sveti Vilibald – škof

VilibaldZavetnik škofije Eichstatt.
Atributi: Upodobljen kot škof, ima pri sebi palico, knjigo, puš
čico ali škofovsko ogrinjalo.
Imena: Vilibald, Vili, Viljem, Viljenka…

Vilibald je bil angleški misijonar in zavetnik škofije Eichstatt, v kateri je bil leta 740 posvečen v duhovnika in v njej deloval do leta 787 kot prvi škof v Eichstattu. Tudi stolnica, ki jo je zgradil, je poimenovana po njem, Vilibaldova stolnica, ob tržnici pa je velik kip Vilibalda, ki ga je leta 1514 naredil Loy Hering. Ta je enak leseni skulpturi iz leta 1500 v cerkvi v Jesenwagnu. V Vilibaldovi stolnici so tudi svetnikove relikvije.

Vilibald se je rodil 22. oktobra 700 v južni Angliji. Pri dvajsetih letih je z bratom in očetom romal v Rim, med potjo pa je oče umrl. Po dveh letih in pol v Rimu je odšel v Palestino in Carigrad. Leta 729 se je vrnil v Italijo. Papež Gregorij III. ga je leta 739 nagovoril, naj z Bonifacijem sodeluje pri spreobračanju prebivalcev Germanije. Bonifacij ga je v škofa posvetil v Eichstattu. Tam je kmalu dobil ime “škof plemičev”, ker se je povezal z mnogimi plemiči. Umrl je julija 787, pred smrtjo pa je nuni Hugeburc narekoval poročilo o svojem romarskem življenju.
Goduje 7. julija.
Vir

Življenje svetega Vilibalda lahko razdelimo na tri značilna obdobja: otroštvo in mladost je preživel v samostanu, sledilo je obdobje popotništva oz. romanj, v zrelih letih pa je postal škof in to službo opravljal okoli petinštirideset let. Prva leta njegovega življenja so bila zaznamovana s hudo preizkušnjo, ko je zaradi bolezni njegovo življenje viselo na nitki. Starši so se v molitvi zaobljubili, da ga posvetijo Bogu, če bo preživel. Morda je tudi to razlog, da sta ga, po navadi tedanjega časa, komaj petletnega oddala kot oblata v benediktinsko opatijo Waltham. Tu se je Vilibald temeljito izobrazil, pa tudi navdušil za samostansko življenje. A ni ostal v samostanu, saj so mu predstojniki določili drugačno nalogo: poslali so ga na pot v različne kraje, da si pridobi čim več izkušenj za vzgojiteljsko službo, ki naj bi jo po vrnitvi opravljal. Bil je star dvajset let, ko se je skupaj z očetom Rihardom in bratom Vunibaldom odpravil na pot čez Rokav v Francijo in Italijo. Obiskovali so božja pota in redovniške hiše. Na poti v Rim je oče v mestu Lucca umrl. Z bratom sta v Rimu preživela dve leti in pol ter tam proučevala obrede, pobožnosti in benediktinska redovna izročila. Sledila je razgibana in skorajda pustolovska pot v Sveto deželo, saj so Vilibalda vmes celo zaprli, misleč, da je vohun.

Velja za prvega znanega angleškega romarja v Palestino, dragoceni so zlasti njegovi zapiski oz. potopis. V Italijo se je vrnil leta 729 in pomagal pri obnovi znamenitega, popolnoma propadlega benediktinskega samostana na Monte Cassinu. Po številnih potovanjih se je tako njegova življenjska pot nekoliko umirila, zlasti še, ko ga je papež Gregor III. na prošnjo sv. Bonifacija poslal v Nemčijo, da bi mu pomagal pri obnavljanju krščanskega življenja. Postal je škof v Eichstättu, tu zgradil prvo stolnico in začel z vsestranskim delom za širjenje Kristusovega nauka. Znamenit je dvojni samostan Heidenheimu, ki ga je ustanovil in ki se je razvil v pravi misijonski in kulturni center. Svojega dela se je lotil resno in načrtno: uvajal je nove pobožnosti med ljudstvom, skrbel za lepoto obredov, petje in se veliko ukvarjal z duhovniki; pri tem pa se tudi veliko pokoril in molil. Geslo vsega njegovega dela in prizadevanja so bile tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in svetniki, škof and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.