Obiskanje Device Marije – praznik

Marijino obiskanje        Ta praznik nam najprej osvetljuje Marijino ponižnost. Že prva dejanja, ki jih je storila po spočetju od Svetega Duha, nosijo značilne poteze celotne odrešenjske skrivnosti. Bog se globoko sklanja k ljudem. Že tukaj se pokaže bistvena Odrešenikova usmerjenost: »Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge« (Mr 10, 45). Tu je stalna usmerjenost k ponižnosti v službi bližnjemu, človeku, h kateremu se sklanja sam Bog.
        V takratni judovski, še bolj pa v grškorimski družbi, ki je bila tako strogo razdeljena na nizke in visoke, je dejstvo, da je mlada mati Kralja vseh kraljev pohitela k svoji stari sorodnici zato, da bi ji pomagala v potrebi, pomenilo zgovoren nauk o krščanski ponižnosti in službi bližnjemu.
        Marija nosi pod srcem Boga. Njeni koraki so zato tudi koraki njenega Sina. Ko gre k ljudem, stori to z namenom, da bi jim skupaj z vsem, kar je najboljšega v njej, podarila Zaklad, katerega hrani v sebi. Marija je orodje, po katerem se Emanuel – Bog z nami napravlja dostopnega našim čutom in deluje odrešujoče.
        V hvalnici Magnifikat, ki je privrela iz Marijine duše, se nam zlasti jasno razodeva Marijin duhovni obraz. Povzet je v kontrastu med njenim nizkim zunanjim položajem in njeno notranjo veličino, ki ji je podarjena po milosti. Marija je pralik tistih ubogih, ki jih je Gospod hotel povišati.
        Še preden so v Cerkvi uvedli poseben liturgični praznik, je Marijino obiskanje pritegnilo nase pozornost krščanskih umetnikov. Že v 5. stoletju najdemo nekatera pričevanja o njem. Med drugimi nam sije s čudovite bizantinske freske iz 6. stoletja v Poreču v Istri.
        Praznik obhajamo 31. maja.
Vir

 

 

 

Vsebina tega praznika je dogodek, o katerem piše evangelist Luka v prvem poglavju svojega evangelija. Božji poslanec angel Gabriel je Mariji – v potrdilo, da Bogu ni nič nemogoče – povedal, da je njena sorodnica Elizabeta v pozni starosti spočela sina. Ko je Marija za to izvedela, je takoj pohitela k njej. Od Nazaeta do doma Elizabeta je 150 km. Marija je pod svojim srcem že nosila Otroka. 
Ko je Elizabeta potem blagrovala Marijino vero, je iz Marijinega srca privrela znana hvalnica Moja duša poveličuje Gospoda. Ta Marijin hvalospev je vključen v vsakdanje večernice molitvenega bogoslužja.
Praznik Marijinega obiskanja je – za razliko od večine Marijinih praznikov – nastal na Zahodu in sicer proti koncu 14. stoletja, čeprav so ga frančiškani že prej praznovali. Tudi vzhodna Cerkev je imela že v prvih stoletjih spomin Marijinega obiskanja kot del adventnega bogoslužja. Podobno je bilo tudi na Zahodu.
Na vso zahodno Cerkev je praznik Marijinega obiskanja leta 1389 razširil papež Urban VI. Splošno se je praznik ukoreninil  šele proti koncu 15. stoletja in so ga obhajali 2. julija, ker je bil tisti dan v Carigradu velik Marijin praznik, ki se nanaša na relikvije Marijine obleke, o katerih trdijo, da jih je dobil Carigrad iz Efeza, potem ko je Marija umrla.

Lahko bi rekli, da je Marijino obiskanje manj Marijin praznik kakor pa liturgično obhajanje oenega od važnih trenutkov božjega odrešenjskega delovanja: je posvečenje in nekakšna umestitev Jezusovega predhodnika Janeza Krstnika, hkrati pa prvo razodetje učlovečene Božje besede  na zemlji.
Vir

Marijino obiskanjeElizabeta je bila nerodovitna in že v letih. V kulturnem kontekstu, v katerem je materinstvo pomenilo aktivno soudeležbo pri pričakovanju Mesija, je neplodnost pomenila popoln polom človeških zmožnosti, kar zadeva življenje. Tako se v Elizabeti pokaže tragična resnica človeštva, ki je zapustilo Boga in se odtrgalo od izvira življenja. Elizabetina nerodovitnost pa se sreča z Marijino rodovitno deviškostjo. Z Marijo – Devico – je človeštvo namreč končno pripravljeno, da odstopi prostor, da se odpove protagonizmu, da si ne pridržuje več prvega mesta, ampak ga zavestno prepusti Bogu, ki je edini Darovalec življenja. In Bog more iz te Marijine odprtosti, iz te sinergije, sodelovanja napraviti nekaj absolutno novega: deviško naročje postane materinsko naročje, Devica je hkrati tudi Mati. V tem je zajeta celotna skrivnost odnosa med Bogom in človeškim rodom!

In da bi potrdil čudež, ki se je zgodil z Marijo, ta isti Gospod življenja odpre tudi že zaprto naročje stare žene. Prav Elizabeta bo prva, ki bo – ob vzgibu deteta v njenem telesu in v moči Svetega Duha – prepoznala Kristusov prihod in bo sprejela Gospoda kot gosta v svoji hiši. In prav njen sin, Janez Krstnik, bo s pridiganjem resnice o grehu, s klicanjem k pokori pomagal človeštvu, da prizna potrebo po odrešenju. Le tisti, ki potrebuje odrešenje, namreč lahko v Kristusu prepozna svojega Odrešenika in Gospoda.

Beograjski mozaik zato ne prikazuje le srečanja med dvema ženama, ampak tudi srečanje med dvema "notranjima človekoma", se pravi med sinovoma, ki ju ti dve ženi nosita. Podobno kot na Idrijskih Krnicah, kjer se srečata rdeči in modri krak križa, se tu srečata dva trakova: na Elizabetini strani modri trak naše človeškosti in na Marijini strani rdeči trak Božjega posega v našo zgodovino. Marija prihaja kot Odrešenikova Mati in vidimo, kako v »mandylionu« – ali medaljonu – nosi Kristusovo obličje – po vzoru ikone, ki jo poznamo kot "Znamenje" oziroma "Čudež". Prav po njej je namreč nevidni Gospod končno razodel svoje Obličje. Elizabeta ji prihaja naproti in razpira roke, da bi objela Marijo in z njo tudi svojega Gospoda in Odrešenika. Nad Elizabeto je upodobljen Janez Krstnik, v roki ima školjko, s katero zajema vodo in krščuje. Z drugo roko pa kaže na Kristusa, Jagnje Božje, ki odvzema greh sveta. Njegove roke posnemajo držo rok njegove matere Elizabete. Elizabeta namreč prepozna in sprejme Marijo kot Mater svojega Gospoda prav zato, ker je mati Krstnika, mati tistega, ki bo za Odrešenika pripravil pot pokore in pri reki Jordan ljudstvu pokazal Božje Jagnje. Srečanje med Marijo in Elizabeto je torej dejansko prvo srečanje med Kristusom in njegovim krstiteljem.

Končajmo z verzi Jakoba iz Saruga:

Zagledali sta se mladenka in starka – kot pravijo, sta se jutro in večer srečala, da bi se poljubila. Marija je jutro in nosi Sonce pravičnosti, Elizabeta pa je večer, ki nosi zvezdo luči. In prišlo je Jutro in pozdravilo svojo družico, večer, in večer je bil ganjen, ko ga je jutro poljubilo.
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in praznik and tagged , , , . Bookmark the permalink.