sveta Kunigunda – cesarica

KunigundaZavetnica nadškofije Bamberg, nosečnic, bolnih otrok
Atributi: cesarska oblačila, vdovsko ogrinjalo, maketa bamberške stolnice, redovnica s knjigo ali lemežem
Imena: Kunigunda, Kunka, Adelgunda, Amalgunda, Baldegunda, Burgunda, Hildegunda, Gudrun, Gunnar, Chunigund,
Kunigundin mož, vojvoda Henrik Bavarski, je bil po smrti cesarja Otona III. leta 1002 izbran za nemškega kralja, dvanajst let pozneje pa ju je papež Benedikt VII. v Rimu okronal za cesarja in cesarico. Tako kot zakonca sta tudi kot vladarja v vseh ozirih živela zgledno življenje. Kunigunda je bila svojemu možu vseskozi v veliko oporo in pomoč tako v politiki kakor tudi sicer. Njena velika skrb je bila korist Cerkve: ustanavljala je samostane, gradila cerkve in podpirala duhovnike. Njen mož je po njeni zaslugi veljal za socialno čutečega in pravičnega vladarja. Sama se je zavzemala za reveže, pomagala po bolnišnicah in sirotišnicah. Po smrti svojega moža je vladala, dokler ni bil izvoljen njegov naslednik, nato pa se je umaknila v benediktinski samostan v Kaufungenu, ki ga je sama ustanovila. Kot preprosta redovnica se je odpovedala vsem častem in privilegijem in petnajst let preživela v uboštvu in ponižnosti, molitvi, premišljevanju in dobrih delih. Ko je ležala na smrtni postelji, so jo želeli pokopati z vsemi častmi, ki so pripadali nekdanji cesarici, a jih je prosila, naj je ne pokopljejo v cesarski, ampak v preprosti redovni obleki. Pokopali so jo zraven njenega moža v bamberški stolnici, kjer imata veličasten nagrobni spomenik. Ta ni znamenje njune svetne slave ali moči, ampak svetniškega življenja.
Ime: Zloženo je iz starovisokonemških besed kunni »pleme, rod« in gunt »boj«; nekateri ime razlagajo tudi kot izpeljavo iz »die kühne Gunde«, kar bi prevedli kot »drzna bojevnica«.
KunigundaRodila se je okoli leta 980 v Luksemburgu, umrla pa 3. marca 1033 v Kaufungenu v Nemčiji.
Družina: Rodila se je v številni družini grofa Siegfrieda, poročila pa se je z bavarskim vojvodo Henrikom, ki je postal nemški kralj, kasneje pa bil okronan tudi za cesarja. Otrok nista imela.
Upodobitve: Upodabljajo jo v cesarskih oblačilih, prek njih pa nosi vdovsko ogrinjalo. Pogosto ima kot atribut v rokah model cerkve (bamberške stolnice). Lahko jo vidimo tudi kot redovnico s knjigo ali pa z lemežem.
Legenda: Zlobneži, ki jih na njenem dvoru ni manjkalo, so jo pred možem obdolžili prešuštvovanja. Da bi moža prepričala o svoji nedolžnosti, se je podvrgla tako imenovani »božji sodbi« (preizkušnja z ognjem): pred zbrano množico je šla prek žarečih lemežev, pa je niso nič poškodovali. Podložniki so jo poslej še bolj cenili in spoštovali, moža pa je prosila, naj obrekovalce pomilosti in jim odpusti.
Češčenje: Častijo jo zlasti nosečnice, »Kunigundini vodi« pripisujejo zdravilno moč, prav tako kot tudi »Kunigundini zeli«, timijanu, iz katerega so pletli vence. Pri nas se po njej imenujejo tri župnije, poleg teh pa je njej posvečenih še devet cerkva na našem ozemlju. V cerkvi na Blejskem otoku sta ob Marijinem kipu v glavnem oltarju še kipa sv. Henrika in sv. Kunigunde.
Goduje: 3. marca, v nemških deželah pa jo častijo skupaj z njenim možem Henrikom 13. julija.
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in cesarica, svetniki and tagged , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.