božji služabnik Gerard od sv. Štefana kralja (Tomaž Stantić) – duhovnik in redovnik

Gerard Tomaž StantićTomaž se rodi 16. septembra 1876 pobožnim kmečkim staršem v Ðurđinu blizu Subotice in gre po šestih letih gimnazije v Subotici v semeniško gimnazijo Kaloči; pripravlja se za vstop h karmeličanom avstro-ogrske province in vstopi 11. septembra 1896 k bosonogim karmeličanom v Gradcu, sprejeme redovno obleko in dobi novo ime – brat Gerard od sv. Štefana kralja; v Gradcu opravi noviciat, filozofsko-teološki študij pa na visoki šoli v Györu na Madžarskem, kjer je leta 1902 posvečen v duhovnika
– je edini Hrvat v provinci, zato ga predstojniki že čez dve leti pošljejo v novoustanovljeni samostan v Sombor; njegova duhovniška dejavnost je osredotočena na pridiganje, spovedovanje in neutrudno obiskovanje bolnikov; široka izobrazba, znanje nemškega in madžarskega jezika, značajska skromnost ter evangeljska preprostost pa mu lajšajo stike z najrazličnejšimi ljudmi
– v Somboru je njegova župnija (v času Avstroogrske) edina katoliška v mestu in karmeličanski samostan s cerkvijo sodi pod madžarsko karmeličansko provinco
– po prvi svetovni vojni mesto pripada novi državi kraljevini SHS; nov položaj postavi patre karmeličane pred nove izzive: vrhovno vodstvo karmelskega reda odloči izločiti samostan iz madžarske province in ga vključiti pod neposredno upravo Reda v Rimu, da bi se razvil karmelski red na Hrvaškem
– v Somboru zato odprejo malo semenišče in noviciat, skrb zanj je zaupana edinemu patru Hrvatu – očetu Gerardu; da kandidatom, ki se javljajo, omogoči čim boljšo formacijo, prosi za sodelovanje poljsko karmeličansko provinco, nekatere pa pošlje na študij v Rim
– dobri sadovi se pokažejo že pred drugo svetovno vojno; p. Gerard naredi prve korake tudi za ustanovitev samostana v Zagrebu (dolgoleten sen); zagrebški nadškof, nato kardinal Alojzij Stepinac, je navdušen in v januarju 1939 je že kupljeno primerno zemljišče za samostan; začetek druge svetovne vojne gradnjo prepreči; karmeličani pridejo v Zagreb šele v letu 1959, na praznik svetega Jožefa 1960 dobijo v upravo svetišče Matere Božje Remetske, zaščitnice Hrvatov; tega težko pričakovanega trenutka Božji služabnik p. Gerard ne dočaka
– Bog ga pokliče k sebi 24. junija 1956 (kljub temu velja za očeta Hrvaške province sv. Jožefa)
– p. Gerard je v karmelu Sombor dolga leta predstojnik, goji in razširja pobožnost do malega praškega Jezusa, ki mu v hudi nevarnosti reši življenje; z govorjeno in pisano besedo (ohranjenih je več tisoč strani najrazličnejših rokopisov) je goreč pobudnik karmeličanske duhovnosti med laiki: v Somboru ustanovi karmeličanski tretji red in širi marijansko pobožnost (škapulir), vztrajno obiskuje bolnike in jim postaja pravi oče, goji globoko notranje življenje, je asket in kontemplativec; veliko moli in druge uči moliti; molitev je zanj dihanje duše
– p. Gerard zapiše: »Kdor ima dar kontemplacije, mu Bog pošlje najhujše trpljenje. Je kakor zastavonoša: zastave ne sme spustiti iz rok, da bi sovražniku vrnil udarce. Kdor tega daru nima, naj bere, se pogovarja z Bogom, moli ustno … Naj občuduje lepoto stvarstva in posluša petje ptic, naj vonja cvetje in obdeluje zemljo, naj izdeluje pohištvo, kuha ali šiva obleko. Vse to je služba. A služenje mine, ostane češčenje.«
– zaradi razširjenega češčenja p. Gerarda med ljudstvom in zaradi mnogih uslišanj na njegovo priprošnjo je odprt postopek za beatifikacijo (na škofijski ravni že uspešno zaključen)
Vir

Advertisements
This entry was posted in duhovnik, redovnik, častitljivi božji služabnik and tagged , , , , . Bookmark the permalink.