Binkošti – prihod Svetega Duha – praznik

BinkoštiBeseda »binkošti« prihaja iz grške »pentekoste« in pomeni »petdeseti«. Petdeseto leto je jubilejno. Ljudje obhajamo »petdesete« obletnice kot zlati jubilej.

Binkošti so petdeseti dan po veliki noči, tako rekoč »zlata velika noč«. Zato v bogoslužju še enkrat beremo evangelij velikonočnega praznika. Kristus je vstal in živi. Smrt nima več moči. Prestrašenim apostolom prinaša mir in podarja odpuščanje. Izhodišče je sicer žalostno, brezupno. Apostoli so pobiti. Vrata so od znotraj zaklenjena, verjetno tudi okna.

Vse kroži okoli lastnih težav, ljudje tožijo nad slabimi časi in hudobnim svetom. Včasih je bilo lepše in boljše. Danes je hudo. Prihodnost je negotova. Kdo ne pozna takšnih časov v osebnem življenju, v svojem narodu in tudi v Cerkvi? To so trenutki globoke potrtosti. Nobena luč ne zasije, temnemu predoru ni videti konca.

Tedaj pride Jezus. Vstali Gospod stopi v sredo učencev. Ne ovirajo ga zaprta vrata in okna. Tudi grob ga ne oklepa več. Kar se je zgodilo na veliko noč, se dogaja vse do danes in tudi danes. Vedno nova presenečanje in preobrati. Kar se je zdelo mrtvo, oživi. V brezizhodnosti se odpre nova pot.

Ta preobrat se imenuje »upanje«. Kristus nam tudi danes podarja novo upanje. Vedno znova je prihajalo do »novih binkošti«, ki so prebudile in prenovile posameznike, družbo in Cerkev. Blaženi Janez XXIII., dobri papež, je leta 1963 (pred skoraj 50 leti) z napovedjo koncila prebudil novo upanje in zaželel, da bi »Bog v naših časih obnovil čudeže kakor na prve binkošti«. Kristjani naj bi tudi danes molili tako kakor tedaj: »O Božji Duh, v Jezusovem imenu poslan od Očeta, podpiraj in nezmotljivo vodi Cerkev, razlij na vesoljni zbor polnost svojih darov … Obnovi v naših časih čudeže kakor na prve binkošti in daj, da sveta Cerkev, združena v skupni goreči molitvi okoli Marije, Jezusove matere, in pod Petrovim vodstvom, razširi kraljestvo božjega Odrešenika, ki je kraljestvo resnice, pravice, ljubezni in miru.«

sv. birmaNa binkoštni dan se Kristusova velika noč dopolni z izlitjem Svetega Duha, ki se razodene in podari kot božja oseba. Sveti Duh, ki ga Kristus, glava, razliva v ude svojega skrivnostnega telesa, zida, oživlja in posvečuje Cerkev. Na binkošti se dokončno razodene Sveta Trojica. Vzhodna liturgija poje: »Videli smo resnično luč, prejeli smo nebeškega Duha, našli smo resnično vero: molímo nedeljivo Trojico, ki nas je rešila!«

Binkoštnega dogodka, ki nam ga opisujejo Apostolska dela, sploh ne razumemo, če nimamo stalno pred očmi, da je Sveti Duh, ki se spusti na Cerkev, Duh Jezusa Kristusa in Boga Očeta. Z drugimi besedami: je Duh njune medsebojne ljubezni, ki stori, da sta oba popolnoma drug v drugem. Ta njuna ljubezen ima hkrati svoj sad, tretjo osebo v Bogu. Kot oddaljeno prispodobo o tem imamo v stvarstvu zlasti tole: zakonska ljubezen med možem in ženo je onkraj sebe rodovitna v otroku; vsak otrok je telesni dokaz dovršene ljubezni: je »eno telo« svojih staršev.

Ko ga Oče obudi od mrtvih, Jezus vdihne Cerkvi Duha svoje edinosti z Očetom. Na veliko noč vdihne Svetega Duha tako rekoč v tihoti zaklenjene dvorane zadnje večerje za tihoto osebnega odpuščanja grehov. Na binkošti podari Svetega Duha v slišnem viharju in vidnem ognju pred svetovno javnostjo in zanjo. Cerkev ima namreč obe razsežnosti: deluje v skritosti in v očitnosti. »Cerkev nadaljuje svoje romanje med preganjanji sveta in tolažbami Boga« (sv. Avguštin). Na to njeno poslanstvo je opozoril tudi papež Benedikt XVI. med pravkar končanim obiskom na Portugalskem (na fotografiji). Na pomen poslušnosti Svetemu Duhu ter na tolažbo in mir, ki izvirata iz trdne vere v Kristusa.
Anton Štrukelj

Advertisements
This entry was posted in praznik and tagged , , . Bookmark the permalink.