sveti Ignacij Lojolski – ustanovitelj jezuitov

Ignacij LojolskiAtributi: križ, žeblji ali bakla.
Imena: Ignacij, Ignac, Igo, Nac, Nace, Nacek, Naci, Nacko, Ignacija …
Cerkve v Sloveniji/svetu: v Sloveniji je ena cerkev sv. Ignacija, in sicer na Rdečem Bregu kot podružnica fare sv. Lovrenca na Pohorju.
Rodil se je leta 1491, umrl pa je 31. julija 1556. Ustanovil je Družbo Jezusovo, jezuite. Red je potrdil papež Pavel III. leta 1540.
Španski vitez Ignacij je iskal bojne slave v mestu Pamploni, ki so ga oblegali Francozi. Bil je ranjen v kost pod kolenom desne noge; vse življenje je potem šepal. Ko se je zdravil v domačem gradu Lojoli, je prosil kakšno knjigo, kakšen prijeten viteški »romanček«, pa ga ni bilo, zato so mu dali življenje Jezusovo in svetnikov. Spočetka mu tovrstno branje ni preveč dišalo; toda sčasoma je spoznaval, kakšni Kristusovi vojaki, kakšni božji vitezi so bili svetniki. Ali ne bi tudi on postal tak vitez in junak? Boj je divjal v njem med slavohlepno naravo in milostjo. Zmagala je milost.
Zapustil je domači grad in odjahal v sijajni viteški opremi na romarsko goro Monserrat. Tam je opravil dolgo spoved, naredil obljubo čistosti, obesil meč v cerkvi poleg milostne podobe božje Matere, podaril konja samostanu, dragoceno obleko strganemu beraču, sam pa se oblekel v spokorno romarsko haljo. Vitez Lojolski je postal vitez božji. Odšel je v Manreso, kjer je v tesni skalnati votlini molil, se bičal in premišljeval. Svoja spoznanja o Bogu je popisal v »Duhovnih vajah«, knjigi, ki je rešila več duš, kakor ima črk. Tako pravijo.
Nato je poromal v Sveto deželo. Dobri ljudje so mu dali denar za pot. Razdelil ga je revežem, češ da zaupa v Boga. Res, vzeli so ga na ladjo za »božji lon«. Ko se je vrnil domov, je triintrideset let star sedel med študente in se učil latinščine in drugih ved enajst let. Potem je v Parizu zbral okoli sebe šest tovarišev in ustanovil Družbo Jezusovo, ki je duhovno prenovila toliko duš zlasti s priporočanjem pogostnega obhajila, vzgojo mladine in duhovnimi vajami. Njegovo geslo je bilo: Vse v večjo čast božjo. Dejal je tudi: »Ako bi mogel tisočkrat umreti, bi rad tisočkrat pretrpel smrt zaradi ene same duše.
Upodobitve ga kažejo z ozkimi brčicami in redkimi lasmi. Te podobe so narejene po njegovi posmrtni maski. Oblečen je v jezuitsko oblačilo, pogosto pa ima znak IHS. Naslikana so tudi njegova videnja (kako v soncu opazi križ). V slovenščino je prevedena Ignacijeva avtobiografija Romarjeva pripoved in knjižica Duhovne vaje.
Vir

Ignacij AntiohijskiIgnacij Lojolski se je rodil leta 1491 v španski pokrajini Baskija. Viteška vzgoja in izobrazba za dvornega paža sta v njem vzbudila veliko željo po slavi in sanjarjenje o služenju dvornim damam. Pri tridesetih letih mu je ob branjenju Pamplone topovska krogla razmesarila nogo. V večmesečnem okrevanju pa se je njegovo življenje pričelo temeljito spreminjati. Ob branju Svetega pisma in življenja svetnikov je začel postavljati pod vprašaj svoje dotedanje življenjske ideale in se vse bolj navduševati ob zgledih svetnikov.
Po okrevanju je zapustil domači grad v Lojoli in se odpravil na romanje. V Manresi, kraju blizu Montserrata v Kataloniji, je preživel eno leto v molitvi in askezi. V tem času je doživljal velike notranje spremembe v sebi, kar sam imenuje spreobrnjenje. Svojo izkušnjo molitve tega časa je zapustil v znameniti knjižici Duhovne vaje.
Njegova želja je bila, da bi lahko živel in deloval v Sveti deželi, v krajih, kjer je živel in deloval Jezus. Zato se je odpravil na romanje v Jeruzalem. Vendar mu zaradi političnih razmer tistega časa ni bilo dano, da bi lahko ostal tam. Ob vrnitvi v Evropo pa se je po premisleku posvetil študiju latinščine in filozofije v Parizu. Želel je pomagati dušam, kot se je sam izrazil. Govoriti z ljudmi o evangeliju in jim na podlagi lastne izkušnje duhovnih vaj pomagati, da bi tudi sami iskali in našli Boga, ter svoj odgovor na njegovo ljubezen. Kot neizobražen laik pa je imel v času inkvizicije precej težav z obtožbami o hereziji, zato se je posvetil filozofskemu in potem še teološkemu študiju. Skupaj s šestimi prijatelji, ki jih je zbral ob sebi v času študija v Parizu, je 15. avgusta 1534 na Montmartru naredil zaobljube čistosti in neporočenosti. Odločili so se tudi, da bodo romali v Jeruzalem, česar pa zaradi vojne s Turki niso mogli uresničiti. Namesto tega so odšli v Rim in se leta 1538 ponudili na razpolago papežu Pavlu III, da jih ta pošlje kamor se njemu zdi najbolj potrebno.
15. aprila 1539 so ti prijatelji postavili temelj nove redovne družbe, ki so jo poimenovali Societas Jesu, Družba Jezusova. Uradna papeževa potrditev Družbe Jezusove se je zgodila 27. septembra 1540. Eno leto pozneje je bil Ignacij enoglasno izvoljen za prvega vrhovnega predstojnika. Ostal je v Rimu, kjer je vodil mlado Družbo, sestavil njene konstitucije, to je pravno osnovo življenja in delovanja, si veliko dopisoval z drugimi jezuiti in tudi pastoralno deloval. Njegova posebna skrb so bili predvsem tisti, za katere se nihče drug ni zavzemal, reveži, prostitutke, judje in podobni.
31. julija 1556 je Ignacij v Rimu umrl. V tem času je bilo po vsem svetu že več kot tisoč jezuitov. Leta 1622 je bil skupaj s svojim velikim prijateljem Frančiškom Ksaverijem razglašen za svetnika. Njegov praznik je v koledarju 31. julija.
Ignacijeva avtobiografija
Vir
Danes godujejo tudi…

Advertisements
This entry was posted in redovnik, svetniki and tagged , , , , , , , , , , , , , . Bookmark the permalink.