sveti Jurij – mučenec in zavetnik Ljubljane

Jurij        Imena: Jurij, Georg, George, Gjuro, Jura, Juraj, Jurče, Jurček, Jur, Jure, Jurgen, Juri, Jurica, Jurko, Jurislav, Juro; Jurija
        Bil je mučenec in velja za patrona raznih viteških redov in vojakov. Grki ga imenujejo »velikega mučenca«. Kljub temu je o njegovem življenju in trpljenju znanega le malo, kar bi mogli imeti za zanesljivo. Njegov oče je bil plemič in mučenec. Po njegovi smrti se je Jurij preselil z materjo v Sveto deželo. Po materini smrti je podedoval veliko premoženje. Močan po telesu je sklenil, da bo postal častnik. Komaj dvajset let star je bil že vojaški tribun in cesar Dioklecijan ga je na vso moč cenil.
        Leta 303 je izdal cesar prvi odlok zoper kristjane: vse cerkve naj se podro, krščanski napisi sežgo, sleherno bogoslužno shajanje je prepovedano. Jurij se je takrat službeno mudil v Nikomediji, v Dioklecijanovi prestolnici, kjer je že bilo veliko kristjanov. Sklenil je, da jim bo dal junaški zgled. Ves denar je razdal v dobre namene, sužnjem dal prostost, nato pa šel sam naznanit cesarju, da je kristjan.
        Cesarju ga je bilo žal in mu je prigovarjal, naj daruje bogovom, in mu obetal še višje vojaške časti. A Jurij je ostal mož. Zato ga je ukazal cesar osem dni strahotno mučiti. Osmi dan mu je spet prigovarjal in obetal visoke časti. A zaman! Zato ga je obsodil na smrt. Na morišču se je Jurij zahvalil Bogu za vse milosti, mu izročil svojo dušo, ga prosil za stanovitnost kristjanov in tudi za svoje mučitelje, nato pa junaško sklonil krepki tilnik pod meč. To naj bi se zgodilo 23. aprila leta 303.
        Cerkve in ustanove, posvečene sv. Juriju, so po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Rusije, od Anglije do Gruzije ali Georgije, ki ima celo ime po tem svetniku. Z njegovim imenom so povezane številne legende. Ena pripoveduje, da je rešil deklico (dušo) iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zato ga upodabljajo z zmajem pod nogami.
        Sv. Jurij je patron ljubljanskega mesta in ima med Slovenci veliko cerkvic in cerkva.
        Goduje 23. aprila.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki, vojak | Tagged , , , , , , , , , , , , , , , , , , , , ,

sveti Leonida – mučenec

Leonida        Imena: Leonid, Leonidis, Leonido; Leonida
        Leonid(a) je bil izobražen in premožen mož v Aleksandriji, oče sedmih otrok. Najstarejši je bil Origen, znameniti cerkveni pisatelj v 3. stoletju. Bil je učitelj in je od vseh otrok, zlasti od prvorojenca, zahteval, da so se temeljito učili Svetega pisma. Nekatera poglavja so morali znati na pamet. Zgodovinar Evzebij pripoveduje, kako je oče slutil, da sina Origena posebej vodi božja roka. V očetovi šoli se je navzel ljubezni do Kristusa, za katerega je bil pripravljen tudi pretrpeti mučeniško smrt.
        Cesar Septimij Sever je leta 202 pod strogo kaznijo prepovedal prestop v krščanstvo.
        Število kristjanov pa je kljub temu vedno bolj raslo. Preganjali so pa predvsem katehumene. Veliko je trpela aleksandrijska katehetska šola, katere predstojnik je bil Klemen, človek z velikimi znanstvenimi in literarnimi načrti. Ko je ta zapustil Aleksandrijo, ga je nadomestil osemnajstletni Origen.
        V tem preganjanju je hotel cesarski namestnik Let (Laetus) kristjane v Egiptu popolnoma zatreti. Iz vseh egiptovskih pokrajin so jih prignali v Aleksandrijo, kjer jih je na tisoče izgubilo življenje. Tudi Leonida so prijeli. Bil je pripravljen umreti za Kristusa, skrbela pa ga je družina. Zavedal se je, da zapušča ženo in sedem nepreskrbljenih otrok; Origen je bil star sedemnajst let. Vedel je, da mu bo zaplenjeno premoženje in družina pahnjena v skrajno bedo.
        Mladi Origen je čutil očetovo skrb, zato mu je pisal v ječo, naj ne bo v skrbeh zanje in naj bo stanoviten. Res je bil stanoviten in je vse dal za Kristusa. Bil je obglavljen leta 203 ali 204. Premoženje mu je bilo zaplenjeno. Neka plemenita žena je podpirala Origena, da se je izšolal in skrbel za družino očeta mučenca.
        Goduje 22. aprila.
Vir
Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Tagged , , , , , ,

sveti Konrad iz Parzhama – redovnik

KonradPotem ko je s šestnajstimi leti postal sirota, je moral Janez (to je bilo njegovo krstno ime) skupaj z brati krepko poprijeti za delo na veliki domači kmetiji. Do enaintridesetega leta je kmetoval, nato pa se je kmetiji odpovedal in leta 1849 kot brat laik vstopil v kapucinski samostan sv. Ane v Altöttingu in ga potlej ni več zapustil. Kmalu po zaobljubah so mu dodelili mesto samostanskega vratarja in to službo je več kot vestno opravljal dolgih štirideset let do smrti. Njegova glavna naloga je bilo sprejemanje številnih romarjev, ki so prišli v ta znan romarski kraj. Moral je odgovarjati na njihova vprašanja, izpolnjevati prošnje in opravljati razne druge naloge. Za vsakogar je imel prijazno besedo, vsakemu se je trudil izpolniti, kar je le mogel. Redek, a zato toliko bolj dragocen prosti čas je redno uporabil za molitev v »znani« Aleksijevi celici. Posebnost te kamrice je, da se skozi ozko odprtino vidi naravnost h glavnemu oltarju romarske cerkve. Papež Pij XI. je pri slovesni razglasitvi za svetnika na trgu sv. Petra med drugim o njem rekel: »V njem so zasijale čistost in skromnost, ljubezen do Boga in bližnjega ter zvestoba vsem dolžnostim.«
Ime: Kot zloženka izhaja iz dveh starovisokonemških besed kuoni »drzen, neustrašen« in rat »svetovalec«.
Rodil se je 22. decembra 1818 v Parzhamu v Nemčiji, umrl pa 21. aprila 1894 v Altöttingu, prav tako v Nemčiji.
Družina: Rodil se je kot najmlajši v številni kmečki družini z dvanajstimi otroki. Pri krstu so mu dali ime Janez Evangelist Birndorfer. 
Zavetnik: vratarjev, katoliških burševskih društev, serafinskega dobrodelnega gibanja, je priprošnjik v vseh stiskah.
Upodobitve: Obstaja njegova fotografija, ko je bil na smrtni postelji, sicer pa ga upodabljajo kot vratarja, največkrat, kako deli kruh. Poznamo tudi kar nekaj njegovih upodobitev, kako kot mladenič orje na njivi.
Beatifikacija: Papež Pij XI. ga je 15. junija 1930 razglasil za blaženega, 20. maja 1934 pa za svetnika.
Goduje: 21. aprila.
Misel: »Vedno sem srečen in zadovoljen v Bogu. Od ljubega nebeškega Očeta sprejemam s hvaležnostjo vse, trpljenje ali veselje; On pač ve, kaj je za nas najbolje.« (v pismu sestri)
Vir

Marijin vratar
Sv. Konrad je dobro razumel geslo sv. Bonaventura: “Communia non communiter!” Opravljaj vsakdanje stvari, vendar na nevsakdanji način!

KonradŽivljenje v svetu
Hans-Janez Birndorfer se je rodil v bogati bavarski družini. Imel je še 4 brate in 5 sester. Vzorni starši so ga učili ljubiti Boga. Bil je resnega, krepkega značaja, kot je to lastno Bavarcem in ni poznal ljudskega ozira in omahjlivosti. Že od otroštva je čutil posebno sklonjenost do verskih in cerkvenih reči. Rad je molil. Po naravi se je izogibal hrupne družbe. S 14 leti je izgubil mater, s 16 leti pa očeta. Odslej je še več mislil na drugi svet.
Ob nedeljah je bil pri obeh mašah in še popoldne pri katekizmu. Rad je hodil na božja pota. V cerkvi se je najraje mudil pred Marijinim oltarjem. Med vrstniki je znal biti apostol.
Želel je postati duhovnik in je zato potrkal na vrata benediktinskega samostana. Po kratki preizkušnji so mu odsvetovali učenje. Ni se vznemirjal: “Bog bo že našel kakšen kot tudi zame!”

V kapucinski formaciji
Leta 1851 je božja previdnost odprla Janezu vrata v kapucinski red. Imel je takrat 33 let. Pol leta je bil postulant, nato je šel v noviciat v Laufen, kjer je dobil ime Konrad. V noviciatu je največ delal na vrtu. Naslednje leto je naredil večne zaobljube. Takrat je rekel: “Kako sem srečen, da sem v luki. Gospod mi je izkazal neizmerno milost, da me je poklical v redovni stan.”

Postavil si je 11 pravil popolnosti za svoje prihodnje življenje: Naj jih omenim nekaj:

– Želim se navaditi, da bom vedno živel v božji prisotnosti.
– Če me zadene kakšen križ, ponižanje, si bom rekel: Konrad, čemu si prišel v samostan?
– Želim držati najstrožji molk, kolikor mi bo mogoče. V pogovoru bom kratek.
– Upošteval bom tudi majhne, neznatne stvari!
– Trudil se bom, da si pridobim čimbolj iskreno pobožnost do Marije in da bom posnemal njene kreposti. 

Nekoliko mesecev po zaobljubah so ga predstojniki, ki so spoznali njegovo potrpežljivost, preudarnost in ljubezen, postavili za vratarja v samostanu sv. Ane v Altottingu. To imenovanje je bilo znamenje zaupanja, ker je to bila zelo odgovorna služba. Samostan namreč stoji v največji bližini velikega Marijinega svetišča, kamor je priromalo letno tudi do 300. 000 romarjev.

Sveti Marijin vratar 
KonradZačetek je bil za br. Konrada težak, ker je bil po naravi plah in rezerviran. Toda kmalu se je dobro vživel; pa tudi vsi so bili zadovoljni z njim. Menjavali so se gvardijani, br. Konrad pa je ostal tam vratar do smrti.
Najbolj potrebna mu je bila potrpljivost. Saj ni bilo lahko cel dan biti vsak hip ljudem na razpolago. Vse vrste ljudi so zvonili na porti: otroci, ubogi, delavci, kmetje, brezposelni, ženske, lačni, bolni, obupani, res vsakovrstni ljudje. Včasih je zvonilo tudi petkrat zapored, da je komu odprl vrata, mu prinesel kruh ali juho, zapisal mašne namene, poslušal pripovedovanje o trpljenju, nesreči, krivici, poklical spovednika itd. Zvonček je pel tudi do 800- krat na dan.
Vsi pravijo, da ga nikoli niso videli žalostnega ali nervoznega, vedno je bil do vsakogar uslužen, veder, prijazen. To predpostavlja boj, premagovanje, dnevno herojstvo. Ni bilo pomembno, kdaj in zakaj je kdo zvonil, vedno je bil pripravljen človeku ustreči, kolikor se je najbolj dalo. Rad je povedal ljudem tudi kako spodbudno besedo.

Spal je zelo malo. Ko so se bratje dvignili za polnočno molitev, so navadno našli br. Konrada že v koru. Po nočni molitvi je šel v kripto molit za pokojne sobrate. Ko mu je bilo to prepovedano, ker je bil potreben spanja, je molil zanje podnevi. Zjutraj je mnogo let odpiral vrata cerkve, poleti ob 3. 30, pozimi ob 4. uri. Kot privilegij je cenil, da je smel streči ob 5. uri prvo mašo v milostni kapeli in tudi ob 5. 30. Smel je iti k sv. obhajilu vsak dan, drugi so hodili trikrat na teden. Ob 6. uri se je začelo delo na porti. Kadar so prišli romarji, je bilo dela še več, zlasti s prodajo devocionalij in klicanjem patrov za blagoslov the stvari ali za spoved. Br. Konrad je bil vedno v gibanju, vendar vedno miren in umirjen. Tudi kosilo je redko lahko zaužil mirno, ne da bi ga kdo med tem ne klical na porto.

Na poti popolnosti 
KonradBr. Konrad je za vse svoje veliko delo dobival moč in podporo v molitvi, v nenehni molitvi. Kot zunaniji znak te nenehne molitve je bilo, da je nenehno drćal rožni venec v roki, in kadar je utegnil, ga je tudi molil.
Tudi svoj edini prosti čas čez dan ob 12. 30 do 14. ure navadno ni uporabil za počivanje, ampak je šel ali na vrt, da se je moleč sprehodil ali pa je šel v cerkev pred milostni Marijin oltar ali pa v kapelo sv. Aleksija, kjer je lepo videl na oltar Najsvetejšega. Ko je ob 21. uri zaprl vrata samostana in vsa tri vrata cerkve, je bil vesel, da lahko bolj mirno moli pred tabernakljem. Br. Konrad je bil zares človek molitve, zedinjenja z Bogom.
Rad je tudi opravljal pobožnost križevega pota. Govoril je: “Dovolj mi je en pogled na križ in vse mi postane jasno; razpelo je moja knjiga.”
Do Marije je gojil otroško, nežno pobožnost. Skrbno je krasil njen kip. Vesel je bil, ko so mu otroci prinašali cvetje za Marijo. Z njimi je rad molil k Mariji in jim pripovedoval o Marijini materinski dobroti. V roki na kazalcu je vedno imel rožni venec. Mogoče je prav zato edino ta prst ostal nestrohnjen, kot da bi ga bil rožni venec balzamiral skozi dolga leta.
Poleg druge ostre pokore se je rad tudi postil, zato da je lahko več nesel svojim revežem na porto, za kar je imel dovoljenje od predstojnika.
Za reveže je bil utelešena ljubezen. Delitev hrane ubogim, lačnim je bilo njegovo največje veselje na svetu. Rad je rekel: “To, kar dajemo revnim, se nam stotero vrača.” In res so ljudje veliko vsega prinašali v samostan.
Bral ni veliko. Imel je evangelij in Hojo za Kristusom. Raje je molil. Da bi bral časopise, se mu je zdelo izguba časa. In pa njegov sklep je bil, da se bo trudil za življenje v božji prisotnosti. Ker je veliko molil, se je tudi izogibal pogovorov. Bil je videti zbran; zato so se dobri ljudje kar bali, da bi ga brez potrebe motili s pogovorom. 

Odhod v večnost
KonradBr. Konrad bi bil rad ostal vratar do konca sveta, če bi bil Bog to hotel. Tako pa je nekega dne začutil, da mu manjkajo moči, da ga noge ne nesejo več. Bilo je to 18. aprila leta 1894. Ta dan je prišlo sedem romanj k Mariji in zato toliko delo. Br. Konrad je bil že 76 let star.
Šel je torej k p. gvardijanu in mu rekel: “Oče, ne morem več!” in mu je vrnil ključe.
Takoj so ga spravili v “Marijino celico”. Tu je pobožno prejel sv. zakramente in je čakal poslednji odpoklic.
Bilo je v soboro zvečer 21. aprila. Postajal je vse slabši. Kar zazvoni na porti, zazvoni drugič. Z vsemi silami se dvigne, da gre odpret. Prišel je le do praga celice, poklical novega vratarja in je padel. Prihiteli so bratje in ga položili v posteljo. Nekaj minut zatem je brez agonije ugasnilo njegovo iztrošeno življenje.
Njegov svetniški proces je tekel tako hitro (10 let), mirno brez problemov, da je to pravi čudež. In še ta edinstvena posebnost: Isti papež Pij XI. je začel proces (1924), razglasil Konrada za blaženega (1930), pa tudi za svetnika (1934). Pa še to: Stroške procesa je br. Konrad sam čudežno plačal.
Sv. Konrad je prvi svetnik iz Nemčije po treh stoletjih protestantizma. Ponižen in skrit je posvečeval vsakdanjost kot sv. Terezija iz Lisieuxa, ki je umrla tri leta za njim. Zdaj je njemu posvečenih cerkva že nad 120. 
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v redovnik, svetniki | Tagged , , , , ,

sveti Marcelin, Vincenc in Donin – škofje

Vincenc   Okrog leta 350 je bila že severna Afrika močno zasidrana v krščanski veri. Prepričanega pogana tam skorajda ni bilo več. Trije mladi izobraženi možje, Marcelin, Vincenc in Donin so tedaj slišali pripoved, da je v nekih krajih na jugu Zahodnih Alp (na meji med sedanjo Francijo in Italijo) še mnogo ljudi, ki Kristusa sploh še ne poznajo ali pa jih begajo arijanske zmote. Srečni v svoji veri so se ti trije odločili, da pomagajo dušam alpskih krajev, da spoznajo evangeljsko resnico in vzljubijo Kristusa, svojega Odrešenika. Odšli so v Rim, da jih papež potrdi za misijonsko poslanstvo. Nato so se izkrcali v Nici in začeli z misijonskim delom v Morskih Alpah. Ker tu ni bilo več mnogo poganov, so prodirali globlje proti severu in dobili obilnejše delo v dolini reke Durance. Njihov vodja Marcelin je okoli leta 362 postal škof v mestu Embrun. Posvetil ga je sv. Evzebij iz mesta Vercelli in ga pooblastil, naj vodi oznanjevanje evangelija med rodom Katurigov. Marcelin je določil Doninu misijone okrog mesta Digne na jugu od Embruna in ga po letu 364 tam posvetil za škofa. Vincenca je pozneje poslal na sever, najbrž ne še spočetka v Grenoble, kjer je nato postal škof. Morda ga je v Grenoble najprej spremljal Donin, ki ga staro izročilo omenja kot prvega škofa tako v Digne kakor v Grenoblju.
Vincent in DoninNajveč naporov in premagovanj s strani arijancev je prestal škof Marcelin, ki ga je cesar Konstanc pregnal s škofijskega sedeža zaradi njegove neupogljive zvestobe pravi veri. Zdi se, da je v pregnanstvu tudi umrl 13. aprila leta 374, tako da so ga mogli pokopati v Embrunu šele 20. aprila, škof Gregor iz Toursa piše, da so še v njegovem času, to je v 6. stoletju, v Embrunu stalno gorele luči na Marcelinovem grobu, ker je tam mnogo ljudi spet zadobilo zdravje. Del njegovih relikvij so prenesli v mesto Digne, koder so poleg Doninovega groba hranili tudi ostanke sv. Vincenca. Tako so bili vsi trije prijatelji spet združeni na istem kraju, kakor jih je prej med seboj povezovalo skupno delo za božje kraljestvo na zemlji. V času saracenskih napadov na te kraje so relikvije prenesli na varno v notranjost Francije. Tu jih je del propadel v dobi francoske revolucije (leta 1792), ostale pa so rešili in so še zdaj v mestu Digne.
Sv. Marcelinu je posvečenih šest cerkva v škofiji Embrun; njegov god slovesno obhaja 20. aprila pet alpskih francoskih škofij. Za druga dva njegova sodelavca smrtni dan ni znan, spominjajo pa se jih isti dan. Donin je vpisan med udeleženci sinode v Ogleju leta 381 skupaj s sv. Ambrožem in emonskim škofom sv. Maksimom.
Po nekih poročilih naj bi umrl šele leta 417.
BSS IV, 809 in VIII, 659—660; J. Coulson, n. d. 257.
Vir: Miklavčič,Maks/Dolenc,Jože: Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov, Ljubljana 1973.

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v svetniki, škof | Tagged , , , , ,

sveti Leon IX. – papež

Leon IX.        Imena: Lenard, Lenart, Leo, Leon, Leonard, Leonardo, Lev, Leonarda
        Papež Leon IX. je bil doma iz francoske pokrajine Alzacije, kjer se je rodil leta 1002 v grofovski družini. Pri krstu je dobil ime Bruno. Bil je izredno vedoželjen otrok, zato so ga starši izročili v šolanje in vzojo škofu Bertoldu v mesto Tul, ko mu je bilo komaj pet let. Zrasel je v učenega, ljubeznivega in pogumnega mladega moža, ki je bil sicer pobožen, zanimal pa se je tudi za državniške zadeve. Po premišljeni osebni izbiri, se je odločil za cerkveno službo. Z mladostnim ognejm je odobraval obnovo vere, redovništva in klera, kakor si jo je zamislil in jo je po knježjih dvorih širil sv. Odilo, opat v Clunyju.
        Ko je leta 1024 umrl cesar Henrik II., je novi vladar postal Brunov sorodnik Konrad II. Ta ga je povabil na cesarski dvor, da mu je kot kaplan opravljal tudi državniške posle.
        Leta 1024 so kanoniki iz Tula cesarja prosili, da Brunu dovoli prevzeti izpraznjeno škofijo. Cesar je to odobril in Bruno je ostal škof v Tulu 22 let. Bil je mladostno delaven in je z žilavo vztrajnostjo kljub mnogim tažavam prenovil versko življenje po klinijskih vzorih. Občasno je delal za Konrada II., vendar se je čim hitreje vrnil v svojo škofijo.
        Ko je bil leta 1048 izpraznjen papeški sedež, se je cesar Henrik III. obrnil na državni zbor, naj mu predlaga kandidata za papeža. Izbira je zadela Bruna, ki se je tedaj mudil na dvoru. Cesarjevi prošnji je ustregel pod pogojem, da ga bodo v Rimu izvolili po cerkvenih predpisih. To se je zgodilo, in Bruno, ki si je kot papež vzel ime Leon IX., je bil 12. februarja 1049 ustoličen. Najvišjo službo v Cerkvi je opravljal pet let in ta čas izkoristil z neutrudno delavnostjo. Njegova poglavitna skrb je bila, da odstrani iz cerkvenih služb vse, ki so si taka mesta pridobivali s podkupovanjem.
        Proti koncu življenja se je, čeprav silno nerad zapletel v vojno z Normani, ki se je končala s porazom. Nekaj časa je bil njihov ujetnik, nekaj mesecev pred smrtjo pa se je hudo bolan vrnil v Rim in tam je 19. aprila 1054 umrl.
Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v papež, svetniki | Tagged , , , , , , , , , , ,

sveti Apolonij – mučenec

Apolonij        Imena: Apolonij; Apolonija.
        "Glejte, bratje, kakšni ste bili poklicani!" razlaga apostol Pavel v svojem Prvem pismu Korinčanom. "Ni vas veliko modrih v očeh ljudi, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko imenitnih. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh svetega nespametno, da bi osramotil modre. Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. " Te njegove besede potrjujejo, da so bili med prvimi kristjani v večini preprosti ljudje, ljudje nizkega stanu. Vendar pa se že od začetka prihajali v krščanstvo tudi ljudje iz višjih slojev: izobraženci, ugledni in premožni, sprva bolj redki, polagoma pa v vse večjem številu.
        Eden takih je bil Apolonij, zelo ugleden in vpliven rimski aristokrat, po vsej verjetnosti senator. Za krščanstvo se je odločil, ko je poslušal svetega Justina in bral njegove spise v obrambo krščanske vere. Zgodovinar Evzebij piše, da je bil Apolonij za časa cesarja Komoda (180-192) zaradi svoje izobrazbe in modrosti med kristjani zelo spoštovan. Njegov suženj pa je oblasti seznanil, da je kristjan. Sodnik Perenij je ovaduškega sužnja obsodil, da se mu postarajo kosti, Apolonija pa povabil, naj se zagovarja pred senatom.
        Apolonij se je moral pred sodno obravnavo, ki jo je vodil Perenij, na dolgo in široko zagovarjati. Pri tem je ta lakomni načelnik cesarske straže skušal vzbujati vtis, da želi biti Apoloniju čimbolj naklonjen. Apolonij se je odlično zagovarjal, naposled pa je bil obsojen na smrt z obglavljenjem, ker je ostal stanoviten v svoji veri. Proces se je vršil v Rimu najbrž med letoma 183 in 185, ko je bil Perenij na višku svojih moči.
        Apolonij ni ostal osamljena priča med rimskimi kristjani. Za njim jih je čedalje več, na katerih se je uresničeval Tertulllijanov izrek: "Več nas je, kolikorkrat nas žanjete: seme je kri kristjanov." V naslednij stoletjih je rimsko cesarstvo vedno huje propadalo, vrste kristjanov pa so se množile.
Vir

Apolonij je bil vpliven rimski aristokrat, filozofsko izobražen mož, ki je užival ugled in spoštovanje. Po vsej verjetnosti je na njegovo spreobrnitev v krščanstvo vplival sveti Justin. Oblastem ga je naznanil suženj, ki mu je sodnik Perenij zaradi izdaje ukazal potreti kosti, Apolonija pa je povabil, naj se zagovarja pred senatom. Cesar Komod, ki je bil takrat na oblasti, sicer kristjanom ni bil sovražen, so pa bili njegovi uslužbenci nagnjeni k podkupljivosti, najbolj ravno sodnik Perenij. Ta je rad obsojal cesarske podložnike, da bi si po njihovi smrti lahko prilastil njihovo bogastvo. Apolonij se je moral pred sodno obravnavo na dolgo in široko opravičevati, s čimer je želel sodnik vzbuditi vtis, da mu je naklonjen in mu želi pomagati. Apolonij je ostal ves čas stanoviten, zato je bil na koncu obsojen na smrt z mečem. Ohranjeno je poročilo o njegovih zasliševanjih in mučeništvu, iz katerega objavljamo nekaj odlomkov.

Apolonij»Prokonzul Perenij je rekel: ‘Premisli se in me poslušaj, Apolonij, in prisezi pri sreči našega Gospoda, cesarja Komoda!’ Apolonij pa je dejal: ‘Dobro me poslušaj, Perenij, imel bom resen in zakonit zagovor. Kdor obrne svoje misli od pravičnih, lepih in občudovanja vrednih božjih zapovedi, je nepravičen, nesvet in res brezbožen. Kdor pa obrne svoje misli od krivice, nezakonitosti in hudobije in ubeži gospostvu grehov ter se več ne vrne k njim, ta je pravičen. In veruj mi, Perenij, da nas je vzvišenih in krasnih zapovedi naučila božja Beseda, ki pozna vse človeške misli …

Poznam senatski odlok, postal pa sem častilec Boga, da ne bi častil malikov, ki so jih izdelale roke. Zato nikdar ne bom molil zlata ali srebra ali brona ali železa ali lesenih in kamnitih lažnih bogov. Saj ti ne vidijo in ne slišijo, ker so dela kiparjev, zlatarjev in strugarjev. Rezbarije človeških rok so, ki se same od sebe ne gibljejo. Služim pa Bogu v nebesih in molim samo njega, ki je vsem ljudem vdihnil živo dušo in sleherni dan vsem daje življenje. (…)

Prokonzul Perenij je rekel: ‘Apolonij, ali s tako odločitvijo rad umreš?’ Apolonij je dejal: ‘ Rad sicer živim, a smrti se ne bojim iz ljubezni do življenja, večnega življenja, kajti nič ni dragocenejšega od življenja, večnega življenja, ki je nesmrtnost duše, katera je v tem življenju lepo živela … Gospodova beseda, Perenij, je za srce to, kar je luč za oči. Če človek govori nerazumnim, jim to nič ne koristi, kakor ne sončna svetloba, ki sije slepcem …

Ko Perenij izreče sodbo, Apolonij konča z besedami: ‘Zahvaljujem se mojemu Bogu, prokonzul, z vsemi, ki izpovedujejo Boga, vsemogočnega, in njegovega edinorojenega Sina Jezusa Kristusa in Svetega Duha, tudi za to tvojo sodbo, ki je zame odrešilna.’«

Goduje 18. aprila, ponekod 22.aprila.

Vir

Danes godujejo tudi…

Objavljeno v mučenci, svetniki | Tagged , , , , ,

Velikonočni ponedeljek

EmavsNa velikonočni ponedeljek se kristjani spominjamo Jezusovega prikazovanja svojima učencema na poti v Emavs. V spomin na ta dogodek obiščemo svoje bližnje. V Jezusovo vstajenje kristjani verujemo na podlagi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji pokazal svojo istovetnost. Med njimi sta tudi dva Jezusova učenca, ki sta ga po lomljenju kruha prepoznala na poti v Emavs in novico sporočila drugim. V nekaterih krajih po Sloveniji na ta dan pripravijo tudi posebne igre s pirhi.
Vir

Cvetna nedelja
Veliki četrtek
Veliki petek
Velika sobota
Velika noč Gospodovega vstajenja
Velikonočni ponedeljek
Bela nedelja – nedelja Božjega usmiljenja

Objavljeno v praznik, spomin | Tagged ,