sveti Albin – škof

Albin        Imena: Albin, Albino, Bine, Binček, Zorko, Albina
        Rodil se je okoli leta 469 v mestu Vannes na južni obali Bretonskega polotoka. V mladih letih je doživel, da je v deželi prevzel oblast frankovski kralj Klodvik in se deset let nato dal krstiti. Tako staroselci kakor novi gospodarji so predvsem potrebovali dobrega krščanskega zgleda. Albin (pripadal je mlajšemu rodu staroselcev) je hotel biti glasnik božjega reda. Zato je zapustil dom in odšel v samostansko samoto, kjer se je vzgajala nova krščanska elita. V redovni šoli je postal »vredne korenine najrednejši sad«, kakor piše o njem pesnik Venancij Fortunat. Ta je bil samo malo mlajši od Albina in ga je dobro poznal.
        Redovništvo tedaj še ni imelo stalnih pravil. Vsaka samostanska družba se je razvijala dokaj prosto in se držala pobud izbranih in preizkušenih asketskih voditeljev. Albin je postal vzoren redovnik, zato se ni čuditi, da so ga, komaj 35-letnega, izbrali za opata v Tehilaku. Albinov namen ni bil, da bi se popolnoma izločil iz tedanje družbe, ampak da bi ji dal zgled odpovedi in zvestobe v božji službi. Hotel je živeti za Kristusa in ga oznanjati svetu.
        Albin je dosegel že 60 let, ko so ga postavili za škofa v Angersu. To službo je opravljal dvajset let. To je bil čas velike Albinove dejavnosti in nenehnih bojev. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim staroselcem in mlademu rodu Frankov, ki se je po krstu šele uvajal v krščanske navade. Ob vsem tem se je trudil tudi za lajšanje bede siromakom – če je bilo treba, tudi v hudih spopadih z bogataši in mogočneži tedanje družbe. Nič ga niso plašila nasprotovanja oblastnikov, ki so se na zunaj kazali kristjane, v življenju pa niso opustili surovih poganskih navad. V svoji obsežni škofiji je Albin hotel imeti red in se je zanj potegoval kljub hudemu odporu.
        Življenjepisec ga zato primerja z Janezom Krstnikom in zatrjuje, da ni mogoče povedati, koliko je prestal, ko je odpravljal polovičarstvo in zanikrnost v verskem življenju. Škof Albin je posebej skrbel za urejeno družinsko življenje; tu je poleg drugega preganjal ženitev med najbližjimi sorodniki. Na njegovo pobudo je škofijska sinoda v Orleansu sprejela sklep, ki je pod kaznijo izobčenja prepovedovala ženitev v drugem kolenu sorodstva ali svaštva. Ljudstvo mu je močno zaupalo in se rado zatekalo k njemu po pomoč.
        Umrl je 1. marca leta 550 in so ga pokopali v Angersu. Njegovo češčenje se je razširilo po zahodni Evropi in prek Nemčije prišlo tudi v naše kraje. Veljal je za priprošnjika ob otroških boleznih.
Navadno ga slikajo, kako daje slepcu vid.
        Goduje 1. marca.
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in svetniki, škof and tagged , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.