Gospodov vnebohod – praznik

Vnebohod„Štirideseti dan po veliki noči obhajamo Gospodov vnebohod, razen v krajih, kjer to praznovanje ni zapovedano in je vnebohod prestavljen na sedmo velikonočno nedeljo“. Tako pravijo določbe o novi ureditvi bogoslužnega leta. Kristusovo vstajenje in vnebohod sta eno dejanje oziroma eno dogajanje. K vstajenju v pravem pomenu besede spada tudi vnebohod, saj se je Kristusovo poveličanje izvršilo z vstajenjem.
Takrat je šel nevidno v nebesa. Vidno izvršen vnebohod štirideseti dan po vstajenju je le poseben vidik in učinek vstajenja.
Ko pravimo, da je Kristus šel v nebesa hočemo povedati, da ni več po zakonom in postavo končnih in minljivi stvari da ni, da ni podvržen silam narave in zgodovine, času in prostoru. Po svojem vnebohodu je v vseh časih in prostorih. Je nad vsemi časi in prostori.
Začel je povsem nov, nam sedaj nedostopen način bivanja!
Ko v veroizpovedi molimo, da „sedi na desnici Očetovi“, priznavamo, da je deležen vse Božje moči in slave. Jezus iz Nazareta, ki je trpel stisko in revščino zemeljskega življenja, ki so ga ljudje izgnali iz svoje srede in ga je svet videl, kako trpi in umira na križu, je zdaj „odet“ v Božji sijaj, v Božjo slavo in postavljen za Gospoda vseh stvari.

Praznik Gospodovega vnebohoda pomeni, da je Kristus „s svojim vstajenjem bil postavljen za Gospoda, kateremu je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji, in z močjo svojega Duha že deluje v srcih ljudi: in ne prebuja v njih le hrepenenja po prihodnjem veku, ampak že samim tudi oživlja, očiščuje in krepi vse tiste velikodušne težnje, s katerimi si družina ljudi prizadeva, da bi napravila svoje življenje bolj človeško in si v ta namen podvrgla zemljo“ (CS 38,1).
Slavo, ki jo je Kristus že prejel od Boga, svojega Očeta, hoče dati tudi nam. Od tedaj naprej, ko je šel k Očetu, je tudi nam odprta pot k Bogu.
Nič več se nam ni treba bati skrivnosti našega bivanja. Nič več nismo ujetniki, sužnji smrti in greha. Naša usoda je v rokah našega Odrešenika in Gospoda.
Tistega Gospoda, ki je molil: „Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil, preden je svet nastal“ (Jn 17, 24).

Kristus ni šel v nebesa zato, da bi mi samo gledali za njim, temveč zato, da bi bil bolj z nami in da bi nas uspešneje vodil k Bogu.

Z nami gre skozi čase, da bi nas privedel v večnost. Z nami hoče na zemlji snovati in graditi Božje kraljestvo:
– kraljestvo resnice in življenja,
– kraljestvo svetosti in milosti;
– kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru,
dokler ne bo Bogu všeč, da vse to, kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, ne odene z neminljivostjo na novi zemlji in novem nebu.

Pred vnebohodom je učence na binkoštno doživetje. „In glejte, poslal bom na vas obljubo svojega Očeta; vi pa ostanite v mestu, dokler ne prejmete moči od zgoraj“ (Lk 24, 49).
To je moč Kristusove besede,
– s katero vse priteguje k sebi;
– to je moč zakramentov, po katerih ozdravlja bolnike in obuja mrtve;
– to je moč Duha resnice, ki premaguje temo zmot in nevednosti;
– to je moč Božje ljubezni, ki gasi sovraštvo in vse v vsem napolnjuje.

Dnevi med Gospodovim vnebohodom in binkoštmi so v bogoslužju močneje poudarjeni.
Posebni mašni obrazci nam kličejo v spomin Kristusovo obljubo, da bo poslal Svetega Duha.
Obenem nas opozarjajo na pomembnost priprave za sprejem Duha resnice, ljubezni in življenja. Ti dnevi so binkoštna devetdnevnica.
Devet dni, to je tisti čas, ko so po pripovedovanju evangelista Luke apostoli prebili v molitvi z Jezusovimi brati (kristjani), galilejskimi ženami in Marijo. Iz tega devetdnevnega čakanja je nastala navada, da posebno nujne molitve opravljamo devet dni. Tako molitev imenujemo devetdnevnico.
Binkoštna devetdnevnica je med vsemi najpomembnejša, saj je to molitev za to, kar je v Cerkvi najodličnejše: za darove Svetega Duha, za Svetega Duha samega.
Vir

Advertisements
This entry was posted in praznik and tagged , , . Bookmark the permalink.