sveti Aleš – spokornik

Aleš        Ena najbolj dramatičnih in po svoje tudi najlepših legend iz življenja svetnikov je prav gotovo tista, ki govori o življenju svetega Aleša. Ne vemo koliko je v njej sploh resničnega, gotovo pa je, da vsebuje bogat nauk, ki je nad zgodovinsko resnico. Gre za zgodbo človeka, ki je v polnosti dojel Jezusove besede o tem, da se je potrebno na tem svetu odpovedati vsemu, celo svoji lastni družini, kadar ga to ovira na poti do popolne ljubezni. S svojim prostovoljnim spokornim življenjem je dosegel osvoboditev od vsega zemeljskega in živel samo za nebeško.
        Proti koncu četrtega stoletja sta v Rimu živela bogata zakonca plemenitega rodu. Oba sta bila pobožna in radodarna, v njuni hiši so bile za reveže vsak dan pogrnjene tri mize, pri katerih sta velikokrat sama stregla. Dolgo časa nista imela potomcev, naposled pa sta le izmolila sina, ki sta mu dala ime Aleksij. Z vso skrbnostjo sta ga vzgajala, mu privzgojila čut za bližnjega in ljubezen do Boga. Življenjepisci lepo pravijo, da sta starša živela pobožno, sin pa sveto. Aleš je iz ljubezni do Boga želel ostati neporočen. Starša pa sta ga, v skrbi za nasledstvo, silila v zakon. Uklonil se jima je in se poročil s Sabino, a ji je na poročno noč razodel svoj sklep. Podobne želje je imela tudi Sabina, zato je bila tega vesela in je slavila Boga. Aleš ji zato izroči svoj zlat prstan, dragocen pas in rdečo mošnjo, polno dragotin ter ji pravi: »Vzemi in shrani to v moj spomin in Bog bodi med nama, dokler bo takšna njegova volja. Glej, tako kakor bodo sveče, ki tu gorijo, kmalu dogorele, tako se dogaja tudi s posvetnim veseljem. Sedaj sva mlada, bogata, lepa in mogočna, a kako kmalu bo vse to minilo! Zato si oba prizadevajva za tisto veselje, ki ga Bog da njim, ki ga ljubijo. Skrbiva za svoji duši, da bova Bogu všeč s svojim čistim in neomadeževanim življenjem.« Nevesta ga zamišljeno pogleda in mu odgovori: Aleš»Bog naj te varuje na vseh tvojih poteh; tvoj nauk mi bo v povelje.« Aleš se odpravi na pot, odpelje se v Edeso v Mezopotamiji in tam kot berač živi v zatajevanju samega sebe. Njegovo poglavitno delo je post, molitev in prejemanje zakramentov. Tako preživi celih 17 let. Ljudje ga zaradi njegovega spokorniškega načina življenja vedno bolj cenijo, tako da ga začnejo častiti skoraj kakor svetnika. Aleš tega ne mara, zato sklene, da bo pobegnil iz Edese v Tarz. Zgodi pa se, da vihar ladjo na kateri potuje, zanese blizu Rima. V tem vidi Aleš božje znamenje, da se vrne v očetovo hišo, a ne kot sin, pač pa kot berač. Ne da se spoznati in očeta zaprosi, da ga sprejme. Oče Evfemij ob tem pomisli na sina in se usmili berača. Pod stopnicami v hiši mu odkažejo prostor in mu dajejo hrano. Domači služabniki ga imajo za bebca, zato se iz njega norčujejo, zlivajo nanj pomije in vanj pljuvajo. Aleš to tiho in brez godrnjanja prenaša in ostane tako, ne da bi se dal spoznati staršem, v domači hiši 17 let.
        In kakšna je bila njegova smrt? Nekega dne daruje papež Inocenc I. vpričo cesarja, navzoč pa je tudi Alešev oče, cesarski svetovalec, slovesno sveto mašo. Naenkrat se zasliši glas: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil.« Vsi prestrašeni popadajo na kolena in vzklikajo: »Gospod, usmili se nas!« Glas pa spregovori: »Poiščite božjega svetnika in ga častite, da bo izprosil Rimu blagoslov; v petek bo umrl. V Evfemijevi hiši ga iščite.« Spoznajo, da to ne more biti nihče drug kakor berač pod stopnicami, saj je živel potrpežljivo, kakor božji angel. Ko pridejo v hišo, ga najdejo mrtvega, v rokah pa drži pismo, v katerem je zapisano, da je on Aleš, domači sin, ki je kot romar in spokornik preživel svoje življenje. Imel je pogreb, kakršnega Rim ni videl, saj so vsi želeli videti, se dotakniti in na zadnji poti pospremiti svetnika.
        
Sveti Aleš, spokornik, goduje 17. julija.
Vir

Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in spokornik, svetniki and tagged , , , . Bookmark the permalink.