, bodisi notranja ali zunanja. Scena, kjer ni intimnosti, in takšno sceno lahko igramo na zunaj, da bi nas drugi fizično opazili. Je pa tudi notranja »scena«, ki zadeva nas same.

V nas je nekakšna skrivna tv kamera, ki nas skuša poboljšati in nas nikoli ne zapusti (naši ideali popolnosti, podobe o nas samih, ki jih skrbno čuvamo, občutek pomembnosti, ki jo želimo ohraniti za vsako ceno …).
A tako nam nikoli ne uspe vstopiti v skrivno kamrico in biti z Bogom ter mu služiti brez egocentričnih razlogov. Namen spokornosti je, da se umaknemo s te scene, da odstranimo tudi sceno samo. Če spokornost ne rojeva intimnosti, je pač zgrešila svoj namen.
Drug vidik spokornosti imamo v Pavlovi spodbudi, naj bomo sodelavci Božji, sodelavci skrivnosti sprave, kjer bi ljudje lahko izkusili Božjo ljubezen.
Ljudje večkrat izvršujemo dela pred ljudmi in zaradi ljudi. S tem jih oropamo priložnosti, da bi se priklonili pred Bogom in mu dajali slavo.
Izvrševati dela pred Bogom pa pomeni vstopiti v skrivnost sprave, vanjo vključiti potrebo našega srca po tem, da bi mi bilo odpuščeno in bi si lahko medsebojno odpuščali. To je znamenje Božje ljubezni, ki nas je dosegla. Vsaka oblika spokornosti, ki je Bogu všeč, nam omogoča vstop v to skrivnost sprave, kjer po resničnosti doživete ljubezni ni več prostora za »sceno« na zunaj niti v nas samih. (Prevedla s. Meta Potočnik)

Pepelnica in pomen pepela

PepelnicaSpreobrni se in veruj evangeliju! – Izreče duhovnik, ko na pepelnično sredo potrese pepel na glavo. Verovati evangeliju pomeni verovati v držo ljubezni – in ne egoizma, pa naj ves svet še tako trdi, da je le-ta edini način preživetja. Verovati v pot odnosov in povezanosti – in ne zaskrbljenosti zase, pa čeprav je včasih veliko silnic, ki človeka držijo zagledanega vase.
Pepel – simbol človekove minljivosti, krhkosti, moralne in bivanjske omejenosti. S tem je zaznamovana naša eksistenca. Kdo ne izkuša trpljenja in nesmisla trpljenja? Kdo ne izkuša na tak ali drugačen način zaznamovanosti z grešnostjo? Kristus prihaja prav za to in prav za tebe.
Pepel – znak spokornosti, da bi priznal/-a svoje zgrešnosti ter upal/-a v Božje usmiljenje.
Pepel – simbol človekove pokore, spokorjenosti, želje spremeniti kaj v življenju, morda celo spremeniti kakšno področje v življenju.
Morda se niti ne zavedam, da hodim napak, morda pa že dolgo časa vem, da moram kaj spremeniti – pa niti ne upaš, da je sploh mogoče, oz. nikdar se ne obrneš na Kristusa, ki ti v tem želi pomagati.
Vir

1 Mz 3,19
V potu svojega obraza boš jedel kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, kajti iz nje si bil vzet. Zares, prah si in v prah se povrneš.
Po letu 1091 je Cerkev postavila začetek postnega časa na pepelnično sredo. Protiutež temu je tudi nastal pust. Prej pusta niso poznali. Podobno je poznano že prej in v stari zavezi zasledimo, da so se ljudje oblekli v raševino in se potresli z pepelom:

1 Mz 37,34
In Jakob je pretrgal svoja oblačila, si ogrnil ledja z raševino in dolge dneve žaloval za sinom.

Joz 7,6
Józue je tedaj raztrgal svoja oblačila. Padel je z obrazom na zemljo in tako ostal pred GOSPODOVO skrinjo do večera, on in Izraelovi starešine; in potresali so si pepel na glave.
Pepeljenje se opravlja v obliki križa, križ pa je znamenje premagane smrti (Jezusova smrt na križu). Pepeljenje nas spominja, da smo zapisani smrti, spokornost pa je prvi korak na poti k vstajenju. S pepelnico se začenja postni čas, v katerem moramo odmreti grehu in se pripraviti, da s Kristusom vstanemo k novemu življenju. Postni čas pa traja od pepelnične srede 40 dni do Velike noči.

POSTNA POSTAVA
Pepelnična sreda in veliki petek sta dneva posta in zdržka mesa. Vsi, ki so dopolnili osemnajsto leto in še niso stari šestdeset let, so se dolžni postiti.
Strogi post je na pepelnično sredo in na veliki petek. Ta dva dneva se le enkrat na dan najemo do sitega in se zdržimo mesnih jedi.
Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Na vse druge petke v letu, razen na praznike, je mogoč zdržek mesa nadomestiti s kakšnim drugim dobrim delom (spodaj našteta). V postnem času je priporočljivo, da katero od spodaj naštetih stvari dodamo zdržku mesa:

-molitev: npr. udeležba pri sv. maši; osebna ali družinska molitev; obisk cerkve ali kapele; branje Svetega pisma; molitev križevega pota ipd.
-post: poleg zdržka mesa so še druge možnosti: vzdržek od sladkarij in poobedkov; zdržek od kave ali kajenja; zdržek od televizije, računalnika in namesto tega več časa posvetiti stikom z bližnjimi; omejitev v hrani in pijaci, z namenom, da prihranjeno namenimo revnim, ipd.
-pomoč drugim: npr. posebna skrb za koga v bližini, ki je ostarel, bolan, osamljen, reven ipd.
Postni čas je čas pokore. V tem obdobju za nas verne velja spodbuda k poglobljeni molitvi in ljubezni do bližnjega; k zatajevanju samega sebe.
Vir

Advertisements
This entry was posted in praznik and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.