sveta Veronika Giuliani – devica in mistikinja

Veronika GiulianiAtributi: kapucinska oblačila, stigme in trnova krona.
Imena: Veronika, Nika, Roni, Ronja, Ronka, Vera, Verona, Veroslava, Veruška, Zmaga, Zmago, Elvira
Ta svetnica je na poseben način doživljala Jezusovo trpljenje. Že kot otrok je Veronika razodevala nenavadne reči. Bila je nemirna, kakor da se v njej vžiga čuden ogenj. Vsem v hiši je bila uganka. Medtem ko so se drugi otroci igrali, je ta nenavadni otrok občeval z božjim Detetom in njegovo materjo Marijo. Mistična doživetja, ki so v njeno življenje posegala že tako zgodaj, so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.
Rodila se je leta 1660 v Marcatellu (srednja Italija) kot sedmi otrok premožnih staršev. Ko je pobožna mati umirala, je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Odrešenikovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene izmed ran, h kateri naj se v stiski zateče. Štiriletni Veroniki je priporočila rano presv. Srca. Ko je komaj odrasla, so jo snubili plemiški sinovi, a jih je odklanjala. Sedemnajstletna je vstopila v red kapucink, dasi ji je oče le z veliko težavo to dovolil.

Leta 1694 je postala voditeljica novink, od leta 1716 do smrti na današnji dan leta 1727 pa je bila opatinja. Ko je vstopila v samostan, se je iz dneva v dan jasneje kazalo, da naj bi se v njej obnovilo Gospodovo trpljenje podobno kakor kakšnih petsto let prej v življenju sv. Frančiška Asiškega. V življenju te svetnice je mogoče zaznati najbolj različne in čudežne pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in posebne milosti, ki so jih doživeli redki svetniki. Po spovednikovem naročilu je v dnevnik napisala vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Danes obsega ta dnevnik deset objavljenih zvezkov. Nenavadne stvari, ki so v njem, so potrdile mnoge priče. Ko je papež Pij IX. prebral te spise, je vzkliknil: »To ni svetnica, to je velik svetnik.«
Umrla je 9. julija 1727. Za svetnico jo je razglasil papež Gregorij XVI. leta 1839. Njeno posmrtno masko hranijo v samostanu Citta di Castello pri Perugii.
Goduje 9. julija.
Vir

Veronika GiulianiSkrivnostna trpinka za spravo
Sv. Veronika Giuliani je znana po svojem ogromnem Dnevniku, ki obsega 10 debelih zvezkov skupaj 22. 000 ročnopisanih strani. V njih opisuje svetnica svoje dramatično a vzvišeno potovanje k Bogu od svojih otroških spominov do 25. marca 1727, ko ji je Marija rekla: “Napravi piko.” Pisala ga je “s premagovanjem in rdečico… iz same čiste pokorščine”, s trudno roko in žrtvovanjem spanja, saj ga je v glavnem pisala ob sveči ponoči.
Veronika se je rodila 27. decembra 1660 v Mercatelu blizu Riminija; pri krstu je dobila ime Uršula. Bila je sedmi, najmlajši otrok premožnih staršev. Dva otroka sta umrla v najnežnejši dobi. V družini je vladala sloga, duh molitve; vsak večer so brali o življenju kakega svetnika.
Veronika je že kot otrok razodevala nenavadne reči: bila je nemirna, kot da vžiga v njej čuden ogenj, vsem v hiši je bila uganka. Medtem, ko so se drugi otroci igrali, je Veronika občevala z božjim Detetom in njegovo Materjo. Že zgodaj je imela mistična doživetja, ki so odločilno vplivala na njeno življenjsko pot.

V rani Jezusovega Srca
Ko je pobožna mati umirala, – imela je komaj 40 let, Uršula pa štiri leta – je poklicala k smrtni postelji pet hčera, jim razložila pet Jezusovih ran in priporočila vsakemu otroku češčenje ene rane, h kateri naj se v stiski tudi zateka. Veroniki je priporočila rano Jezusovega Srca. Ko je Veronika odrasla so jo snubili plemiški sinovi, a ona je v svojem 17. letu stopila v red kapucink v Citta di Castello, dasi ji je oče le težko privolil. Dobila je ime Veronika.
V samostanu se je kmalu videlo, da hoče Zveličar v njej obnoviti svoje trpljenje, kakor je nekoč to storil pri sv. Frančišku Asiškem. Kristus je redovnico vedno bolj pritegoval v svoje trpljenje.
V življenju sv. Veronike najdemo vse pojave krščanske mistike: razodetja, vizije, zamaknjenja in še milosti, ki so jih doživeli le redki svetniki.
Dne 1. novembra 1678 je naredila redovne zaobljube. V tem času je imela videnje, v katerem se ji je prikazal skrivnosten kelih. Razumela je, da bo morala veliko trpeti. Tudi sama je hrepenela, da bi postala čimbolj podobna Jezusu. X sam jo je pozval, naj z njim sodeluje pri spravi.
Dne 4. aprila ji Jezus položi na glavo nevidno trnovo krono. Leta 1688 je bila postavljena za magistro novink; to službo je opravljala tri leta. Dne 12. decembra 1693 je začela pisati svoj Dnevnik. Leta 1694 – 98 je spet magistra novink. Leta 1696 je prejela prsno rano; na veliki petek leta 1697 pa vse stigme. Pri tem je hudo trpela. Zelo je trpela tudi, ko je njen spovednik jezuit zapovedal, da mora pisati Dnevnik in da mora vanj napisati vse, kar v duši doživlja. Po neuspelem poizkusu, da bi skrila svoje reči pred drugimi sestrami, se je začel zanjo skoro 20 let trajajoče stanje nerazumevanja in grenkih prizkušenj pristnosti Veronikinih pojavov s strani njene okolice. 

Veronika GiulianiBoleče preizkušanje pristnosti njenih pojavov
Cerkev, kot tudi člani njenega samostana niso vedeli ali gre pri Veroniki za bolesten pojav, varanje ali mistične pojave.
Njena največja nasprotnica je bila njena redovna predstojnica opatinja. Pa tudi vrag se je igral s svetnico in jo telesno mučil kot 100 let pozneje s. Janeza Vianeja. Domači škof je vse to spremljal in poročal v Rim, od koder je dobil napotilo, naj stvar z vso resnostjo preišče.
Zdravniki so morali pol leta zdraviti in obvezovati njene rane; povoje so vsakič zapečatili. Škof je ukazal opatinji, naj dobro preizkusi Veronikino potrpežljivost, ponižnost in poslušnost. Zato so ji vzeli vodstvo novink, izgubila je pravico volitve, izobčili so jo iz vsega samostanskega življenja, tudi iz kora. Med tednom ni smela k maši, ob nedeljah pa le pri vratih, k obhajilu pa ni smela. Pet let je živela ob kruhu in vodi, 50 dni je bila zaprta v bolniški sobi in ni smela z nikomer govoriti. Bila je “živa Kalvarija”, kot je rekel njen spovednik. Sestre so dobile navodilo, naj ravnajo z njo kot s sleparko ali coprnico.
Veroniko je najbolj bolelo, da se je vmešalo v ta team tudi 40 spovednikov: jezuiti, frančiškani, filipini in škofijski duhovniki. P. Janez Crivelli, jezuit, pravi, da ji je večkrat grozil, tako da je verovala, da bo javno bičana kot coprnica in živa sežgana. Filipin Segapeli ji je še na smrtni postelji rekel: “Kaj držite sklenjene roke, saj so prazne. Vse je hinavščina, samo da bi nas varali.” Kako je moralo boleti svetnico tako vedenje, njo, ki je verovala, da ji po duhovnikih govori Bog sam. Verjetno je vzela tako, da ji vse to pošilja Bog, zato da bi jo očistil. 

Veronika GiulianiVeronika rehabilitirana
Domač škof je sporočil Sv. oficiju o izidu trde preizkušnje: Veronika prenaša vsa trpinčenja z globoko ponižnostjo, v nepopisnem miru in veselju in se nagiba še k nadaljnjemu ponižanju. Mistične prikazni se nadaljujejo.
Papež je umaknil dne 7. marca 1716 vse ukaze in prepovedi, preklical ves disciplinski postopek zoper njo in ji vrnil vse pravice. Ni še pretekel mesec dni, dne 5. aprila, so jo sestre že izvolile za svojo predstojnico opatinjo. To službo je opravljala 11 let, vse do svoje smrti, kakor tudi službo magistre novink.
Novinke je zlasti uvajala v to, kako so lahko kljub vsemu ročnemu delu, vedno zbrane. Spominjala se je namreč, da je bilo to njej dolgo časa najtežje. Veronika je bila zelo praktična prav po zgledu sv. Terezije Avilske in sv. Katarine Sienske.
Kot predstojnica je bila do sester izredno pozorna, blaga, razumevajoča. Zelo je gledala na sposobnosti in razpoloženje posamezne.
Veronika je živela v nenehni molitvi, kontemplaciji in trpljenju, želeč se čimbolj priličiti križanemu Kristusu. Več kot trideset let je nosila vtisnjena znamenja Kristusovih ran. Po njeni smrti so zdravniki našli na njenem telesnem srcu upodobljena vsa orodaj, s katerimi so mučili Kristusa. To so tudi s prisego potrdili. Ta orodja trpljenja je tudi ona telesno občutila. 

Veronika Giuliani“Srednica” med Bogom in grešniki
Besedica “srednica” se mnogokrat nahaja na straneh Veronikinega Dnevnika v ustah Veronike, Kristusa ali Marije. Govori nam o Veronikinem poslanstvu: Veronika je poklicana, da dela za zveličanje duš s spravnim darovanjem svojega življenja, z molitvijo in žrtvijo.
Že od svoje rane mladosti je hrepenela, da bi vsi ljudje poznali in ljubili Boga. Ta želja je v njej rastla z rastjo spoznanja božje ljubezni in hudobije greha. Iz njenega srca so privreli vzdihi, ki govorijo o tej njeni ljubezni do Boga in do duš. Naj jih par navedem.
“Moj Bog, pripravljena sem na kakršnokoli trpljenje, samo da bi se spreobrnili vsi, ki te žalijo.”
“Moj Gospod, postavljena sem sredi med te in grešnike. Tu sem, pripravljena pretrpeti kakršnokoli kazen, v spravo zanje.”
“Moj Gospod, če želiš kaznuj mene. Položi svojo težko roko name… Da, moj Bog, ti si me izbral, da posredujem med teboj in grešniki. Vendar te prosim, duš, duš!”
“Moj Bog, več trpljenja. Tu sem med teboj in grešniki. Zato da bi te več ne žalili, stori z menoj, kar hočeš. Muči me, pošlji mi več križev.”

Neskončno hrepenenje po zveličanju vseh, je mučilo Veroniko celo življenje. Šlo je za zadoščenje za Cerkev v splošnem, za neverne, za svoj samostan, za njeno mesto, za duše v vicah, katerim želi, da bi se kmalu za vse odprla vrata v večno blaženost.
Svoj duhovni Dnevnik je pisala s tako moško odkritostjo, da je papež Pij IX. , potem, ko ga je prabral, vzkliknil: “To ni svetnica, to je velik svetnik!”
Dne 6. julija je Veroniko zadela kap. Tri dni zatem pa je 9. julija 1727 umrla v samostanu Citta do Castello, stara 67 let. Papež Gregorij XVI. jo je 26. maja 1839 razglasil za svetnico.
Ostal nam je njen Dnevnik. Te strani, katere Veroniki ni dovolil njen spovednik, da bi ga ponovno brala, spadajo med najlepše strani mistične literature v Italiji. V njih svetnica govori podrobno o svojih križih in veseljih, o svojih molitvah in bojih.
Dela se na tem, da bi bila sv. Veronika razglašena za cerkveno učiteljico, saj je izredno velika mistična duša s tako velikim Dnevnikom.
V Santiago de Chile je matična hiša sester, ki se imenujejo po sv. Veroniki Giuliani.
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in devica, mistikinja, svetniki and tagged , , , , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.