sveti Janez XXIII. (Dobri) – papež

Janez XXIIIAngelo Giuseppe Roncalli se je rodil kot četrti otrok v družini dninarjev s štirinajstimi otroki. Kmalu se je seznanil s smrtjo svoje sestre, kjer je počasi začel spoznavati, kaj so to nebesa.
Kot vsak otrok pa je bil tudi on navihanec. Skupaj z ministranti se je podal potegavščini naproti. Ko so odhajali iz cerkve, so odšli na sosedovo njivo z bučami. Mladi fantje so si vzeli vsak eno bučo. Angelu se to ni zdelo prav, to je tatvina, jih je opozoril. Označili so ga za strahopetca in takrat ga je premagalo in je tudi sam vzel eno bučo. Doma je priznal, da buče ni dobil, vendar jo je ukradel. Dobil je nalogo, da mora kmeta prositi odpuščanja, kar je bilo zanj težka naloga.
Pri šolanju je imel težave z dolgo potjo v šolo in nastanitvijo. Vpoklican je bil tudi v vojno, kjer je služil ljudem kot bolničar. Ko je diplomiral je dobil mesto predavatelja. Ponovno je bil vpoklican v vojno v rodno pokrajino Bergamo. To mu je veliko pomenilo, da je lahko bil med domačimi ljudmi.
V svojem življenju je zamenjal več nazivov, bil je predsednik Družbe za širjenje vere za Italijo, apostolski nuncij v Bolgariji, kjer je bil posvečen tudi v škofa, nato pa še apostolski nuncij v Turčiji, Grčiji in Parizu. Njegovo škofovsko geslo je POKORŠČINA IN MIR. Kamorkoli je prišel delovat, se je vedno potrudil naučiti njihovega jezika in s tem se je še bolj približal ljudem. Imenovan je bil tudi za beneškega patriarha in obenem tudi za kardinala. Ob čestitkah za kardinalsko mesto je svojemu prijatelju povedal tole:
»Zame škrlat ni nič drugega kot večerna zarja, ki me spominja, da se moj dan bliža koncu. Na smrt ne mislim s strahom in obupom, to bi samo hromilo moj življenjski pogum in delovno vnemo. Že zdavnaj sem se navadil na to, da pričakujem poslednji božji klic z zaupanjem, in upam, da mi tudi smrt ne bo vzela veselja moje duše.«
Kot papež si je izbral ime Janez. On pravi: »To ime nam je ljubo; kajti bilo je ime našega očeta in ime skromne cerkve v naši rojstni vasi. To je ime dveh svetnikov, ki sta bila Kristusu najbližja, Janeza Krstnika in njegovega najljubšega učenca.«
Po opravljeni sveti maši si je vzel čas in obiskal dve otroški bolnišnici in zapor. Uboge otroke je spraševal, poslušal, tolažil in nekaterim bolnikom kaj malega tudi osebno postregel. Zapornikom je vplival poguma in jih opomnil, da tudi njih Gospod prav tako, celo še bolj ljubi kot tiste, ki niso nikoli zašli na kriva pota, da kesanje in pokora široko odpirata vrata do usmiljenja nebeškega očeta.
Da bi prinesel v svet nove spremembe, ki so bile nujno potrebne za tisti čas je pripravil in sklical drugi vatikanski koncil. Iz rok predsednika Gronchija je sprejel nagrado za mir iz sklada Eugenia Balzana. Kot papež, pa tudi že prej kot patrairh in nuncij je vedno našel čas in odprl vrata vsem, ki so želeli priti k njim na sprejem.
Svoje poslednje zemeljsko počivališče je našel v katakombah Svetega Petra. Že leto po njegovi smrti, je njegov naslednik začel postopek za razglasitev Janeza XXIII. za blaženega, ki ga je leta 2000 sklenil papež Janez Pavel II.
Za svetnika ga je razglasil papež Frančišek 27.aprila leta 2014.
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in papež, svetniki and tagged , , , , . Bookmark the permalink.