sveta Gema Galgani – mistikinja

Gemma Galgani

Gemi so starši kmalu umrli, tako da je morala že zgodaj kljub boleznim in šibkosti skrbeti za brate in sestre. Občudovanja vredna pobožnost jo je spremljala že od zgodnjega otroštva, tudi duševno je zgodaj dozorela in razvila junaške kreposti, zlasti jo je privlačilo premišljevanje Kristusovega trpljenja. Kljub temu da je bila tudi sama vse življenje v obilni meri deležna trpljenja, je prosila Jezusa, da bi smela telesno občutiti tudi bolečine njegovega trpljenja. Bila je uslišana in 8. junija 1899 je prvič začutila, kako je puščica prebodla njeni roki, nogi in stran. Rane so bile vidne in krvaveče, prenehale pa so, ko ji je spovednik naročil, naj jih več ne sprejema. Ta dogajanja, njena videnja in zamaknjenja so popisana in trdno izpričana, prav tako tudi njene molitve in prošnje za različne priložnosti. Prosila je za sprejem v več redov, a je zaradi njene telesne šibkosti niso nikjer sprejeli, dokler ni lahko zasebno naredila redovne obljube v redu pasijonistinj.

Ime: Pri krstu je prejela imena: Gema, Umberta in Pija; poznamo jo najbolj kot sv. Gemo. Beseda pomeni biser.
Rodila se je 12. marca 1878 v Camiglianu v Italiji, umrla pa 11. aprila 1903 v Lucci blizu Ligurske obale v Italiji.
Družina: Bila je najstarejša hči izmed osmih otrok obubožanega lekarnarja Henrika in njegove žene Avrelije.
Skupnost: Ustanovitelj reda pasijonistov je sv. Pavel od Križa. Pasijonisti poleg običajnih redovniških zaobljub naredijo še četrto, da bodo premišljevali Kristusovo trpljenje in oznanjali njegov pomen.
Zavetnica: Lekarnarjev, farmacevtov, študentov; priprošnjica proti tuberkulozi, zgodnji smrti staršev in skušnjavam.
Kreposti: Bila je žena molitve in junaške ljubezni do trpljenja; bila je skromna, iznajdljiva, darežljiva, sočutna in rada je negovala bolnike.
Čudež: Gemo so napadale hude bolezni. Pri enaindvajsetih so bili prepričani, da bo umrla. Na priprošnjo sv. Marjete Alacoque je v trenutku čudežno ozdravela in se celo zaposlila.
Doživetja: Od čudežne ozdravitve do smrti je doživljala zamaknjenja in mistična doživetja. Na sebi je nosila Kristusove rane, ki so se pojavljale vsak četrtek, doživela je tudi kronanje s trnjem, bičanje in krvavi pot.
Upodobitve: Upodobljena je kot dekle, ki moli, s Kristusovimi ranami ali s simbolom križa in srca na prsih.
Goduje: 11. aprila.
Beatifikacija: Papež Pij XI. jo je 29. novembra 1933 razglasil za blaženo, papež Pij XII. pa 2. maja 1940 za svetnico.
Grob: V cerkvi samostana pasijonistinj v mestu Lucca.
Napis na grobu: »Bolj jo je razjedal žar zaradi božje ljubezni kot njena bolezen.«
Vir

O tej svetnici novejše dobe je znani italijanski hagiograf in pisatelj Peter Bargellini napisal: "Po videzu več kot običajna, se banalno skriva neobičajna svetnica: mistikinja v stalnem, čustvenem pogovoru z Jezusom; oseba kontemplacije, ki moli s preprostostjo otroka in prodornostjo teologa; oseba, ki z nasmehom premaguje najstrašnejše težave, enostavno prepuščajoč se vodstvu svojega angela varuha. Nedolžna duša, ki že kot deklica zapisuje v svoje prve šolske beležke vsakodnevne misli in molitve, z odločitvami vedno bolj čistega življenja.
Pogovarja se s svojim angelom varuhom in mu zaupa kočljive naloge, kot na primer, da on prenaša njeno dopisovanje z njenim duhovnim voditeljem, ki biva v Rimu. In pisma skrivnostno prihajajo na določen naslov, čeprav ne prihajajo preko redne poštne službe.
Zgodaj je ostala sirota, zapuščena skoraj v popolni bedi. Na smrt zbolela, prišla skoraj do groba in bila nato čudežno ozdravljena. V mestu obdanem z zidovjem in drevjem – Lucca, jo imenujejo "dekle milosti". Hitro se je razvedelo, da njene črne rokavice in temna obleka skrivajo znamenja Trpljenja. Njene rane na rokah, nogah in strani se boleče odpirajo in krvavijo vsak teden.

Sprejeta kot hči v pobožno in premožno hišo viteza Mateja Gianninija tam preživlja skrito življenje med hišo in cerkvijo, Vendar osupljivi izrazi njene svetosti presežejo zidovje mesčanske hiše. Izvršuje spreobrnenja, napoveduje prihodnje dogodke, pada v zamaknjenja. V molitvi se znoji s krvavim potom; na njenem telesu se poleg ran od žebljev kažejo tudi rane od bičanja.
Ona, Gema Galgani, pa ne reče ničesar, oziroma bolje rečeno, vedno izjavlja: ‘Da!’. Ne želi ničesar, oziroma bolje rečeno, od Jezusa si želi še več trpljenja, vedno več trpljenja.
Bila je velika sobota leta 1903, ko je Gema Galgani umrla v starosti 25 let, uničena od bolečin , vendar do zadnjega želeč še več bolečin."

Zdaj pa, pod vodstvom p. Giacinta, pasionista, dobrega poznavalca sv. Geme Galgani, spoznajmo "curiculum" – tek njenega neobičajnega življenja v katerem je na pragu XX. stoletja na tako otipljiv način prišla do izraza tista duhovna nadnaravnost, ki se izmika vsakršnemu cenenemu pojmovanju.

Rodila se 12. marca leta 1878 na koncu pontifikata Pija IX. in začetku pontifikata Leona XIII. Praktično bo živela ves čas Leonovega pontifikata, za katerega lahko rečemo, da odpira moderno obdobje Katoliške Cerkve. Njeno rojstno mesto je Camigliano blizu Lucche v Toskani, eni izmed kulturno najbogatejših področij Italije, deželi lepe besede in elegantnega obnašanja. Hči globoko pobožne matere je bila že od majhnega učljiva njenih naukov. Materi je bilo ime Avrelija, rojena Landi. Pod njenim modrim vzgojnim vodstvom je zgodaj začutila živo željo po nebesih in nek skrivnosten odnos do križanega Jezusa. To drugo jo bo pripeljalo do viška mističnega doživljanja Kristusovega trpljenja.

Gemma GalganiV Lucchi je obiskovala šolo sester svete Cite, njena učiteljica pa je bila blažena Helena Guerra, ustanoviteljica oblatinj Svetega Duha oz. sester svete Cite. To je bila izbrana duša, velikodušna, pobožna k Svetemu Duhu, ter je zaradi tega lahko zelo dobrodejno vplivala na deklico Gemo Galgani. Ob tem naj omenimo, da je tudi njena učiteljica dosegla čast oltarja, saj jo je blaženi papež Janez XXIII. 26.aprila leta 1959 razglasil za blaženo.

Gema je pri osmih letih ostala sirota brez mame. Ker je bila dobro poučena in pobožna je lahko pred drugimi otroci pristopila k Prvemu svetemu obhajilu, ki ga je doživela kot veliko blaženost, mislila je, da bo od radosti umrla. V šoli je prehitela vrstnice po znanju in obnašanju. Ko ji je bilo 16 let ji je umrl brat Gino in je morala prekiniti šolanje. Večkrat je bila operirana zaradi sušice mozga in hrbtenice. Zaradi bolezni ni mogla stopiti v samostan. Očeta lekarnarja je izgubila, ko je bila stara 19 let. Takrat je padla v največjo materijalno bedo. Iz usmiljenja jo je sprejela pobožna duša Cecilija Giannini iz Lucche. Tam bo Gema s številno družino Mateja Gianinija, prav tako lekarnarja, preživela leta do svoje smrti.

Gospod je v svoji, nam nedoumljivi previdnosti, Gemo Galgani želel obogatiti s posebnimi darovi. To je bila nagrada za njeno izjemno zvestobo. Gospod jo je obdaroval z zamaknjenji v katerih je videla Jezusa in se z njim prisrčno pogovarjala, njegovo mati Marijo, svetnike; posebno svojega angela varuha, ki ji je bil, kot poštar na voljo, ko je pisala svojemu duhovnemu voditelju očetu Germanu sv. Stanislava.

Višek njene mistike bo doživljanje Kristusovega trpljenja. Potila je krvavi pot, čutila bolečine bičanja, trnjeve krone, ran na rokah, nogah in strani. Vse to pa se je končalo na željo njenega spovednika, božjega služabnika Giovannija Volpi, škofa. Vseeno pa niso prenehale bolečine ampak samo zunanji izrazi. Ob tem je zelo trpela tudi zaradi svojih dolgih in težkih bolezni. Vse to je velikodušno sprejemala in darovala kot zrtev za človeške grehe. Gemina poglavitna krepost je bila goreča ljubezen do križanega Jezusa, povezana z neutolažljivo željo, da bi čimbolj trpela. Pri vsem tem je bila preprosto nedolžna, ne glede ali je govorila z nebeščani ali z zemljani. Za seboj je pustila obilno korespondenco pa tudi nekatere druge spise. Vse to je objavljeno, pomaga pa bralcu, da vstopi v različne stopnje njenih mističnih doživetij.

 Po njeni blaženi smrti je sprožen postopek za njeno razglasitev za blaženo in svetnico. Hitro je napredoval, ker je bilo toliko prav otipljivih dokazov, da gre za veliko Božjo izbranko; Pij XI. jo je leta 1933 razglasil za blaženo. To je bilo izredno jubilejno leto, 1900 obletnica naše odkupitve. Beatifikacija se je odlično ujemala s tem, kar se je praznovalo; obletnica Jezusovega trpljenja in smrti na križu, prav to trpljenje pa je Gema Galgani doživljala na najintenzivnejši način. Papež Pij XII. jo je leta 1940 razglasil za svetnico. Njeno telo častijo v svetišču zgrajenem njen v čast v Lucchi, poleg samostana redovnic pasijonistk. Imam za milost in izjemno duhovno doživetje, da sem mogel moliti na grobu te svetnice. Srečanje s svetniki je del tistega, kar je posebno lepo v našem življenju.

O svetnici obstaja številna literatura. Njen duhovni voditelj, oče German od sv. Stanislava je napisal knjigo Sv. Gemma Galgani, vergine lucchese (Sveta Gema Galgani, devica iz Lucche). Delo je doživelo več kot 10 izdaj. Isti pasionist je prav tako izdal Lettere di S. Gemma Galgani (Pisma sv. Geme Galgani, 1941), kasneje še Estasi, diario, autobiografia, scritti vari di s. Gema Galgani (Zamaknjenja, dnevnik, autobiografija, razni spisi svete Geme Galgani, 1943). Obstaja tudi: Suor Gesualda dello Spirito Santo, S. Gemma Galgani: un fiore di Passione della citta del Volto Santo (Sveta Gema Galgani, cvet trpljenja v mestu Svetega Obraza, 1944). Lucca je znana po celem svetu po dragocenem "Svetem Obrazu" – Obrazu Jezusa Kristusa križanega, ter se zato tudi imenuje mesto Svetega Obraza, kamor so v srednjem veku romali številni romarji. Tudi znani hagiograf Icilio Felici je prav tako napisal življenjepis svetnice: Santa Gemma Galgani (Sv. Gema Galgani, Firenze, 1940).  
Vir
Vir2

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in laik, mistikinja, svetniki and tagged , , , . Bookmark the permalink.