blažena Marija Katarina Echegaray – devica in redovnica

Marija Katarina EchegarayMaria Caterina Irigoyen Echegaray se je rodila v Pamploni leta 1848. Bila je šesta od sedmih otrok v družini, ki je imela visok družbeni položaj. Plemiški stan rodbine pa so dopolnjevale tudi plemenite kreposti. Starši so otroke vzgajali z dobrim zgledom, razumevanjem, ljubeznivostjo in globoko vero. Po besedah kardinala Amata, ki je v pogovoru za Radio Vatikan spregovoril o življenju in svetosti nove blažene, so to najdragocenejši darovi, ki jih lahko prejme mlado življenje. Blaženo Mario Echegaray je že v otroštvu povsem prevzela evharistija. Njeno odraščanje sta zaznamovali poštenost in odgovornost. Poleg vsakodnevnih dejavnosti, povezanih s šolo, delom, molitvijo in družino, se je v prostem času posvečala obiskovanju bolnih v bolnišnici v Pamploni. Najrevnejšim je prinašala tudi oblačila. Ko so ji umrli starši, je pri dvaindvajsetih letih začela skrbeti za celo družino. Več kot deset let je bila svojim sestram in bratom kot mama. Družinska vprašanja je reševala z dobroto, modrostjo ter predvsem s potrpežljivostjo. To njeno delo se je izkazalo kot po Božji previdnosti poslana priprava za njene kasnejše obveznosti. V sebi je namreč nosila sanje, da bi se posvetila Gospodu. Resno je razmišljala, da bi te svoje sanje uresničila, a dolgo ni vedela, v kateri redovni skupnosti bi zares v polnosti lahko odgovorila na klic.
Marija Katarina EchegarayLeta 1878 pa so v Pamplono prišle redovnice Marijine služabnice za nego bolnikov. Posvečale so se bolnim in revnim, in sicer v duhu uboštva, darovanja, ponižnosti, preprostosti in razpoložljivosti. Maria Echegaray je takoj prepoznala, da jo Gospod kliče k takemu življenju. V red je vstopila pri triintridesetih letih. S svojega plemiškega doma se je preselila v skromno hišo Marijinih služabnic. Odrekla se je svojemu družbenemu položaju in vsem materialnim dobrinam.
Kardinal Angelo Amato je izpostavil njeno odločitev, da »poklekne pred človeško bolečino in jo dvigne k Bogu«. Gospod jo je zato obdaril z dobrim zdravjem in vedro ter dobrodušno naravo. Za bolnike je skrbela z milino, nežnostjo in obzirnostjo. Zelo jo je zaznamovala tudi ponižnost. Vedno je najraje izbrala zadnje mesto, izogibala se je pohvalam, zavedajoč, da njeni darovi izvirajo od Boga. »Ni postala Marijina služabnica, da bi ji bilo dobro, ampak da bi delala dobro.«
Po dobrih dvajsetih letih dela med bolniki, pa je zaradi obljube pokorščine sprejela še eno poslanstvo. Med ljudi je morala iti prosit za darove. Ona, ki je bila bolj vajena dajati kot prejemati, se je tudi temu delu posvetila z vsemi svojimi močmi. Čeprav je šlo za naporno in poniževalno nalogo, jo je izvrševala s preprostostjo in zavzetostjo. Na pot je odhajala tako v mrazu kot vročini. Ko se je vračala in predstojnikom izročila zbrane prispevke, pa se je lotevala še najtežjih hišnih opravil. Da ne bi motila drugih, je pogosto povečerjala le, kar je ostalo za drugimi. Kardinal Amato je na koncu izpostavil, da so bolni in ubogi tudi danes med nami in da nedvomno potrebujejo našo pozornost, skrb, človeško in duhovno bližino. Blažena Maria Echegaray tako za vernike današnjega časa predstavlja vzor darovanja lastnega življenja za ljubezen do bližnjega.
Vir

Advertisements
This entry was posted in blaženi, devica, redovnica and tagged , , , , , , . Bookmark the permalink.