sveti Paskal Bajlon – pastir in redovnik

Paskal Bajlon        Imena: Paskal, Pascal, Pashal
Po rodu je bil Španec. Na paši se je naučil brati. Pozneje je šel za pastirja k bogatemu kmetu. Dostikrat ni mogel iti v cerkev, kakor bi bil rad, zato si je izrezljal na ročaju pastirske palice podobo božje Matere in nad njo križ; zasadil je palico v zemljo in pred njo goreče molil. Tako se je navadil premišljevalne molitve. Ljudje so ga imenovali »sveti pastir«. Gospodarju se je tako priljubil, da ga je hotel vzeti za svojega in mu zapustiti premoženje. Sveti pastir se je lepo zahvalil; želel pa je iti v samoto, da bi mogel Bogu mirno služiti.
Pozneje je prosil, da bi ga sprejeli za brata k frančiškanom, kar so predstojniki z veseljem storili. Radi bi ga bili tudi posvetili v mašnika, pa se je ponižni brat znal vselej ubraniti. Goreče je častil božjo Mater in Gospoda v najsvetejšem zakramentu. Španski redovni provincial mu je leta 1576 naročil, naj odnese njegovo pismo z nujnimi zadevami v Pariz k redovnemu vrhovnemu predstojniku. Moral je iti skozi hugenotske kraje, kjer je prestal mnogo sramotenja in pretepanja. V Orleansu so ga hoteli s kamni pobiti do smrti, ker je javno branil resničnost evharistije zoper hugenotske trditve in ga z besedo niso mogli ugnati.
Največkrat je bil vratar, posebno v samostanu sv. rožnega venca v Villa Real pri Valencii, kjer se je najdlje mudil in tudi umrl 17. maja 1592, star 52 let. V našem stoletju je postal svet nanj pozoren, ko so leta 1911 natisnili njegove kratke in duhovno globoke zapiske. Njegove besede so: »Človek mora imeti do Boga srce ubogljivega otroka, do bližnjega srce ljubeče matere, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Papež Leon XIII. ga je določil za zavetnika evharističnih kongresov in drugih evharističnih pobožnosti. Goduje 17. maja.
Vir

 

sveti Paskal BaylonMladostna želja, da bi prišel za stalno v bližino tabernaklja, je svetega Pashala vodila, da je še zelo mlad potrkal na samostanska vrata, kjer pa je najprej naletel na zavrnitev. Kasneje, ko so ga sprejeli, pa je želel živeti preprosto in skrito redovno življenje, zato se tudi ni dal posvetiti. Imel se je za nevrednega tako vzvišenega poklica, zato je vse življenje ostal preprost laiški brat. Ni pa njegova bogata duhovnost, obogatena z vizijami in tudi čudeži, ostala prikrita številnim, ki so se k njemu zatekali po nasvet ali vodstvo.
Ime: Svoje krstno ime je Pashal dobil zato, ker se je rodil prav na binkoštni dan. V njegovi domovini so ta praznik imenovali pascua (pasha), enako kakor veliko noč.
Rodil se je 16. (ali 24.) maja 1540 v kraju Torrehermosa v Aragoniji na severu Španije, umrl pa 17. maja 1592 v kraju Villa Real pri Valencii, prav tako v Španiji.
Družina: Rodil se je v revni in preprosti, a pobožni kmečki družini očetu Martinu in materi Elizabeti, roj. Jubera.
Otroštvo: Od svojega 7. pa vse do 24. leta je služil kot pastir in bil pri tem zelo vesten in marljiv, obenem pa je vsak trenutek prostega časa na paši porabil za molitev in premišljevanje.
Skupnost: Potem ko so ga prvič zavrnili (bil naj bi še premlad – takrat je imel 19 let), so ga čez dve leti, leta 1564, ko je že »užival« sloves, alkantarenci sprejeli z odprtimi rokami. To je reformirana, najstrožja veja frančiškanov, bolj posvečena telesni pokori in zatajevanju ter disciplini, reformiral jo je sv. Peter iz Alcantare.
Kreposti: Že kot otrok je bil velikokrat zatopljen v molitev pred tabernakljem in živel ponotranjeno, z Bogom povezano življenje. Živel je zelo spokorno, ves čas se je mrtvičil in postil, tudi bičal. Bog ga je obdaroval z različnimi karizmatičnimi navdihi in videnji. Pronicljivo je znal presojati duše in svetovati tako preprostim kakor izobraženim in uglednim. Po smrti se je glas o njegovih čudežih kmalu razširil po vsem svetu.
Dela: Redno si je zapisoval prebrane misli in jim dodajal svoje kratke, a presenetljivo temeljite zapiske, ki so jih leta 1911 natisnili v Toledu.
Grob: Njegovega pogreba so se udeležile velike množice ljudstva in oblasti. Pokopali so ga v samostanski cerkvi, ki je bila kasneje porušena, a je nekaj relikvij vendarle ostalo.
Zavetnik: Evharističnih pobožnosti, združenj, kongresov in bratovščin, vednega češčenja sv. Rešnjega telesa; škofije Segorbe, pastirjev in kuharjev; tudi žena, zlasti tistih, ki si iščejo ženina.
Upodobitve: Upodabljajo ga kot frančiškana v habitu, kako moli pred svetim Rešnjim telesom, pri sebi pa ima vrtno lopatko ali pastirsko palico. Včasih pa je upodobljen tudi kot ovčji pastir, namesto pasu ima spokorniško verigo.
Beatifikacija: 29. oktobra 1618 ga je papež Pavel V. razglasil za blaženega, papež Aleksander VIII. pa 16. oktobra 1690 za svetnika.
Goduje: 17. maja.
Misel: »Človek mora imeti za Boga srce pokornega otroka, srce ljubeznive matere za bližnjega, do samega sebe pa srce strogega sodnika.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in pastir, redovnik, svetniki and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.