sveti Leander Seviljski – škof in redovnik

Leander SeviljskiV drugi polovici šestega stoletja so Španijo poleg kristjanov, potomcev starih rimljanov, naseljevali tudi gotski priseljenci, barbarsko pleme, ki je vse bolj onemogočalo normalno življenje.V sredini šestega stoletja, točneje leta 534 in 560, sta se krščanski družini rodila Leander in Izidor. Kasneje sta dobila še sestro Florentino in brata Fulgencija.
Krščansko vzgojen, je Leander postal benediktinski redovnik, kasneje pa seviljski škof. Glede na to, da je zaradi gotskega divjanja pretilo izumrtje vsega dotedanjega znanja, je v Sevilli ustanovil šolo, ki je bila središče izobrazbe celotne Španije. Leta 579 je moral pobegniti v Bizantinsko cesarstvo, ker je hotel v krščansko vero spreobrniti sina gotskega kralja Leovigilda in spreobrniti Gote v krščanstvo. Goti so se upirali vsakemu nauku in kulturi in so tako ogrožali razvoj civilizacije. V Bizantinskem cesarstvu je bil zaradi tega zelo cenjen, ter je tako spoznal tudi papeža Gregorja Velikega, s katerim se je kasneje dopisoval. Ta pisma so danes za oba zelo pomembna.
Vir

Zavetnik Sevilije in priprošnjik proti revmatizmu
Atributi: knjiga, pero, srce
Imena: Leander, Leandro, Leandra
Današnji godovnik je med ljudmi le malo znan. Bolj znan je njegov mlajši brat Izidor Seviljski, cerkveni učitelj.
Sveti Leander je živel v 6. stoletju v Španiji. Bil je menih, benediktinec. Ker je v katoliško vero spreobrnil kraljevega sina, ga je kralj izgnal iz dežele. V Carigradu se je spoznal z Gregorjem, kasnejšim velikim papežem. Ko se je lahko vrnil domov, je postal škof in spreobračal Zahodne Gote. Je zavetnik Sevilije, španske pokrajine in priprošnjik proti revmatizmu. Upodabljajo ga s knjigo in peresom, včasih tudi s srcem.
Vir

Škofa Leandra Španci častijo ne samo kot enega izmed najpomembnejših mož cerkvene zgodovine, ampak tudi kot cerkvenega učitelja. Papež Gregor I., s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, je občudoval njegovo asketsko popolnost; pod njegovim vplivom je začel pisati razlago Jobove knjige, ki mu jo je tudi posvetil. Leander je bil vsestransko razgledan in delaven ter je s svojo modrostjo in miroljubnostjo odločilno pripomogel, da se je vizigotska država osvobodila krivoverskega arijanizma, se za stalno spremenila v katoliško in se je narod izoblikoval pod enotnim imenom: Španci.
Ime: Je grškega izvora, zloženo iz besed leon »lev« in aner (andros) »mož, moški«. Nekateri pa ga izvajajo iz nemškega imena Volkman »mož iz ljudstva«.
Rodil se je okoli leta 540 v Cartageni v Španiji, umrl pa 13. marca 600 v Sevilji, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v odlični rimski družini, ki je dala Cerkvi kar štiri svetnike, poleg Leandra sta to še njegova brata Izidor (cerkveni učitelj) in Fulgencij ter sestra Florentina. Oče Severijan in mati, ki naj bi ji bilo ime Teodora, sta jim dala najboljšo vzgojo in visoko izobrazbo.
Skupnost: Benediktinci so najstarejši meniški red na Zahodu. Leta 529 ga je na Monte Cassinu ustanovil sv. Benedikt. Njihovo geslo je ora et labora, moli in delaj.
Škofija: Škofija v Sevilji je bila ustanovljena v 3. stoletju, stoletje kasneje pa povzdignjena v nadškofijo. Leander naj bi bil njen dvanajsti škof po vrsti, od leta 579 do smrti leta 600. Na ozemlju nadškofije živi danes slaba dva milijona katoličanov in ima 258 župnij. Vodi jo nadškof Juan Asenjo Pelegrina.
Prednik: Štefan (do 578).
Naslednik: brat sv. Izidor Seviljski (od 13. 3. 600 do 4. 4. 636).
Sodobniki: bizantinska cesarja Justinijan I., Tiberij II. Konstantin, vizigotski kralj Leovigild in njegova sinova Hermenegild ter Reccared, papeža Pelagij II., Gregor I., sv. Ciprijan, sv. Simon Stilit.
Poslanstvo: Leandra so, ko je bil že izkušen in vpliven menih, poklicali na dvor v Toledu, kjer je pomagal reševati kočljive zadeve med pripadniki arijanske in katoliške vere. Počasi mu je uspelo, da je dvor sprejel katolištvo, s tem pa začel versko obnovo znotraj nastajajočega španskega naroda.
Dela: Pisma med njim in prijateljem, poznejšim papežem Gregorjem I., so se večinoma izgubila, prav tako tudi ves njegov ostali opus, ohranjen pa je njegov sklepni govor o veselju Cerkve na III. narodnem koncilu v Toledu leta 589 ter redovna pravila, ki jih je napisal za svojo sestro Florentino.
Zavetnik: Je zavetnik Sevilje, priporočajo se mu proti revmatizmu.
Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskem ornatu s knjigo in pisalnim peresom, včasih tudi s srcem; pogosto je naslikan tudi z bratoma in sestro.
Goduje: 13. marca, v pravoslavni Cerkvi pa 27. februarja.
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in redovnik, svetniki, škof and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.