Sveto Rešnje Telo in Sveta Rešnja Kri – praznik

Sveto Rešnje Telo Kristjani so že od prvih časov Kristusu navzočem v Svetem Rešnjem Telesu v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila izkazovali Božje češčenje.
Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je je začelo širiti v 11. stoletju.
Brez dvoma je bilo odgovor krivovercem (Berengar), ki so tajili Kristusovo resnično in trajno navzočnost pod podobo posvečenega kruha in vina. Hkrati pa je bilo to tudi nekakšno nadomestilo za vse redkejše prejemanje obhajila.
Praznik, ki so ga ponekod uvajali, je bil le ena izmed oblik tega češčenja. Neposredno pobudo za uvedbo tega posebnega praznika je dala redovnica sv. Julijana iz Liega na osnovi osebnega razodetja v katerem ji je Kristus naročil, naj stori vse, da bi bil praznik vpeljan.
Tamkajšnji škof Robert je leta 1246 odredil obhajanje slovesnega praznika v čast Svetemu Rešnjemu Telesu, in sicer naj bo ta praznik v četrtek v osmini praznika Svete Trojice.
Leta 1261 je bil izvoljen za papeža arhidiakon Jakob Pantaleon iz Liega in si izbral ime Urban IV. Ta je že leta 1264 določil, naj se praznik obhaja tudi v Rimu. Del mašnih molitev in spevov za mašo (sekvenca Lauda Sion) je sestavil sv. Tomaž Akvinski.

Telovo v naših krajih
Sveto Rešnje Telo in sveta Rešnja Kri V naših krajih so praznik poznali že zelo zgodaj. Oglejska Cerkev ga je sprejela že leta 1254. Naslednik Urbana IV., Klement V. Je leta 1311 praznovanje potrdil. Praznovanje se je hitro širilo in postalo priljubljena ljudska slovesnost.
Po drugem vatikanskem koncilu se imenuje praznik Sveto Rešnje telo in Rešnja kri. Ni pa zdaj več praznika Dragocene krvi našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je bil prej 1. julija. Zdaj dvojni naslov poudarja, da je evharistija ena sama pod dvema podobama.

V zvezi s praznovanjem Svetega Rešnjega telesa so nastale mnoge liturgične in ljudske pobožnosti:
– izpostavljanje Najsvetejšega,
– blagoslov z Najsvetejšim,
– štirideseturna molitev in
– procesija kot izpovedovanje vere v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.
Procesija za Najsvetejšim v začetku ni bila sestavni del praznika, vendar so jo ponekod že imeli v 13. stoletju (npr. V Koelnu leta 1274).
Obred praznične procesije z Najsvetejšim je Rim določil z Rimskim obrednikom leta 1614. Vendar je bila tukaj predvidena samo preprosta oblika sprevoda, pri katerem je duhovnik Sveto Rešnje telo izpostavil v češčenje in dal ob koncu samo blagoslov.

Telovo – bogat obred s procesijo
Zunaj Rima se je po mnogih deželah tako tudi pri nas razvil bogatejši obred. Procesija se je vila (marsikje še danes) po poljih in travnikih in ljudje so prosili za blagoslov polja.
Procesija se je ustavila pri štirih oltarjih, kjer so peli odlomke evangelijev, nato je bil blagoslov z Najsvetejšim. Tako je procesija na praznik Svetega Rešnjega telesa hkrati častilna in prošnja.

Telovo – obrednik
V novejšem času skušajo pri nas in po svetu posodobiti staro obliko telovske procesije. Marsikje je ne opravljajo več na sam praznik, temveč na naslednjo nedeljo. Da bi mogli v spremenjenih razmerah opravljati po naših župnijah telovsko procesijo, je izdala Slovenska škofovska liturgična komisija leta 1986 „ad experimentum“ obrednik Slovesno praznovanje Svetega Rešnjega telesa in krvi.
Obrednik predvideva tri oziroma pet oblik procesij. Vsaka župnija naj bi izbrala tisto obliko, ki najbolj ustreza krajevnim razmeram.
Vir

Advertisements
This entry was posted in praznik and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.