sveta Ema – kneginja

Ema Krška        Zavetnica: Krške škofije; pomočnica pri očesnih boleznih, za srečen porod.
        Imena: Hema, Ema, Emica
        Cerkve v Sloveniji/svetu: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
        Sveto Emo lahko upravičeno štejemo za prvo slovensko svetnico, saj ji je zibelka tekla na naših tleh, njena rodbina pa je z našimi kraji in ljudmi najtesneje povezana. Pobožni starši so jo skrbno vzgajali v krščanskem duhu, potem pa njeno vzgojo zaupali vojvodi, poznejšemu nemškemu kralju Henriku Bavarskem in njegovi ženi kraljici Kunigundi. Mlado Emo, ki je slovela po lepoti in vsakovrstnih krepostih, je zasnubil mejni grof Savinjske marke, Viljem. Bil je to zakon iz ljubezni in prva leta so jima minevala v sreči in veselju. Življenjepisci poudarjajo zlasti njuno bogoljubno življenje, spoštovanje in radodarnost do Cerkve ter veliko skrb za ljudstvo. Življenje pa jima ni prizanašalo: v nepojasnjenih okoliščinah sta jima umrla oba sinova (ena izmed zgodb govori o tem, da so ju ubili pohlepni rudarji), kmalu za njima pa leta 1016, najverjetneje na poti iz Rima še Viljem. Ema je ostala sama. Edino oporo je našla v globoki in preizkušani veri. Ogromna posestva je preudarno vodila predvsem v korist Cerkve, zidala svetišča in ustanavljala župnije, njena odpoved svetu pa je dosegla vrh v zidavi cerkve in samostana na Krki. V ustanovni listini je zapisala:
"da bom na Krki sama oblekla redovniški habit". Cerkev je slovesno posvetil salzburški nadškof Balduin 15. avgusta 1043. Ema se je umaknila iz javnega življenja in v samostanu kot preprosta nuna dozorela za večnost. Samostan je pozneje postal sedež škofije.
        Ime: Izhaja iz nemškega imena Emma (imenujejo jo tudi Hema); povezava pa naj bi bila tudi z grško besedo armenos, kar pomeni
"dodan, prilegajoč se".
        Rodila se je leta 983 na gradu Pilštanj, umrla pa 29. junija 1045 v Krki na Koroškem (kasnejši zapis).
Družina: Izhajala je iz mogo
čnega rodu grofov Pilštanjskih, njen oče je bil grof Engelbert, mati pa Tuta. Poročila se je z Viljemom, mejnim Breško-Selškim grofom, in rodila dva sinova: Viljema in Hartviga.
        Posestva: Že po starših, pozneje pa skupaj z možem, je bila najmogočnejša posestnica na slovenski zemlji. Poleg rodnega Posavja je bila gospodarica krajev ob Sotli (Podčetrtek, Rogatec, Kozje), okolice Celja (Lemberg, Vitanje) in nekaterih krajev na Kranjskem (Mirna, Mokronog); pomembna postojanka so bile tudi Breže in seveda velik del Koroške.
Ustanove: Pozidala je veliko cerkva, mnogo listin ni več ohranjenih: na Vidmu (Krško), Šentrupert, sv. Lambert in sv. Jurij na Koroškem, sv. Marjeta ter dva samostana: Admont in Krka.
Ema Krška        Beatifikacija: Ljudstvo jo je kot svetnico častilo že od vsega začetka, njena "uradna" beatifikacija pa se je zaradi neugodnih zgodovinskih razmer zelo zavlekla. Veliko so si zanjo prizadevali v letih od 1464 do 1466, postopek pa je končal šele papež Pij XI. leta 1938.
        Goduje: 27. junija.
Vir

Sveta Ema je posebej povezana z našo slovensko zemljo. Ko ji je leta 1938 rimska kongregacija priznala čast svetništva, je potrdila živo prepričanje Slovencev, da je sv. Ema njihova mogočna priprošnjica pri Bogu, na enak način, kakor je bila materinska dobrotnica v življenju.
Zaslovela je po svoji telesni in duhovni lepoti in izmed mnogih snubcev jo je dobil za ženo savinjski mejni grof Viljem. Zakonca sta združila velika posestva obeh bogatih hiš po Koroškem, Kranjskem in Štajerskem. Imela sta sina Viljema in Hartviga. Dostikrat sta prišla tudi v naše kraje.
Emina družinska sreča pa je bila kratkotrajna. Hartvig je umrl v mladosti, o Viljemu pa pravi staro izročilo, da je odšel na spokorno romanje v Rim in umrl na povratku v Labotski dolini. Smrt moža in sina je svetnica mogla preboleti ob vzgajanju drugega sina. A je izgubila tudi tega. Leta 1035 je padel v boju za cesarja Konrada II.
Ko je Ema ostala vdova brez otrok, ji je dala vso duhovno moč njena globoka in preizkušena vera. Zemeljskim upom se je odrekla in začela velikodušno delo za božje kraljestvo. Kos za kosom je svojo veliko posest premišljeno obrnila v korist ljudstva in Cerkve, tako da je nazadnje sama ostala prostovoljno ubožna in odšla v samostan čakat smrti. Ta samostan je bil v Krki na Koroškem. Katerega leta je umrla, ni natančno znano, goduje pa 27. junija.

Vir 2

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in kneginja, svetniki and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.