presveto Srce Jezusovo – praznik

Srce JezusovoOsem dni po prazniku Svetega Rešnjega telesa in Rešnje krvi obhaja Cerkev praznik Srca Jezusovega.
Praznik skuša prodreti v globino in notranje jedro Kristusove skrivnosti, v jedro, iz katerega pritekajo vsa velika dela v naše odrešenje, posebno še Kristusova daritev na križu.
In to je tista ljubezen, ki je bila od vekov skrita v brezdanjih globinah troedinega Boga, ki pa si je prevzela našo človeško naravo in nas v Kristusu začela ljubiti tudi s človeškim srcem ter dosegla svoj vrhunec v kalvarijski daritvi, ko so iz prebodene Kristusove strani začele teči reke žive vode, ki odslej nikdar več ne bodo usahnile.

Zgodovina češčenja Jezusovega Srca se začenja z apostolom Janezom, ki se je naslonil na Jezusove prsi (prim. Jn 13, 15; 21, 20) in apostola Pavla, ki je svoje vernike imel rad v Ljubezni Jezusa Kristusa (prim. Flp 1, 8).
Češčenje Jezusovega Srca so širili srednjeveški mistiki, posebno sveti Bernard, sveti Bonavetura in sveti Bernardin; v tem času so nastale priljubljene pesmi, litanije in podobe Jezusovega Srca.
V 14. stoletju je ta pobožnost nekoliko pojenjala. Spet pa se je poživila v 16. in 17. stoletju, za kar ima velike zasluge Janez Eudes, ki ga je papež Pij X. imenoval začetnika, učitelja in apostola liturgičnega češčenja Srca Jezusovega, ker je leta 1670 napisal besedilo za molitveno bogoslužje (brevir) in za mašo v čast Srcu Jezusovemu.
Leta 1672 in dalje pa so že smeli povsod v kongregaciji, ki jo je ustanovil, obhajati poseben praznik v čast Srcu Jezusovemu.
V času hladnega janzenizma so dala močno pobudo za pobožnost do Srca Jezusovega videnja svete Marjete Marije Alacoque (1673-1675).
Vodstvo Cerkve je bilo dolgo časa močno nenaklonjeno gibanju, ki ga je sprožila sveta Marjeta Alacoque, posebno še želji, naj bi bil uveden praznik Srca Jezusovega za vso Cerkev.
Šele okrog 100 let po prikazovanjih, ki jih je imela sveta Marjeta, je papež Klement XIII. na prošnjo poljskih škofov leta 1765 potrdil praznik Srca Jezusovega v omejenem obsegu in samo za Poljsko.
Pij IX. je na pobudo znamenitega liturgista Guaerangera leta 1856 raztegnil praznik na vso Cerkev.
Pij XI. je leta 1928 uvedel bolj smiselna bogoslužna besedila.
Papež Leon XIII. je leta 1899 v okrožnici Annum sanctum (Sveto leto) orisal smisel češčenja Srca Jezusovega in vsebino praznika. V okrožnici je tudi napovedal, da bo za začetek 20. stoletja ves svet posvetil Srcu Jezusovemu. Odobril je tudi litanije Srca Jezusovega.

Ob stoletnici, odkar je bil praznik Srca Jezusovega razširjen na vso katoliško Cerkev, je Pij XII. leta 1956 izdal okrožnico Zajemali boste (Haurietis aquas), kjer je podal vsestransko in globoko teologijo Srca  Jezusovega.
Pavel VI. je leta 1965 napisal okrožnico Nedoumljivo bogastvo Kristusovo. V njej je znova naglasil pomembnost Srca Jezusovega. V duhu drugega vatikanskega koncila je močno poudaril zvezo, ki jo ima to češčenje z evharistijo posebej z njenim daritvenim značajem, se pravi z mašo in obhajilom kot daritvenim obredom.
Češčenje Srca Jezusovega se nanaša na tisto, kar je pri Kristusu in sploh pri skrivnosti odrešenja najglobljega, kar zajema iz globin njegove Božje – človeške ljubezni.
Častiti Srce Jezusovo torej pomeni častiti Jezusovo osebo s posebnega vidika njegove odrešenjske ljubezni Zato je jasno, da ta pobožnost nikakor ne nasprotuje drugim zdravim pobožnostim, ki jih Cerkev priporoča, temveč jih krepi, poglablja in prešinja.
Vir

Advertisements
This entry was posted in praznik and tagged , , . Bookmark the permalink.