sveti Maksim Emonski – škof

Maksim Emonski        Imena: Maksim, Maks, Maksi, Max; Maksima.
Svetnik je prvi zanesljivo izpričani škof v Emoni, rimskem mestu na tleh Ljubljane. O njem imamo malo zgodovinskih poročil. Udeležil se je pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381. Isto leto je končal svoje delo 2. vesoljni cerkveni zbor v Carigradu, ki je zatrl arijansko krivoverstvo na tleh rimske države tako, da se je poslej obdržalo samo med Germani, pa tu in tam še v rimski državi. Tako sta bila napol arijanca škofa Paladij v Ratiariji (južno od Donave v zahodni Bolgariji) in Sekundin v Singidunumu (današnjem Beogradu). Ta dva je obsodila omenjena sinoda v Ogleju. Škof Maksim naj bi tedaj izgovoril besede: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen. To ve Bog, pa tudi vest vernikov ga je obsodila.«
Podpis škofa Maksima beremo tudi med udeleženci sinode v Milanu leta 390, ki je pod vodstvom milanskega škofa sv. Ambroža obsodila Joviniana, ker je učil zmote glede krsta in Marijinega devištva. Tako vidimo, kako je bil Maksim vedno in povsod zavzet za pravovernost. Med 32 škofi, ki so se udeležili oglejske sinode, je Cerkev osmim priznala svetniško čast, med njimi tudi emonskemu škofu Maksimu.
Ta je nastopal na sinodah, svest svoje odgovornosti pred Bogom, in v imenu emonskega cerkvenega občestva, ki ga je predstavljal. Emona je v njegovi dobi imela zelo razvito bogoljubnost. To so bile družbe asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se razvile na pobudo sv. Atanazija samo v največjih zahodnih verskih središčih, na primer v Rimu, Milanu in Ogleju. Sv. Hieronim je emonske askete osebno poznal in jim večkrat pisal. Ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno naslovljeno na device, drugo na meniha Antonija, katerega prosi, naj mu bo prijatelj in sohlapec (Kristusov). Gotovo je te za svetost zavzete ljudi vodil sv. Maksim. Druga posredna priča pa je na novo odkrita (1969) emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Njegovo mučeništvo ni trdno dokazano, čeprav pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici piše, da je bil pobit s kamni.
Goduje 29. maja.
Vir

V štirih vdolbinah rotunde pod kupolo ljubljanske stolnice stojijo kipi emonskih škofov Maksima, Kasta, Genadija in Florija, ki jih je izdelal leta 1713 padovanski kipar Angelo Pozzo. Pod kipom škofa Maksima, ki stoji v bližini nadškofovega sedeža, je v črni marmornati plošči ta napis: »Sv. Maksim, emonski škof, zaščitnik te bazilike in mesta, apostol v vodenju domovine, odličen v vrlini stanovitnosti, odličnejši v svetosti, najodličnejši v širjenju vere; kamenjan je dosegel krono mučeništva. Praznuje se 29. maja. Ustoličen leta 242, umrl 252.« Do leta 1961 je bil sv. Maksim drugi zavetnik ljubljanske škofije (za sv. Mohorjem in Fortunatom); zdaj sta prva zavetnika nadškofije sv. Ciril in Metod, druga pa sv. Mohor in Fortunat. Spomin sv. Maksima pa se še vedno obhaja na današnji dan.
O tem svetniku imamo le malo zanesljivih zgodovinskih poročil. Letnici, vklesani pod njegovim kipom v ljubljanski stolnici, nista točni. Ime emonskega škofa Maksima beremo med udeleženci pokrajinskega koncila v Ogleju leta 381, kamor je prišlo 32 škofov, povečini iz severne Italije, 6 iz Galije in 2 celo iz Afrike. Zaslišali so dva škofa, ki nista hotela zavreči arijanske krive vere, zato so ju odstavili. Emonski škof Maksim je med glasovanjem dejal: »Paladij, ki ni hotel obsoditi Arijevega bogokletstva, marveč se mu je sam pridružil, je po pravici in zasluženju obsojen; to ve Bog in tudi vest vernikov ga je obsodila.« Podpis škofa Maksima iz Emone beremo tudi na listini sinode v Milanu leta 390. Na prvi sinodi v Ogleju je bilo navzočih osem škofov, ki jim je Cerkev priznala svetniško čast. Pa tudi o drugih, med katere spada škof Maksim, je rečeno, da so bili ‘vsi sveti možje’, učeni in slavnega imena, katerih spomin ostaja v Cerkvi in jih zato častimo kot svetnike in se jim priporočamo. Tako tudi škofa Maksima iz Emone prištevamo med svetnike.
Njegovo svetništvo potrjujejo razna posredna poročila. Znano je, da je imela Emona za časa škofa Maksima zelo razvito bogoljubnost. Mesto je imelo družbo asketov in Bogu posvečenih devic, ki so se na pobudo sv. Atanazija razvile samo v največjih zahodnih verskih središčih kakor v Rimu, Milanu in Ogleju. Sveti Hieronim je emonske askete dobro poznal in jim je večkrat pisal; ohranjeni sta dve njegovi pismi, eno na device, drugo na meniha Antonija. Težko si je misliti drugače, da je te za svetost zavzete ljudi vodil in vzgajal kdo drug kakor škof Maksim. Druga posredna priča je leta 1969 odkrita emonska bazilika, ki dokazuje razvito bogoslužje v času tega škofa ali malo pozneje. Če bazilike ni gradil on sam, pa je gotovo zanjo pripravil vse potrebno. Vse, kar vemo o emonski krščanski občini, govori v prid svetništva škofa Maksima.
Napis v ljubljanski stolnici trdi, da je bil sv. Maksim mučenec, vendar pa o tem ni trdnih poročil. Na Maksimovo mučeništvo so sklepali iz pisma sv. Hieronima škofu Heliodoru, kjer opisuje razmere leta 396, ko so te kraje preplavljali valovi raznih barbarskih ljudstev. »Koliko duhovnih oseb je postalo plen teh zveri!« piše sv. Hieronim. »Škofje so ujeti, duhovniki in njih pomočniki pomorjeni. Porušene so cerkve, k oltarju privezani konji, svetinje svetih mučencev izkopane in raztresene: povsod se razlega le jok in tožba, na vseh straneh vidiš tisočere podobe okrutne smrti.«
Nekateri pisci pravijo, da sv. Maksim ni bil škof v sedanji Ljubljani, temveč v Novigradu v Istri, ki se v latinskih virih tudi imenuje Emona ali Aemonia. Taka razlaga je možna le pri tistih piscih, ki ne poznajo zgodovine in ne vedo, da je istrska Emona nastala šele po porušenju naše Emone po odhodu Langobardov leta 568.
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in svetniki, škof and tagged , , , , , , , , . Bookmark the permalink.