sveti Oton Bamberški – škof

Oton Bamberški        Imena: Oton, Oto, Oti.
        Ime: Izhaja iz nemščine, kot skrajšana oblika iz zloženih germanskih imen, katerih prvi člen je Ot- ali Od-. Ta pomeni v starovisokonemščini »posest, bogastvo«
        Potem ko sta z bratom Friderikom ostala siroti, ju je pot zanesla na Poljsko, kjer je Oton doštudiral in bil posvečen v duhovnika. Judita, sestra cesarja Henrika IV., zaročena s poljskim vojvodom Vladislavom, ga je vzela za dvornega kaplana na poljski dvor. Tu si je pridobil zaupanje cesarja Henrika IV., ki mu je zaupal nadzor nad zidavo stolnice v Speyrju, pozneje pa ga je vzel k sebi in mu podelil službo državnega kanclerja. Cesar je bil v tistem času v hudem sporu s papežem, ker je sam nastavljal škofe in opate (»investiturni boj«), Oton pa je, zvest Rimu in dvoru, ves čas deloval za spravo. Škofijo v Augsburgu je odklonil, pozneje pa sprejel škofovski sedež v Bambergu, pod pogojem, da ga potrdi in posveti papež. Njegova prizadevanja so v veliki meri prispevala k podpisu slavnega konkordata v Wormsu leta 1122. Oton je bil skrben škof in goreč dušni pastir. Dohodki njegove škofije so bili silno veliki, Oton pa je vse porabil za dobro škofije in revežev. Osebno je živel skromno, celo revno, ko pa je šlo za dobro drugih, mu ni bilo žal ne časa ne denarja. Sezidal je več kot 14 cerkva, okoli 27 samostanov, najbolj pa je bil ponosen na dva hospitala
– ustanovi za reveže. Slovel je daleč naokoli, tako da ga je poljski vojvoda Boleslav IV. prosil za pomoč pri pokristjanjevanju Pomorjanov, ki so bili večidel še pogani. Med dvema misijonskima potovanjema l. 1124 in 1128 je skupaj z duhovniki, ki jih je vzel s seboj, krstil okoli dvaindvajset tisoč ljudi. Ustanovil je pomembna cerkvena središča in jih podprl s samostanskimi ustanovami. Zaradi svoje gorečnosti za versko prenovo, v kateri imajo vedno pomembno vlogo tudi samostani, si je zaslužil ime »oče menihov«. Vse življenje si je želel samostanskega miru; dosegel pa ga je šele po smrti, ko so ga pokopali v samostanu Michelsberg v Bambergu. Njegova grobnica je še ohranjena.
        Rodil se je leta 1061 na Švabskem, umrl pa 30. junija 1139 v Bambergu.
        Družina: Izhajala iz rodu plemenitih Albeških grofov; imel je brata Friderika, starši pa so jima kmalu umrli.
        Zavetnik: Škofije Berlin in nadškofije Bamberg; pomočnik pri vročici, steklini in strahu pred vodo
        Upodobitve: Upodabljajo ga v škofovskih oblačilih, pogosto med pridigo. Včasih drži v rokah model cerkve, ob nogah mu leži lev ali pes. Lahko ima tudi puščice in žeblje.
        Beatifikacija: Leta 1189, komaj 50 let po smrti, ga je papež Klemen III. razglasil za svetnika.
        Goduje: 2. julija, po starem koledarju pa 30. junija.
        Misel: »Škofovski prihodki so miloščina vernikom in se ne smejo zapravljati za nečimrnosti.«
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in svetniki, škof and tagged , , , , , . Bookmark the permalink.