sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska) – redovnica in mučenka

sv. Ivana Frančiška ŠantalskaZavetnica salezijank; za srečen porod
Atributi: redovno oblačilo salezijank
  Imena: Ivana Frančiška, Ivana, Frančiška, Amalija, Malka..

  Rodila se je leta 1572 v globoko verni plemiški družini v Dijonu. Dvajsetletna se je poročila z možem, ki jo je ljubil in spoštoval. Njun zakon je bil srečen, Ivana pa je vseskozi imela čut tudi za reveže, onemogle in bolnike; njen grad je imel poseben vhod in sprejemnico samo zanje. Prva hujša preizkušnja jo je doletela, ko ji je po osmih letih zakona mož nesrečno umrl in jo pustil samo s štirimi otroki. Začele so se vrstiti preizkušnje, Ivane pa niso strle, saj je še bolj skrbela za zapuščene reveže. Vsa se je posvetila molitvi in pokori; imela pa je vseskozi hude notranje preizkušnje. Njen duhovni vodja je postal sveti Frančišek Saleški. Po njegovih navodilih je ustanovila »red obiskanja« ali salezijank, kakor jih je imenovalo ljudstvo.
»Zvestoba Bogu je v popolni vdanosti njegovi sveti volji, v prenašanju vsega, kar njegova dobrota dopušča v našem življenju, ter v izpolnjevanju vseh naših dolžnosti, še posebej molitve; z ljubeznijo in zaradi ljubezni. V molitvi se moramo z našim Gospodom Bogom pogovarjati zelo preprosto, po domače, mu povedati, kakšne so naše potrebe, pri tem pa ostati ubogljiv za vse, kar želi morda iz nas narediti. Moliti moramo z veliko ponižnostjo in zavestjo nepomembnosti pred Bogom. Na pomoč moramo poklicati Svetega Duha in našega dobrega angela ter potem ostati v božji navzočnosti, polni vere, da je v nas, bolj kot mi sami v sebi. Prav nič ni narobe, če molimo brez besed ali refleksije, kajti uspeh molitve ni odvisen ne od besed ne od proučevanja. Odvisen je zgolj od preprostega dvigovanja misli k Bogu; bolj ko so preproste in prečiščene, zanesljivejši je ta uspeh. Med molitvijo se nikoli ne smemo ustavljati pri svojih grehih. Misel na to, kako bi se pred Bogom opravičevali zanje, nas namreč samo raztresa.«
»Bila je polna vere in vse življenje so jo mučile skušnjave proti njej. Imela je toliko raznih skušnjav, da jo je pogled v lastno dušo osupnil kakor podoba pekla. Kljub vsemu trpljenju njen obraz nikoli ni izgubil vedrine in je neomajno ostala zvesta Bogu. Zato jo imam za najsvetejšo dušo, kar sem jih kdaj srečal.« (sv. Vincencij Pavelski)

»Mislim, da je še eno mučeništvo, mučeništvo ljubezni. Bog ohranja pri življenju svoje služabnike in služabnice, da se žrtvujejo za njegovo čast. Tako so mučenci in spoznavalci obenem. Mislim, da so hčere obiskanja poklicane za tako mučeništvo … Recite Bogu vedno ‘da’, pa ga boste doživljale. Božja ljubezen namreč zabode svoj meč v najbolj skrite globine duše in nas loči od nas samih … To mučeništvo traja od trenutka, ko se podarimo Bogu brez pridržka, pa do konca življenja. To velja samo za velikodušne osebe, ki v zvestobi božji ljubezni ničesar ne obdržijo zase.«
    Sveta Ivana Frančiška de Chantal (Šantalska), redovnica, goduje 12. decembra, ponekod pa 12. avgusta.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, redovnica, svetniki | Tagged , , , , , , ,

sveta Klara Asiška – redovna ustanoviteljica

sv.Klara Klara se je rodila leta 1194 v Assisiju. Začudeno je opazovala spremembo v življenju dvanajst let starejšega Frančiška. Njegova odpoved vsakršnemu imetju je postala tudi njen ideal. Z osemnajstimi leti je leta 1212 pobegnila od doma in odšla k Frančišku v porcijunkulsko kapelo na ravnici pod Assisijem. Po legendi naj bi ji Frančišek odrezal dolge lase, potem pa ji izročil redovno oblačilo in pajčolan.
Klarin beg iz bogastva v uboštvo je bilo rojstvo reda klaris, drugega reda sv. Frančiška. S sestro Nežo sta se naselili ob cerkvici svetega Damijana, kjer je sčasoma nastal majhen samostan. V naslednjih letih se je Klari pridružilo veliko število mladih žena. Leta 1216 je papež Inocenc III. redovni ustanoviteljici dodelil privilegij uboštva.

Klara, ki je bila že od otroštva slabotnega zdravja, je bila od leta 1224 dokončno priklenjena na bolniško posteljo. Od tod je doživljala, kako se je njen red vedno bolj širil. Legenda pripoveduje o številnih Klarinih čudežih. Leta 1240 in leta 1241 ji je uspelo obvarovati samostan svetega Damijana pred saracenskimi napadi.
Malo pred smrtjo, 9. avgusta 1253, je papež Inocenc IV. potrdil njeno redovno vodilo. Sv. Klaro so najprej pokopali v cerkvi sv. Gregorja v Assisiju. Papež Aleksander IV. je 15. avgusta 1255, dve leti po njeni smrti, Klaro razglasil za svetnico. Ko je bila leta 1265 dograjena cerkev, posvečena njej so tja prenesli tudi njene posmrtne ostanke. V kripti počiva še danes nerazpadlo telo.

V stolnici svetega Rufina si obiskovalec lahko ogleda krstni kamen, nad katerim so prejeli zakrament krsta sv. Klara, sv. Frančišek in poznejši cesar Friderik II. Štaufovec.
Pri Svetem Damijanu ima človek občutek, kot da je v nekem drugem, Klarinem svetu izpred sedmih stoletij. Mali samostan izžareva resnični kontemplativni mir. Od 13. stoletja, ko je tu živela Klara, se je le malo spremenilo. V jedilnici, kjer je nekoč jedla s svojimi sestrami, na njenem prostoru vedno stoji svež šopek. Na ogled je tudi celica, v kateri je Klara umrla. Tudi terasasti vrt je poln spominov: tu je sv. Frančišek Asiški napisal svojo Sončno pesem.

sv.KlaraS “Klarino vodo”, blagoslovljeno v cerkvi svete Klare v Assisiju, si bolniki zdravijo bolne oči. Papež Pij XII. je leta 1958 sv. Klaro postavil za zavetnico televizije, ker je na božično noč leta 1252, ko je bolna ležala na svoji postelji, lahko v celoti spremljala bogoslužje bratov v dokaj oddaljeni Porcijunkuli.
Sveta Klara je največkrat upodobljena v temnorjavem redovnem oblačilu. Ena redkih izjem je znamenita freska Simoneja Martinija (iz leta 1330) v kripti bazilike svetega Frančiška v Assisiju. Slika prikazuje redovno ustanoviteljico v belem, ohlapnem oblačilu, z ruto in svetniškim sijem. Njeni atributi so knjiga z vodilom, monštranca, križ, ciborij ali lilija. Z lilijo je upodobljena na Giottovi freski v cerkvi svetega Križa v Firencah. Nenavadna je slika v barcelonski katedrali: na oltarnem krilu iz 15. stoletja drži v rokah opatsko palico.
Velikokrat jo vidimo tudi v družbi z drugimi svetniki, npr. na Rubensovi sliki v madridskem Pradu s sv. Tomažem Akvinskim, s sv. Norbertom in z zahodnimi cerkvenimi očeti. Predvsem v Assisiju jo prikazujejo tudi s sv. Frančiškom.
Vir

Zavetnica Klaris, Assisija, peric, zlatarjev, steklarjev, pletilj,; proti vročici in očesnim boleznim; televizije.
Atributi: temnorjavo redovno oblačilo, knjiga, monštranca, križ, ciborij ali lilija.
Imena: Klara, Jasna, Klarisa, …
Po slovensko bi rekli Svetla, Jasna. Bila je svetla po imenu, svetlejša po življenju, najsvetlejša po svojih delih, pravi o njej tovariš sv. Frančiška, Tomaž iz Celana.

Rodila se je 16. julija 1194, bila je torej dvanajst let mlajša od sv. Frančiška Asiškega, čigar pridige so jo privabile, da se je odločila za popolnejše življenje.
Na cvetno nedetjo 1212 si je nadela najlepša oblačila in najdražji nakit. Doma se jim je vse to čudno zdelo. Šla je k maši. Med mašo je po tamkajšnji navadi škof delil blagoslovljene oljčne vejice. Klara se je bila tako zatopila v molitev in svoje načrte, da ni šla sama po blagoslovljeno oljko, pa ji jo je prinesel škof sam. Klara jo je sprejela kot opomin, naj gre pogumno po zmago. Ponoči je potem skrivaj zapustila mesto in šla s teto k porciunkuli.
Frančišek je z brati odpel jutranjice in čakal božjo nevesto Klaro. S plamenicami ji je šel s svojimi brati naproti. Izpred oltarja jo je nagovoril in Klara se je odpovedala svetu. Odložila je nakit in drago obleko. Frančišek ji je ostrigel lepe zlate lase. Zjutraj jo je peljal v bližnji samostan benediktink. Stara je bila osemnajst let.
Oče je hotel Klaro zlepa in zgrda odvrniti od njenega koraka – a pridružile so se ji še sestra Neža, njena teta, pozneje še najmlajša sestra Beatrika in, ko je umrl oče, tudi ovdovela mati Ortolana sama. Frančišek jih je nastanil pri cerkvici sv. Damijana v Assisiju. Tako se je začel strogi red klaris.
Klara je umrla 11. avgusta 1253. Na ta dan tudi goduje. Slovenci smo imeli že sedeminštirideset let po njeni smrti prvi samostan klaris v Mekinjah pri Kamniku, pozneje tudi v Gorici, Ljubljani in Škofji Loki. Danes imajo klarise svoj samostan v Nazarjah v mariborski škofiji.
Vir2

Objavljeno v redovnica, svetniki | Tagged , , , , , ,

sveti Lovrenc – diakon in mučenec

sv. LovrencAtributi: Upodobljen je kot mlad diakon z ražnjem. Pri sebi ima tudi mošnjicek ali kruh, ki ponazarjata razdelitev cerkvenega imetja med reveže.
Imena: Lovrenc, Lovranc, Lovro, Lavra, Laura, Lavrencija, Lovrencija, …
Cerkve v Sloveniji/svetu: V Sloveniji je 50 cerkva sv. Lovrenca
Sv. Lovrenc je s svojo smrtjo proslavil Rim kakor svoj čas prvi mučenec Štefan Jeruzalemski. Bil je diakon papeža Ksista II. Ta ga je postavil za upravnika cerkvenega premoženja in mu izročil skrb za reveže. Ko so pod cesarjem Valerijanom peljali sivolasega papeža Ksista v smrt, je Lovrenc pohitel k njemu: »Kam hitiš, oče, brez sina? Kam greš, sveti duhovnik, brez diakona?«
Papež mu je naročil, naj razda med reveže, kar je cerkvenega premoženja, potem pa mu je napovedal: »Ne zapuščam te, moj sin. Toda tebe čakajo hujši boji za Kristusa.«
Res. Rimski načelnik Hipolit je slišal, da ima Cerkev velike zaklade, ki jih opravlja Lovrenc. sv. Lovrenc Polakomnil se jih je, poklical Lovrenca predse in terjal od njega, naj mu jih izroči. Mladi diakon je odgovoril: »O, Cerkev ima velike zaklade. Rad ti jih nekaj izročim, samo nekoliko odloga prosim.« Hipolit mu je dal tri dni odloga. Lovrenc je razdelil cerkveno premoženje med ubožce, kakor mu je bil naročil papež; tretji dan pa je zbral vse te reveže in jih pokazal sodniku, rekoč: »Glej, to so zakladi naše Cerkve!« Načelnik je pobledel od jeze in z vsakovrstnimi mukami poskušal Lovrenca prisiliti k odpadu. Slednjič so ga, vsega ranjenega položili na razbeljen raženj in živega pekli. Močni spoznavalec se je še tu pošalil in dejal sodniku: »Na eni strani sem že pečen; obrni me na drugo!« Nato je med molitvijo izdihnil svojo dušo 10. avgusta 258. Na ta dan goduje.
Mnogi slavni slikarji in kiparji so upodobili tega priljubljenega svetnika. Na veličastni Michelangelovi Poslednji sodbi v Sikstinski kapeli zavzema vidno mesto takoj za Kristusom. Tudi po naših cerkvah pogosto srečujemo njegovo podobo.
Sv. Lovrenc goduje 10. avgusta.
Vir

Objavljeno v diakon, mučenci, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , , ,

sveta Terezija Benedikta od Križa (Edith Stein) – mučenka, sozavetnica Evrope

sv. Benedikta od Križa Zavetnica Evrope
Imena: Edith, Edita, Eda, Edit, Dita, Ditka, Ita, …
Rodila se je leta 1891 v Vroclavu kot sedmi otrok globoko verne judovske družine. Komaj je imela dve leti, ji je umrl oče. Mati Avgusta je zmogla prebroditi hudo izgubo, ker je globoko verovala v enega Boga. Dvajsetletna je Edith začela študirati filozofijo na univerzi v rodnem mestu. Pri tem se je srečala s filozofijo fenomenologa Husserla. Zapisala je: »Pri 21 letih sem bila polna pričakovanj. Psihologija me je razočarala … fenomenologija pa me je takoj navduševala zaradi objektivnega načina dela.« Preselila se je v Göttingen in postala Husserlova učenka.

Z veliko vnemo se je lotila študija, seznanjala se je z mislimi vodilnih takratnih filozofov (Conrad-Martius, Max Scheler, Adolf Reinach …) in prišla v stik z mislijo na Boga. Po Reinachovi smrti jo je vdova prosila, naj ji pomaga urediti moževo zapuščino. Srečanje s to globoko verno ženo ji je dalo misliti, kakšno veliko božjo moč da križ tistim, ki ga nosijo. Sama pravi, da je od tistega časa prenehala njena nevera. Ko pa je čez čas dobila v roke Povest duše, knjigo, ki jo je spisala karmeličanka sv. Terezija Deteta Jezusa, jo je branje tako prevzelo, da je vzkliknila: »To je resnica.« Tedaj se je odločila, da bo postala katoličanka. Krščena je bila 1. januarja 1922.

Tedaj se je njeno življenje povsem spremenilo. Želela se je Bogu popolnoma posvetiti. Deset let je bila nato vzgojiteljica v šoli dominikank v Speyerju in docentka na pedagoškem institutu univerze v Münstru. Učenke so se je spominjale kot ljubeče matere in kot žene z globokim duhovnim življenjem.

Edith SteinLeta 1933 je nastopil Hitler in tedaj se je v Nemčijo začelo preganjanje Judov. Edith je takrat začutila v sebi globoko povezanost s svojim narodom. Zapisala je: »Večina Judov ne priznava Kristusa, ali ni zato dolžnost tistih, ki to razumejo, da nosijo ta križ.« V tem času je tudi dozorela njena odločitev, da vstopi v karmeličanski samostan. To se je zgodilo 14. oktobra 1933 v Kölnu. Prepričana je bila, da je karmel edini kraj, kjer bo mogla svoje življenje darovati za rešitev duš, v samoti ter v veseli in preprosti pokorščini Pravilom in v skupnem življenju. Pri preobleki naslednje leto je prevzela ime Terezija Benedikta od Križa. Leta 1938 je napravila večne zaobljube, 31. decembra tega leta pa so jo premestili, da bi jo kot Judinjo rešili pred preganjanjem, v karmeličanski samostan Echt na Nizozemskem.

Ko so holandski škofje med vojno povzdignili glas zoper preganjanje Judov, so se nacisti znesli predvsem nad tistimi Judi, ki so postali kristjani. 2. avgusta 1942 so jo gestapovci aretirali skupaj s sestro Rozo, ki se je zatekla v samostan. 9. avgusta sta bili ubiti v krematoriju v Oswiecimu (Auschwitz).
Svetničini spisi so zbrani v štirinajstih zvezkih in še vedno zbujajo veliko pozornost. Papež Janez Pavel II. jo je 1. maja 1987 v Koelnu razglasil za blaženo, za svetnico pa 12. oktobra 1998.

Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , ,

sveti Dominik – redovni ustanovitelj

sv. Dominik GuzmanV času, ko so Cerkev pretresali mnogi notranji nemiri, različne nepravilnosti, herezije in krivi nauki, sta skorajda istočasno zastavila svoje delo dva velika reformatorja: sveti Frančišek Asiški in sveti Dominik. Dominik je po posvečenju postal član regularnega stolnega kapitlja blizu domačega kraja, že kmalu pa se je v njem porodila želja, da bi med odpadniki od Cerkve in preprostim ljudstvom deloval kot misijonar. Njegovo ganljivo pridiganje je bilo podprto z osebnim zgledom: uboštvom, zatajevanjem in prekipevajočo ljubeznijo. Uspelo mu je v marsičem zajeziti kvaren vpliv krivovercev albižanov, valdežanov in katarov, čeprav se je zdelo, da so uspehi njegovega dela bolj ko ne pičli. Sredstvo, ki mu ga je v boju za zmago prave vere v videnju zaupala Marija, je bil rožni venec. Od takrat je bila ta molitev pomemben del njegove duhovnosti in vir moči za oznanjevanje.
Ime: Izhaja iz latinskega Dominicus, kar pomeni »pripadajoč, posvečen Gospodu«
Rodil se je leta 1170 v Caleruegi, gorski vasici blizu Burgosa v Španiji, umrl pa 6. avgusta 1221 v Bologni v Italiji.
Družina: Rodil se je v plemiški družini Guzman očetu Feliksu (Srečku) in materi blaženi Ivani D’Aza. Bil je najmlajši od štirih otrok. Njegov najstarejši brat Anton je postal duhovnik, brata Manesa pa prav tako prištevamo k blaženim.
Ustanovitelj: Leta 1215 je v Toulousu ustanovil pridigarski red dominikancev in žensko vejo dominikank. Pri nas so dominikanci v Petrovčah in Žalcu, nekdaj pa so imeli samostane še v Brežah, na Ptuju, v Kopru in Novem Kloštru pri Celju. Dominikanke pa so bile na Studenicah, v Velesovem, Radljah in v Kopru.
Zavetnik: Dominikancev, Bologne, Filipinov, Dominikanske republike, znanstvenikov, krojačev, proti toči, proti mrzlici, astronomov in astronomije; ljudi, ki so jih po krivem obtožili.

Upodobitve: Največkrat je upodobljen kot pridigar. Oblečen je v dominikanski habit, na glavi ima ozek venec las (tonzuro), v rokah pa različne atribute: knjigo, lilijo, kamen, vrabca, palico, rožni venec. Nad čelom ali na prsih ima zvezdo, pogosto pa je ob njegovih nogah črno-bel pes, ki nosi v gobcu baklo. Velikokrat je upodobljen tudi z Rožnovensko Materjo božjo, kako mu izroča rožni venec.
Beatifikacija: 3. julija 1228 ga je papež Gregorij IX. razglasil za svetnika.
Goduje : 8. avgusta (prej so ga praznovali na različne datume: nekaj časa 5. in nato 4. avgusta).
»Človek, ki kroti svoje strasti, je gospodar samega sebe. Lahko jih vodi ali pa ga te zasužnjujejo. Bolje je biti kladivo, kakor pa nakovalo.«
Vir
ŽIVO DOMINIKOVO SPOROČILO

Red bratov pridigarjev – dominikancev

sv. DominikCerkev nenehno išče svoja duhovna pota in ena od njih je tudi dominikanski red, red pridigarjev. Nastal je v začetku 13. stoletja po božjem navdihu sv. Dominika Guzmana (1171-1221), po rodu Španca. Svoje prve brate pridigarje je poslal leta 1217 v znamenita vseučilišča v Pariz, Oxford, Bologna in Madrid. Na prvem vrhovnem zboru, generalnem kapitlju v Bologni, leta 1220 so pod njegovim vodstvom sprejeli prva redovna pravila.

Dominikovi duhovni sinovi, bratje pridigarji, naj bi po njegovi zamisli služili resnici in jo širili med množice. Red je živel v revščini, skrbel za dušno pastirstvo, pridigal in se posvečal študiju. V 13. stoletju je opravil veliko dušnopastirsko in znanstveno delo. Red pridigarjev, ki je danes razširjen po vsem svetu, je v svoji sedemstoletni zgodovini doživljal večje in manjše krize, vendar se do danes ni nikdar delil, temveč je vedno z novo močjo skušal dosledno živeti karizmo svojega ustanovitelja.

Dominik v svojih duhovnih otrocih živi in deluje v obhajanju liturgije, v molitvi in premišljevanju, v študiju in nauku človeške in božje znanosti za zveličanje duš, v oznanjevanju božje besede v pridigi in pouku, v vodenju vernikov in v skrbi za neverujoče, skratka: v hvalospevu, blagoslavljanju in pridigi (laudare, benedicere, praedicare), kot je kratko zapisano s starem grbu dominikanskega reda.

Na slovenska tla so prišli dominikanci že leta 1230, in sicer na Ptuj. Drugi dominikanski samostan je bil ustanovljen v Novem Kloštru pri Polzeli leta 1451. Svoj samostan so imeli tudi pri Sv. Trojici v Halozah (v njem so zdaj minoriti) in v Kopru. Sestre dominikanke pa so se naselile leta 1237 v Studenicah pri Poljčanah, leta 1238 v Velesovem pri Kranju in leta 1251 v Radljah ob Dravi. Cerkvene reforme habsburškega cesarja Jožefa II. so leta 1782 med drugim ukinile tudi dominikanske samostane v avstrijskem cesarstvu.

Zgodilo se je, da je sto petdeset let po Jožefovih reformah seme dominikanskega poklica zopet vzklilo v slovenskem fantu. Leta 1930 je stopil v dominikanski red Alojz Debeljak, rojen v Dramljah pri Celju. Dobil je redovniško ime Ljudevit. Po sorodstvenih vezeh ga je pot pripeljala v dominikanski samostan Bol na Braču (na Hvaru je imel teto.) Pater Ljudevit je imel redne stike z rojstno župnijo, in zgodilo se je, da je v letih 1951 do 1969 odšlo v dominikansko klasično gimnazijo Bol na Braču še več slovenskih fantov, največ iz Dramelj. Takšna je bila povezava s tem redom za vseh pet slovenskih dominikancev, od katerih smo štirje iz Dramelj, eden pa iz Žalca. Pater Ljudevit je umrl že pred štiriindvajsetimi leti, lahko pa rečemo, da je bil kot člen v božji previdnosti, da je red, ki je bil iztrebljen na slovenskih tleh, ponovno vzklil in začel rasti. Dominikanci delujemo v dveh župnijah, v Žalcu in Petrovčah.

Po delu na župniji se dominikanci na prvi pogled morda ne razlikujemo od ostalih duhovnikov, razen po beli redovni obleki – habitu. Saj vsi delamo za božje kraljestvo. Bratske skupnosti, v katerih si delimo delo in materialne dobrine, pa so gotovo bile nekaj novega za župljane, ko smo pred 31 leti postali njihovi duhovniki… Zavedamo se in tako tudi čutimo, da kot dominikanci v svojem oznanjevanju ne smemo nikogar izključiti. V letih, ko se pripravljamo na poslanstvo oznanjevalca evangelija, se pripravljamo v duhu redovnega ustanovitelja sv. Dominika. Gotovo je na vsakega izmed nas naredil močan vtis naš redovni ustanovitelj, ki se je noč in dan poglabljal v Boga, da bi bil v njem čim bogatejši, pri tem pa ni odtegnil misli od ljudi, ki jim je želel pomagati k zveličanju. Njegovo oznanjevanje ni bilo le togo ponavljanje ustaljenih fraz, ampak je prihajalo iz osebne poglobitve v evangelij.

Kaj je sv. Dominiku pomenila kontemplacija? Življenjepisec omenja anekdoto, da ga je neki mladenič vprašal, iz katere knjige se je vsega tega naučil. Svetnik je odgovoril, da se je več kot iz katere koli druge knjige naučil iz knjige ljubezni, to je sv. pismo, ker ona uči o vsem… Zanj je kontemplacija bila trenutek, ko je evangelij sprejemal s srcem, se zanj navdušil in ga sprejel kot zaklad, ki ga ne sme ohraniti zase. Zato je bila njegova beseda, kot pravijo življenjepisci, enostavna in vedra, hkrati pa prepričljiva.

Za dominikance je torej največji izziv zgled sv. Dominika – osebna poglobitev v božje skrivnosti in nato oznanjevanje tega, kar človek spozna kot svojo najglobljo resnico. Pri tem pa oznanjevalec spozna tudi za nujno, da se poglobi v ljudi, ki jim oznanja. Poglobi pa se zato, ker jih ljubi. Tu se dogaja podobno kot pri setvi: izbrano seme je potrebno ob primernem času vsejati v skrbno pripravljeno zemljo, potem pa potrpežljivo čakati… Skrbnost in potrpežljivost setve je ljubezen – velika ljubezen do resnice in do človeka.

Dominikanski red je od vsega začetka bil in ostal velik častilec Matere Božje in pospeševalec posebne oblike marijanske molitve, rožnega venca, ki pospešuje premišljevanje skrivnosti Jezusovega življenja. Ta molitev je sad posebne pobožnosti, ki jo je gojil sveti Dominik do Marije, kateri je tudi posvetil svoj red.

Iz dominikanskega reda izhajajo mnoga znamenita imena, med njimi trije učitelji Cerkve: sv. Albert Veliki, sv. Tomaž Akvinski in sv. Katarina Sienska, mistika Henrik Suso in mojster Eckart, znameniti pridigar in čudodelnik Vincenc Ferrer, borec za pravice Indijancev Las Casas, slikar Beato Andelico in drugi. V novejšem času pa so na pridigarski red opozorili dominikanci Lacordaire, Albert Joseth Lagrange, Garigou Lagrange, Congar, Chenu, Benoit, znameniti govornik Monsabre in Schilleebechx. Iz dominikanskih vrst je izšlo več tisoč znanstvenih pisateljev. Red je tudi zaslužen za svoje delo v misijonih. Cerkvi je dal lepo število svetnikov, mučencev in blaženih, med njimi tudi štiri papeže, ki so vsi dosegli čast oltarja.

Identiteta in specifičnost dominikancev znotraj katoliške Cerkve

sv. DominikDominikanski red gradi svojo specifičnost na štirih značilnostih: bratstvu, demokraciji, študiju in oznanjevanju. Vse te štiri stvari bi lahko združili v eno samo besedo – prijateljstvo.

Prijateljstvo je tudi v središču Božjega življenja. Prijateljstvo Boga Očeta, Sina in Svetega Duha je bilo glavno vodilo teologije prvih dominikancev. Celo naše življenje je zaznamovano s prijateljstvom. Naš način demokratičnega vodenja ni preprosto sprejemanje odločitev. Je administrativna struktura, ki kaže na prijateljsko obliko in spoštovanje mnenja vsakega sobrata. Študij je za nas sredstvo, da to prijateljstvo med seboj in z Bogom poglabljamo.

Skozi zgodovino dominikanskega reda smo bili soočeni s pojavom novih znanosti, novih sredstev, ki so nas vodila k dodatnemu poglobljenemu študiju in oznanjevanju Božje besede. S pojavom in razvojem psihologije je bilo treba Božjo besedo pojmovati in jo razlagati glede na dognanja te vede. Odkritje tiska je pomenilo pravo revolucijo na področju oznanjevanja. S knjigo se je razširjanje znanosti demokratiziralo. Nove znanosti in novi pristopi so povzročali rojstvo novih kultur, ki so nam zastavljale dvoje vprašanj: kako razumeti božjo besedo v luči novih kultur in kako razumeti nove kulture v luči božje besede?

Posebna značilnost našega reda je demokratičnost. Ta izraža temeljne vrednote, ki se zdijo pomembne za vso Cerkev. Najprej gre za poslušanje. Naša demokracija je zasnovana predvsem na medsebojnem poslušanju v iskanju skupnega dobra. To vključuje razpravo, katere se v Cerkvi večkrat bojimo, in konkretno pomeni, da jemljemo resno pripombe svojega sobrata ter skušamo razumno premostiti nesoglasja.

Naša demokracija vključuje tudi zaupanje. Zaupanje sobratu je bilo posebna drža svetega Dominika. Zaupal je v Boga in v svoje sobrate.

Potem ko sem na kratko orisal posebnost dominikancev znotraj katoliške Cerkve, ne morem mimo vprašanja, kateri so danes glavni izzivi za razširjanje veselega oznanila. Prvi izziv je, kako oznanjati evangelij tistim, o katerih se nam zdi, da so pozabili na Boga. Živimo v obdobju, ki je nasičeno s slikami. Sredstva javnega obveščanja, reklamni oglasi, TV in računalniki nas zasipljejo s slikami in nam obljubljajo življenje, srečo, uresničenje ter izpopolnitev samega sebe.

Politiki imajo težave s svojo lastno podobo, ki jo želijo svetu prikazati vsak dan v novi obleki, treba pa je priznati, da ima tudi Cerkev težave s tem, kako se naj predstavi svetu. Mnogim se zdi dolgočasna, moralistična in na pol mrtva, a zato ne bomo iskali vsake vrste obleke, da bi čim bolje prodajali svoje izdelke. Krščanstvo s tem nima zveze. Naše upanje je Jezus Kristus. Današnji izziv za krščanstvo je, posredovati Jezusovo podobo, njegovo lepoto, njegovo življenjsko moč, njegovo rešitev.

Ob naši cestah je vse polno velikih plakatov s fotografijami raznih zvezdnikov, filmskih igralcev, nogometnih igralcev, političnih osebnosti, ki s svojim nasmeškom obljubljajo srečo. Toda to so samo maske. Med tem pa v globini samih sebe iščemo obličja s pravim nasmehom, obličja, ki nas resnično gledajo. Naši psalmi so polni teh želja, želja po Božjem obličju: “Tvoje obličje, Gospod, iščem. Ne skrivaj svojega obličja pred mano!” (Ps 27, 9) Potrebno je, da mi ljudem pokažemo obličje živega Boga, ki je Jezus Kristus.

Naš drugi izziv je, da ne pozabimo na tiste ljudi, ki jih drugi pozabljajo. Živimo v globalizacijskem svetu, ki nas vedno znova prepušča stiku z mnogimi ljudmi. Nikoli še ni bilo toliko denarja vloženega v medicinske raziskave, a žal je 90% vseh investicij namenjenih za bolezni bogatih. V našem okolju je mnogo ljudi, na katere pozabljamo, ogromno je nevidne revščine in novih oblik negotovosti. Če hočemo oznanjati veselo oznanilo vsemu človeštvu, moramo opozoriti tudi na te ljudi in se jim približati.

Zadnji izziv za nas so ljudje, ki poznajo drugačno podobo Boga. Biti moramo pozorni nanje, biti moramo pripravljeni se učiti od njih v dialogu. Pogosto slišimo, da sta oznanjevanje in dialog dve različni stvari. S tem se nikakor ne moremo strinjati. Ni oznanjevanja brez dialoga. Kako naj nekomu posredujem svoje mnenje, če se z njim nisem pripravljen pogovarjati?

Če oznanjamo Kristusa, mora to priti v srca tistih, ki nas poslušajo. To jim bo pomagalo, da se bodo pridružili Cerkvi in odkrili nov pomen svojega verskega življenja. Če pa hočemo, da bo naše oznanjevanje verodostojno, se ne smemo ustrašiti nobenega mnenja. Ne smemo se bati kdaj pa kdaj tudi reči, da česa ne vemo in da na kakšno vprašanje nimamo odgovora. Predvsem pa moramo graditi odnos zaupanja s tistimi, ki delajo v medijih, si vzeti čas za novinarje, biti ponosen nanje, delati z njimi, odgovarjati na njihova vprašanja in njihove kritike.

Vprašati se moramo, kako ljudje sprejmejo oziroma razumejo naše oznanjevanje. Večkrat bi se morali postaviti v vlogo tistega, ki posluša, kajti vedno znova je bolj kot v vsebini problem v tem, kako sporočilo posredujemo, kakšen jezik pri tem uporabljamo. Zato je naša naloga kot dominikanci danes, da bomo znali prisluhniti ljudem in njihovim potrebam ter jim na primeren način posredovati evangelij odrešenja.

DOMINIKANCI V SLOVENIJI

sv. dominikKončno smo se dominikanci po dveh stoletjih, ko je Jožef II. ukinil samostane, zopet vrnili v Slovenijo, in sicer leta 1965. V Žalcu smo prevzeli v upravo župnijo s podružno in romarsko cerkvijo Matere božje v Petrovčah, ki je danes bazilika in župnijska cerkev. V Petrovčah smo zgradili lastno redovno hišo. Pet slovenskih dominikancev – duhovnikov živi v dveh samostojnih redovnih skupnostih v Žalcu in v Petrovčah.

Žalec in Petrovče nihata med mestom in podeželjem. Poleg domačinov je veliko število priseljencev, ki jih je pritegnila industrija, Savinjska dolina in bližina Celja. V verski tradiciji, v odnosu do Cerkve in osebni vernosti se zrcali nešteto odtenkov, od globoke in zavzete vere do velike odtujenosti od vsega verskega in cerkvenega.

Vendar dominikanci cenimo tudi majhno iskrico vere, ki jo kdo še ima. Želimo jo ohraniti in razplamteti, ne pa s togostjo zadušiti. Verujemo, da božje seme v človeku raste marsikdaj tudi počasi, vendar vztrajno. S tem računamo pri podeljevanju zakramentov, oznanjevanju v cerkvi, katehezi in tudi pri osebnem stiku z župljani.

Dominikanci ne želimo v svojem delu biti površni. Želimo samo, da današnji človek, ki je že tako zbegan in obremenjen, najde v Cerkvi veselo oznanilo o Bogu in odrešenju, ne pa dodatno breme. Nikomur ne želimo zapirati vrat v Cerkev, ampak mu jih gostoljubno odpreti, pa četudi najde v njej le začasen počitek in uteho. Vse to delamo v veri, da smo le sejalci, Bog pa daje rast.

Ker smo številčno še prešibki, (le pet nas je), da bi mogli odgovoriti na potrebe časa in ljudem posredovati smisel odrešenja po evangeliju, nagovoriti slovenskega človeka po zgledu svetega Dominika in ustanoviti svojo lastno slovensko provinco, vabimo mlade, da se nam pridružijo. Zaenkrat spadamo še pod Zagreb. Vendar pa smo leta 1995 že dobili svoj lastni Slovenski dominikanski vikariat, kar govori za našo večjo samostojnost.

V iskreni želji, da bi s prihodom novih članov dominikanski red mogel v bodočnosti bolj intenzivno zaživeti tudi na slovenskih tleh in z uspehom razvijati sebi lastno dejavnost, smo z veseljem pripravljeni sprejeti medse mlade fante, ki bi podaritev svojega življenja Bogu in Cerkvi hoteli uresničiti z življenjem Dominikove karizme v njegovem redu.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v redovnik, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , ,

sveti Kajetan Tienski – duhovnik in redovni ustanovitelj

sv. Kajetan TienskiZavetnik Bavarska, taetincev
Imena: Kajetan, Kajetana
Čas prehoda iz petnajstega v šestnajsto stoletje je po eni strani zaznamovan z velikim renesančnim prerodom, razvojem človeškega genija predvsem v kulturi, zlasti še visoki umetnosti; po drugi strani pa je način življenja dobival vedno bolj poganski značaj, med ljudmi je bilo veliko nenravnosti in razuzdanosti. Vštric s tem pa se je vedno glasneje oglašala tudi zahteva po prenovi v prvotnem evangeljskem duhu. Te razmere so vplivale tudi na odraščanje in delovanje svetega Kajetana iz plemiške družine Tienske. Po rodu plemenit in bogat, po izobrazbi izjemo razgledan, z obetavno kariero ravnatelja papeške pisarne, je Kajetan kljub temu vseskozi ostal preprost in skromen. Za svojo poglavitno nalogo je čutil dolžnost, da služi Bogu in svojim bližnjim, zlasti bolnikom in trpečim. Bil je dejaven član laiške "bratovščine božje ljubezni", tudi potem, ko je leta 1517 postal duhovnik. Sedem let pozneje pa je postavil temelje novi redovni družbi, ki so jo ljudje imenovali "teatinci". V njej je zbiral sposobne in ugledne, izobražene duhovnike, ki so sklenili živeti zgledno in se posvečati apostolatu. Živeli so kakor duhovniki (z zaobljubami), pogosto pridigali in vabili ki maši ter prejemanju zakramentov. Imeli so velik ugled in uspeh, saj so odločilno pripomogli k zajezitvi reformacije v Italiji.

"Ne bom nehal deliti revežem, kar imam, dokler ne bom zaradi Kristusa tako ubog, da me bodo morali po smrti iz usmiljenja pokopati."

"Glejte v svojem bližnjem zmerom samo Jezusa na njegovi poti trpljenja."

  sv. Kajetan  "Ne bom prej odnehal, dokler ne bom videl kristjanov, ki kakor lačni hite k duhovniku, da bi se nasitili z evharistijo in bi jim bilo to kot velika čast in ne sramota."

"Prosite, da vam ves svet naložijo kot breme, da boste rešeni; poslušajte glas božje jeze nad krščanskim ljudstvom; vrzite se med Boga in ljudstvo in kličite: Tukaj sem, stresi svojo jezo nad mano!"

"Pravo in neprecenljivo veselje duhovnega človeka je želja, da bi s telesom in dušo postal čimbolj podoben Jezusu Kristusu."

"Ne v čustveni, marveč v dejavni ljubezni se čistijo duše."

"Moj Zveličar je umrl na križu, pustite mene umreti vsaj v pepelu; ni je namreč druge poti v nebesa kakor le pot nedolžnosti ali pokore. Kdor je zašel s prve, mora kreniti na drugo, sicer je izgubljen."

"Ne pozabi pa, da te niti vsi sveti skupaj ne morejo narediti Kristusu tako prikupne, kakor to lahko dosežeš sama. Sama se potrudi, če hočeš, da te Kristus vzljubi in ti pomaga. Ljubi ga! Tukaj si moramo priboriti večno življenje … Sam se nam daje v hrano. Nesrečen, kdor tega velikega daru ne pozna. Kristusa imamo, sin Device Marije se nam daje, pa ga nočemo! Gorje mu, kdor si ne prizadeva, da bi ga spet dobil … Hčerka, ne uživaj Jezusa Kristusa zato, da po svoji volji izkoristiš in izrabiš njegovo moč. Rad bi videl, da se mu izročiš …" (iz pisma Elizabeti Porto)
Vir
 

Kardinal Bergoglio katoličane v Argentini pozval, naj skupaj s sv. Kajetanom iščejo pravičnost, kruh in delo

ARGENTINA (ponedeljek, 10. avgust 2009, RV) – Katoličani v Argentini so v petek obhajali praznik sv. Kajetana, redovnega ustanovitelja in zavetnika Argentine, osrednja bogoslužna slovesnost pa je bila v katedrali v Buenos Airesu. Sveto mašo je daroval nadškof iz Buenos Airesa kardinal Jorge Bergoglio in v homiliji vernike spodbudil, naj skupaj s sv. Kajetanom iščejo pravičnost, kruh in delo. Sv. Kajetan nas namreč uči, je dejal kardinal, da skupaj in za vse iščemo in si prizadevamo za pravičnost, kruh in delo, še posebej pa za tiste, ki so ranjeni in trpijo zaradi nepravičnosti v državi, kjer mnogim manjka kruha in dela. Kadar pogumno gledamo v obraz tistih, ki trpijo, nastane čudež: pokaže se nam Jezusov obraz, je izpostavil kardinal in vernike pozval, naj se ne bojijo pogledati v oči trpečih ljudi, saj bodo tako uzrli obraz Jezusa Kristusa, ki jim bo podelil svojo moč in svoj mir. Tako bodo z lakoto in žejo resničnih kristjanov začeli iskati pravičnost, kruh in delo. Med homiliji se je kardinal Bergoglio posebej osredotočil na velik problem družbenega izključevanja, s čimer se sooča Cerkev v Argentini. Naš svet je na trenutke zelo krut, je dejal kardinal, kajti, najprej izključi obraz drugega, nato ga ne posluša in ga na koncu prezira in zavrže. Velik očitek je kardinal namenil televiziji, ki pogostokrat zakriva resnične človeške obraze ter prikazuje to, kar je v zadovoljstvo in kar ne vznemirja. Televizija prikazuje na tisoče stvari, na koncu pa vsak med nami le vidi, vendar ne sliši in ne čuti, kajti resnični obrazi so nekaj popolnoma drugega. Nato je kardinal Bergoglio povabil k motrenju obraza sv. Kajetana, njegovo sliko je na praznik prišlo počastit ogromno vernikov, da bi v njem videli Jezusov obraz, ki nam prikazuje obraze drugih ljudi, predvsem najbolj ubogih, ki so v današnji družbi brez obrazov. Zbrane vernike je nagovoril tudi odgovoren za stike z javnostmi pri Argentinski škofovski konferenci Jorge Oesterheld in navezujoč se na kardinalove besede pozval, naj ne zakrivajo z rokami sonca in naj se zavedajo, kako zelo potrebno je spopasti se s škandalom revščine. Poudaril je, da argentinsko ljudstvo ne želi živeti v revščini in nepravičnosti, kot da gre za neke normalne in pričakovane okoliščine, ter še izpostavil družbeno razlikovanje med tistimi, ko so znotraj in ki so zunaj, ki imajo pravice in ki jih nimajo.
 

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v duhovnik, redovnik, svetniki | Tagged , , , , ,

Jezusovo spremenjenje na gori – praznik

Jezusovo spremenjenje na goriPraznik Jezusove spremenitve na gori so na vzhodu obhajali že na prelomu med 4. in 5. stoletjem. Vsebina praznika se nanaša na evangeljski dogodek Jezusove spremenitve na gori Tabor v Galileji. Jezus se je na omenjeno goro odpravil skupaj s Petrom, Janezom in Jakobom. Tam se je pred njimi čudovito spremenil in jim dal za trenutek videti svoje božanstvo. Ob njem sta se prikazala Mojzes in Elija, dva največjima lika stare zaveze, Mojzes kot predstavnik postave, Elija kot predstavnik prerokov. Za Zahodno Cerkev je praznik uvedel papež Kalist III. leta 1457.
Vir

Dogodek na Taboru, tej precej visoki gori se je zgodil potem, ko je Peter izpovedal vero v Jezusa kot Mesijo in preden je Jezus napovedal trpljenje in nujnost odpovedi v hoji za njim.
Dogodek je kot poduk Petru, Jakobu in Janezu, ki jih je vzel s seboj. Nauk: odrešenjska pot vodi skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Spremenjenje na gori naj bo znamenje dokončne zmage in velikonočne slave. V tej vaji so učenci bolj bedno predstavljeni: »premagal jih je spanec«. Tudi prej niso bili boljši. Peter je Jezusu izrecno branil hoditi v Jeruzalem. Jakob in Janez, Zebedejeva sinova, pa sta pristopila k njemu s špekulantskimi željami. V njunem imenu mati prosi Jezusa: naj bi bil eden na desni, eden pa na levi. Strah pred trpljenjem in želja po slavi. To so izkušali učenci in izkušamo vsi mi.
S spremenjenjem na gori Jezus uvaja učence v drugačno spoznanje, v drugačno držo: stopimo na pot trpljenja, vendar ne kot na zadnje in dokončno; vse naj bo osmišljeno in ožarjeno s ciljem, to je z zrenjem poveličanega Gospoda. Simbolika gore uvaja v resničnost molitve. Pot na goro pomeni vzpon nad raven običajnega, navadnega, predvidljivega doživljanja kot edino možnega. Jezus je vzel najbližje učence s seboj na goro, da bi jih tam s posebnim doživetjem navdušil za težko pot – svojo in njihovo. Spremenjenje se je zgodilo med molitvijo; v času Jezusovega bivanja z Očetom. Evangelist govori o nastalem spremenjenju Jezusovega obličja, o belini njegovega oblačila. Govori o neizrekljivem, ki naj bi izžarevalo sijaj božje bližine in glas razodetja: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslušajte!« V postu naj bi se tudi sami vsaj za nekaj časa »podali na goro«. Svet okrog nas je glasen: poln dogajanja in neposrednih obvez; poln glasnih medijskih sporočil in zasičen z vabili razkošnih reklam … Ali smo sposobni izstopiti iz gravitacije takšnega sveta v neki drug svet, lahko da najprej svet tišine, odmaknjenosti, poglobitve in odprtosti srca za globino, smisel, navdih?  
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v praznik | Tagged , , , , ,